Danilo Ivanuša: "Hrana je zdravilo"

Danilo Ivanuša: "Hrana je zdravilo" (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
27. 6. 2017

Ko govorimo o gledališču, filmu in kulinariki, beseda nanese na Danila Ivanušo, ki je odličen skupek vsega tega znanja, ki ga zelo rad prenaša na vse generacije. Gledalci na malih zaslonih so ga spoznali v kuharskih oddajah ter v šovu Riba na oko, marsikdo pa ga spremlja na gledaliških odrih ali lutkovnih predstavah.

Gledalci na malih zaslonih so ga spoznali v kuharskih oddajah ter v šovu Riba na oko, marsikdo pa ga spremlja na gledaliških odrih ali lutkovnih predstavah.

Story: Danilo, ste precej vsestranski človek, a se nekako pri vas že vse življenje prepletata kulinarika in igralstvo. Kako doživljate kulinariko kot poslanstvo in kako igralstvo?

Kot otroka me je zanimalo marsikaj, otroke, ki so dokaj nemirni in živi kot ogenj, pa je treba znati obvladovati. Že v osnovni šoli sem nastopal na šolskih proslavah, predvsem kot igralec komedijant, saj so me učiteljice kar hitro prebrale in ugotovile, da imam nekaj talenta, ki ga je vredno voditi in izoblikovati. Predvsem zato, da zunaj šole nisem delal preveč vragolij.

Ukvarjal sem se tudi z glasbo, tako da sva s sestro Dragico večkrat nastopala štiriročno na klavirju. Seveda je imel močan vpliv brat Drago, ki se je že takrat ukvarjal z glasbo. Njegov vpliv je na meni pustil močno zgodbo, ki se mi še danes pozna. Prek njegovega dela sem kot osnovnošolec spoznal, da obstajajo filmska glasba, glasba za gledališče, jazz, etno in druge zvrsti, ki so za povprečnega otroka iz malega mesteca Lendave dokaj velik premik v razumevanju glasbe.

Posledično se ti začnejo odpirati nove dimenzije, ki v tebi rastejo in te spodbujajo, da jih bolje razumeš, in na koncu tudi interpretiraš. Tako ali tako sem ljubitelj filmov že od malih nog, in ko začneš povezovati glasbo, film in lutke ter gledališče, se ti začne odpirati nova energija, ki je skrita v tebi, in samo čaka, da pride na plan. Oboževal sem Ježka, Zverinice iz Rezije, Kljukca in seveda Muppet show in Sezamovo ulico, ki so me začarali z lutkami in igro. Kuhanje pa sem sprejel kot orodje. Dolgo nisem našel v tem pravega veselja. No, vse to se je razjasnilo, ko sem začel delati kulinarične delavnice za otroke. Zdaj vem, da je moje poslanstvo prenašati znanje v obliki kulture prehranjevanja. Pri tem med drugim uporabljam medije, kot sta TV in gledališče, da se lažje približam otrokom, posledično pa njihovim staršem, saj menim, da mi otroke vzgajamo, oni nas učijo.

Story: Kuharske veščine ste v tujini pridobivali tudi kot 'food stylist' (stilist za hrano, op. a.). Kakšni so vaši spomini na Francijo in Anglijo in koliko ste še danes v tem aktivni?

Niti ne, bolj je Francija prišla k meni. S 'food stylingom' sem se začel ukvarjati pred 15 leti. Ker me zanimata fotografija in oblikovanje, sem enostavno začel povezovati vse tri skupaj. Načeloma vse, kar počnem, povezujem s hrano. Res imam srečo, saj tako lahko počnem, karkoli se mi zljubi, pa še lačen nisem. (smeh) Hecam se. Kot ponavadi. Res pa je, da vse, kar počnem, povezujem s hrano. Pri aranžiranju hrane sem imel srečo, da sem sodeloval z najbolj priznanimi evropskimi 'food stylisti', ki so prihajali v Slovenijo. Kot asistent sem bil vedno prisoten, budno opazoval mojstre pri delu. Tako da danes - mogoče ne toliko kot prejšnja leta - delam tudi kot 'food stylist', žal pa mi čas ne dopušča več, kot bi si sam želel.Story: Če se vrneva nazaj na igro. Kaj vas pri njej najbolj pritegne? Igra na odru ali delo pred kamerami ali morda pred otroki z lutkami?

