Vsestranska umetnica Damjana Golavšek je dejavna na več področjih.
Na začetku kariere je nastopala na glasbenih festivalih, kjer je prejemala predvsem strokovne nagrade. Nato je izdala nekaj albumov in posnela še nekaj videospotov, čez čas pa je začela ustvarjati projekte za najmlajše občinstvo. Trenutno sodeluje v odmevnih in uspešnih muzikalih, poleg tega pa že več kot 15 let vodi glasbeni festival FeNS. A to še ni vse, saj nam je priljubljena Damjana v sproščenem pogovoru zaupala še veliko zanimivih zgodb, ki so se ji zgodile v življenju, ki ga ima preprosto rada.
Če se ne motimo, se je vse skupaj začelo pred 30 leti z nastopom na Melodijah morja in sonca, kjer ste prejeli nagrado strokovne žirije za najboljšo debitantko. Kako se spominjate teh časov?
Čeprav so ti časi precej oddaljeni, seveda prvega ne pozabiš nikoli. To velja tudi za moj prvi nastop na festivalu, ki je bil MMS 1989. Povabili so me avtorji Matjaž Murko, Miša Čermak in Tomaž Kozlevčar. Komad Rojstvo mi je bil takoj všeč in z veseljem sem sprejela izziv. Naslov se mi je zdel simboličen, predstavljal je neko novo rojstvo. Izkušnja je bila zanimiva, obleko sem si celo sešila sama. Ni bilo všeč le to, da so se organizatorji odločili za plejbek. Spomnim pa se, da se je, ko sem prejela nagrado in sem morala komad še enkrat odpeti, nekje na sredini pesmi posnetek začel vrteti z dvojno hitrostjo. (smeh)
Nekdo se je najbrž naslonil na gumb za hitrost, na magnetofon, trak pa je podivjal. Bilo je zelo nerodno, a panika me ni pregnala, pomahala sem in se priklonila ter odšla z odra. Prav zaradi tega nastopa in moje domnevne hladnokrvnosti na odru so me fantje iz banda Hot Hot Hot povabili k sodelovanju. Našli pa so me s pomočjo moje profesorice Nade Žgur. No, potem je zgodba stekla dalje.
Dve leti po tem ste spet prejeli nagrado strokovne komisije, soavtor pesmi je bil Karel Novak. Ste že takrat vedeli, da bo nekega dne prav on postal vaš soprog?
Verjetno mislite Pop delavnico 1991. Res je, prejela sem tretjo nagrado strokovne komisije, in sicer za komad Če mi bi srce dal. Nastopila sem z bandom Hot Hot Hot. V tem bandu je igral tudi Čarli, tj. Karel Novak, ki je bil basist. Vprašanje je, ali bi se midva sploh srečala, če se mi ne bi zgodila tista neprijetnost na MMS. S Čarlijem sva par od leta 1990, zasnubil pa me je šest let pozneje. Skupaj sva ustvarila precej zelo lepih komadov, med katere spadajo Daj mi ljubezen nazaj, Krog in Ljubimec. Žal jih nekaj od njih ni doseglo ušes poslušalcev. Komadi niso bili napisani na prvo žogo, z namenom ugajati, temveč po navdihu.
Na glasbenih festivalih ste bili najuspešnejši v letih 1992, 1998 in 2007, ko ste zmagali po mnenju stroke. Vam ti uspehi pomenijo več kot pa visoka uvrstitev po mnenju občinstva?
Najprej sem prejela prvo nagrado strokovne žirije na Pop delavnici 1992, nato z Ireno Vrčkovnik zlati klopotec za najboljšo popevko v knjižnem jeziku na Festivalu narečnih popevk 1998, leta 2007 pa nagrado strokovne žirije za najboljšo skladbo v celoti na Slovenski popevki. Glasbeni festivali so bili možnost, da se predstaviš širšemu občinstvu. Obenem upaš, da bodo glasbeni uredniki komade, ki so uvrščeni na festival, pozneje vrteli na radijskih postajah. To bi bila logična posledica, to pričakuješ vsaj od matične hiše, v mojem primeru pa ni bilo tako. Zato sem leta 2000 nehala ustvarjati za odrasle. Bila sem malo razočarana, ker moje ustvarjanje ni bilo slišano v tej meri, da bi lahko kot glasbenica lahko preživela. Zato sem za novo leto 2000 imela zadnji koncert.
Težko bi rekla, da mi nagrada občinstva pomeni več kot nagrada stroke ali obrnjeno. Pomembno je, da si sam sebi zvest. Če kdorkoli to začuti, potem je glasbenik vesel. Čarli je komad Naravne sile brez moje vednosti prijavil na Slovensko popevko, in je bil sprejet. Komisija ga je najprej izločila, nato pa je zaradi Elze Budau spet prisluhnila Naravnim silam. In prišla je med izbrane. Janez Gregorc je celo prejel nagrado strokovne žirije za najboljši aranžma. Čez čas je Darinka Orel prevedla Naravne sile v angleščino, in sicer za organizacijo ENO, ki po svetu sadi drevesa. Natural Forces je bila kar nekaj časa njena himna, pri nas pa na žalost nihče ni črhnil niti besedice glede tega.
Sodelovali ste že z Adijem Smolarjem, Damjano Kendo Hussu in Rokom Golobom. Kaj vam je najpomembnejše pri avtorjih glasbe in besedil?
Seveda mi ni vseeno, kaj ljudem sporočam z besedilom, ki ga prepevam. Zelo dobro se zavedam, kako močno sporočilno sredstvo je glasba, besede pa so vibracije. Poleg Adija in Damjane so tukaj še Janez Zmazek, Katarina Habe, Silva Bajc in Zvezdana Majhen. Vsi našteti odlično izražajo svoje misli v verzih. Sodelovala pa sem tudi z Blažem Jurjevčičem, Gregorjem Forjaničem in s Primožem Grašičem. Moj poklon in spoštovanje vsem!
Veljate za miroljubno osebo, ki prepeva prav tako prijetne skladbe, med katere spadajo Stoletje sanj in miru, Naj vsem ljudem se dogodi in Vsako življenje gre svojo pot. Je res, da imate zelo radi življenje?
Življenje imam zelo rada. Vsak dan znova se mu čudim in sem hvaležna zanj. Življenje je moj navdih in motivacija – ljubim življenje. Obenem verjamem tudi v povezanost z vsemi živimi bitji na Zemlji.
Pravite, da ste zelo dejavni na vrtu. Si kdaj med vrtnarjenjem zapojete npr. Sonce, moj prijatelj ali pa Naravne sile?
Imam zares velik vrt. Na vrtu je toliko petja in zvokov bitij, ki me obkrožajo. Včasih zapojem tudi z njimi. (smeh) Velikokrat slišim znane melodije in vem, da so skladatelji marsikdaj dobili navdih pri pticah. Ko sem se pripravljala na interpretacijo Naravnih sil, sem vsak dan pela na vrtu ta komad. Tudi zdaj ga zapojem, če se želim še posebej povezati. Najraje pa imam tisto umirjenost, ko se vse pretaka po nekem določenem, a nenapisanem sosledju, ki me ujame v trenutek. Vsaka misel na preteklost in prihodnost izgine.
Seveda za konec ne moremo mimo muzikala Mamma Mia! in Menopavza, poleg tega pa vas bomo kmalu gledali še na gledališkem koncertu Hello, Dolly!
Z muzikalom Mamma Mia! smo v štirih letih prečesali celo Slovenijo, gostovali pa smo tudi v Italiji. Ponosna in vesela sem, da sem del te neponovljive zgodbe. To je resnično uspešen muzikal brez primere. Obenem je iz Mamme Mie! izšel vokalni trio Dinamitke, ki ga sestavljamo Alenka Godec, Simona Vodopivec Franko in jaz. Imamo krasen šov program s čudovitim večglasnim petjem. V Menopavzo sem vskočila povsem nepričakovano, saj je Zvezdana Mlakar zaradi prezasedenosti z drugimi projekti potrebovala zamenjavo. Gledališki koncerti Hello, Dolly! pa so nastali v Radomljah, gre za čudovito srčno zgodbo. Upam, da se nam vsi načrti glede teh koncertov uresničijo. Vse to pa počnem, ker ljubim igro in petje. Pevci namreč moramo biti tudi neke vrste igralci.
Rada nastopa za otroke
“Po nasvetu kolegice, ki me je nekoč videla delati z otroki, sem začela nastopati pred otroško publiko. In to me je potegnilo tako močno, da že 19. leto ustvarjam glasbene predstave za otroke. Trenutno imam pet živih otroških predstav. Ugotovila pa sem, da otroci niso kritiki, na stvari ne gledajo tako. Mi to tako vidimo. Oni samo sprejmejo ali pa ne. Pretvarjanje ni možno. Če sam ne zmoreš pred njih stopiti odprtega srca, potem verjetno ne bo uspelo, da bi te otroci sprejeli. Je pa nekaj najlepšega, ko se ta vzajemna povezanost zgodi. Pa saj tudi pri odraslih ni nič drugače. A do njihovega srca vodi več vrat, ki jih je treba odpreti. Izkušnje življenja naredijo svoje, otroci pa imajo pot do srca še odprto. Prav je, da to spoštujemo in pristopamo do njih odgovorno in rahločutno. Otroci gledajo v oči in vidijo, odrasli pa smo velikokrat slepi.”
Besedilo: Rok Pogelšek, Alesh Maatko // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik, Primož Predalič, osebni album
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