Z največjim spoštovanjem do igralskega poklica in spoštovanjem do vsakega, ki si upa v živo nastopati. Pa četudi je na karaokah. V bistvu je nastop, še posebej, če gre za igro na odru, velika potrditev in jo priporočam vsem, ki želijo izboljšati svoje zdravje, predvsem spoštovanje do sebe in drugih. Je prava terapija. Na igro gledam kot na en način izražanja. Mogoče zato, ker imam izhodišče, da nisem šolan igralec, zato se tudi nimam za igralca. Raje se opredelim kot obči gibalec, ki se kot veter premika po prostoru in času. Televizija je skupek sekvenc. Tam te lahko zmontirajo in popravijo, razen če nastopaš v živo. Lutke pa me še čakajo. S Knedlom odpiram nova vrata, ki me vodijo v deželo, kjer je vse mogoče. Čarovnijo, ki me vabi, že odkar se zavedam zase.

Story: Eden zadnjih vaših vidnejših projektov je zagotovo kulinarična predstava za otroke Knedl v sodelovanju z zavodom DrMr. V čem je bistvo projekta?

Bistvo je enostavno. Otrokom, staršem, dedkom, babicam, vsem ljudem s kančkom teka in ščepcem humorja polepšati trenutek. Trenutek, ki se zgodi z ogledom predstave, povzroči učinek domin. Ta pa zbudi kritično mnenje, ki ga posameznik danes v tej poplavi informacij, načinu življenja, ki hromi človeštvo, potrebuje, da mu trenutek upanja ali navodilo, kaj in kako izboljšati zdravje, medsebojne odnose, skratka polepšati življenje. Namenjeno nam je, da uživamo življenje in se radostimo. Preveč otrok zboleva za kroničnimi boleznimi. Knedl s svojo energijo daje upanje na boljši jutri.

Story: Kako je sploh nastala ideja za Knedla in kje vse je predstava na voljo?

Ideja je v meni tlela že od malega, ko sem kot deček nenehno iskal nekaj več. Nisem vedel, kaj, vedel pa sem, da bom, ko bom velik in močan, imel kuharsko oddajo, da bom kot Ježek pel na televiziji, da bom z lutkami razveselil še koga, ki je žalosten in nesrečen. Sanjaj veliko, saj ti si sanje ... Z leti se je ideja začela razvijati in rasti. Nastaja projekt, iniciativa, ki sem jo poslal v eter, med ljudi, in se glasi 'hrana = zdravilo'. Knedl je tako le začetek obsežnega projekta, ki razumeva zdravje holistično, celostno. Zato bo predstava potovala po vsej Sloveniji, v vrtce, šole, domove za upokojence, bolnišnice, na festivale itd. Najprej so jo lahko videli v obliki predpremiere v Murski Soboti v soboškem parku, nato v Mariboru v mariborskem parku v sklopu odprtja poletnega Art kampa 2017.

Danilo Ivanuša

Story: Seveda nosi predstava tudi sporočilo, predvsem pa ozavešča mlade in otroke o zdravi prehrani ...

Naš namen je spodbuditi otroke, mladostnike, starše in vse druge, ki se želijo prehranjevati pestro, predvsem pa zdravo za telo in duha. Kako si s kančkom domišljije lahko pripravimo okusen, zanimiv, zdrav in preprost obrok, sladico, napitek ali pa darilo za rojstni dan ... in kako se pri tem lahko še neznansko zabavamo. Skozi predstavo otrokom ponudimo možnost izbire, da dobijo navdih za raziskovanje, spoznavanje in eksperimentiranje ter aktivno vključevanje v izbiro in pripravo živil ter kuhanje. Izobraževalni pomen predstave posledično vpliva na njihove starše, saj predstava ponuja dodatno alternativo - orodje pri vzgoji otrok. Staršem tako omogoča lažjo komunikacijo z otroki glede načina prehranjevanja, vključevanja v pripravo hrane ter medsebojnega razumevanja po načelih celostnega pristopa razumevanja zdravja in skrbi za zdravje otrok.

Story: Večina Slovencev se ne prehranjuje pravilno in včasih ni potrebno veliko, le kanček domišljije, da na naših krožnikih nastanejo zdravi obroki. Je pomembno, da otroke že zgodaj vključujemo v proces priprave hrane?

Vsekakor. Otroci so spužvice, ki vpijejo vse znanje in neznanje. In danes, ko imamo dostop do informacij na dotik, je še kako pomembno, da jim predstavimo prave, dobre in zanje koristne informacije. Pomembno je, da jim omogočimo, da usvojijo znanja, ki jim bodo koristila v vsakdanjem življenju. Kaj bodo storili s tem, pa je odvisno od njih samih. Saj poznate rek: "Zdrav ima sto želja, bolan le eno." Imamo znanje, voljo, radost do življenja, delimo vse to in vesolje nam bo vrnilo izobilje ter srčnost, ki jo imenujemo življenje.

Story: Če se ne motim, jim tudi v predstavi ponudite takšne možnosti? Kako sodelujejo v predstavi?

Odzivi so res dobri. Zadovoljen sem s končnim produktom, saj se tako otroci kot starši in vsi drugi res zabavajo in sodelujejo. Zdaj čakam na povratne informacije, kako se to kaže doma, v šoli, v njihovem okolju. Predstava je le vizitka, vstopnica v svet domišljije. Na terenu se moje delo nadaljuje s kulinaričnimi delavnicami pod naslovom Okus Pokus, kjer se poglobimo v vesolje in poletimo čez kulinarično deželo, kjer živijo škratje in vilinke. Tam pa gre zares. Komaj čakam Art kamp, svoje počitnice v parku, kjer Knedl v živo kuha z otroki in se skupaj učimo vsega lepega, dobrega in okusnega.

Story: Pri projektu so sodelovali znani gledališki ustvarjalci in umetniki. Naj omenim režiserja Matjaža Latina, Roka Vilčnika, ki je poskrbel za besedilo ... Kdo še je z vami in kako ste se našli v takšni zasedbi?

Res sem srečen, da imam možnost sodelovati z ljudmi, ki so predvsem srčna bitja. Matjaž in Rok vsekakor to poosebljata. Tako kot preostala ekipa, saj sem pri projektu želel sodelavce, ki ljubijo življenje. No, seveda tudi strokovnost in profesionalnost. Nekateri z več izkušnjami, drugi z manj. Skupaj smo močnejši, boljši, lepši ... (smeh).

S kostumografinjo Urško Recer se poznava že 15 let, ko me je oblačila za reklame, v katerih sem igral. S Polono Leben, ki je spesnila glasbo z Benom Soršakom, sva pela in kuhala že na Art kampu leta nazaj. Mateja Kapun, prav tako Mariborčanka, je dobila nov izziv, saj je ustvarila škrata Bobka in babico Dobrotko. Scenografijo sem zaupal prijateljici Tini Merica, ki bo nekoč delala velike scenografije, saj je velik talent. Seba Duh je iz časov Central Problema obudil stari hit za Knedl song. Asistentka in dobra vila na predstavi, brez katere ne gre, je Katka Riznar, ki s Tino soustvarja Studio Cepelin. Slednji je, podobno kot Narodni dom Maribor, koproducent predstave. Vse skupaj pa kot producenta pri projektu v sklopu zavoda DrMr povezujeva s starim znancem in bratom po duši Ahacem Medenom.

Story: Nekako se vse vaše delo vrti okoli delovanja na področju izobraževanja in poučevanja otrok ter mladostnikov. Ne nazadnje tudi odraslih v sklopu kulinaričnih delavnic. Tako so nastali delavnice Okus Pokus in sodelovanje z različnimi zavodi ter podjetji, s katerimi dvigujete raven kulture prehranjevanja in bivanja. Kaj vse ste v sklopu tega uresničili?

Uh, tega je že kar nekaj. Ko sem nazadnje obnavljal CV, sem ugotovil, da je bilo na delavnicah Okus Pokus že okoli 10 tisoč otrok. Sodelovanja so bila izjemno uspešna, nekaj teh še vedno traja. Tako se že deset let družimo na Art kampu v Mariboru, kjer z direktorico festivala Urško Košica zelo dobro sodelujeva in kujeva nove projekte, ki se bodo uresničili v prihodnjih letih. Eden od teh je festival celostnega zdravja pod delovnim naslovom Vilinka Ajdinka, ki je še v povojih, a že dobiva podobo. Kaj več ob drugi priložnosti.

Story: Moram se dotakniti tudi vašega Eliksira za srce, ki je nastal v okviru sodelovanja v projektu Mobilni kultivator. Tam ste združili znanje kulinarike in ljubezen do gledališke igre, glasbe, narave in vsega, kar vibrira na univerzalni ravni. Mi zaupate, kaj je še srčni eliksir?

Ko se začnemo zavedati, da naše življenje, vibracija ne obstajata samo v tej dimenziji, na fizični ravni, se naša pot komaj začne. In ta pot je razumevanje življenja v celotni obliki, sferi, ki ji pravimo vesolje. Mi smo vesolje, vsak izmed nas je galaksija, ki sestavlja skupno galaksijo. Tako kot smo narava, in ne le njen del. Naše telo ima več celic, kot ima naša galaksija zvezd. Kakšna lepa priložnost za raziskovanje in uresničevanje vsega, kar nas vodi. In vodi nas energija. Potuje čez nas, nas ljubi in spoštuje. To je srčnost, srce, empatija, to je življenje, ki je raj na tem planetu, ki mu pravimo modri planet ali Zemlja. Srce na srce.

Napisala MIMA
Fotografije Primož Predalič

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story25/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 25/2017

Story 25/2017, od 15. 06. 2017

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri