Videti je, kot da se je pojavil čez noč, a ni tako. Njegova glasbena kariera sega v leto 1997, ko se je pojavil v fantovski skupini GROM in pozneje z V.I.P. Damir Kovačić je bil zelo uspešen plesalec, tekmovalec in učitelj hiphopa. Za samostojno glasbeno pot pa se je odločil po nekaj 'brodolomih' v različnih zasedbah.
Story: Kako to, da se spogledujete tudi s tujim trgom?
Pravzaprav se beseda 'tujim' sliši, kot da delam kariero v Ameriki. (smeh) V resnici se spogledujem z balkanskim trgom, ker mi je to najbolj blizu in sem resnično iskreno sprejet. Ploščo sem ustvarjal v Makedoniji, na Hrvaškem in v Sloveniji ter tako spoznal nekaj novih ljudi. V nadaljevanju so nastale nove povezave, novi glasbeni prijatelji in tako sem se prvič zunaj Slovenije predstavil na hrvaškem festivalu Darfest 2012, kjer sem s pesmijo Cvjeće pokraj puta osvojil drugo nagrado. Zame je bilo to čisto presenečenje in mi je dalo samo elan za naprej.
Story: Ali to pomeni, da v Sloveniji ni dovolj prostora za debitante?
Očitno sem se malo prepozno odločil za glasbeno pot, ki je danes zagotovo težja kot pred leti. Tukaj je res umetnost spraviti pesem na radijske postaje. To domače izvajalce najbolj boli, pa kaj bi o tem, da ne bom patetičen. Vsa čast in iskrena hvala tistim nekaj izjemam, ki res podpirajo slovenske izvajalce, ne glede na to, ali izvajamo pesmi v slovenskem ali katerem drugem jeziku. Ne želim se obremenjevati s tem, zato tudi iščem druge izzive in možnosti.
Story: Ponovno ste dobili nagrado v Beogradu. Kaj vam to pomeni?
Vrnil sem se z minimedijske turneje po Balkanu, ki sem jo sklenil z nastopom na prestižni prireditvi Beogradski pobednik, in tam že drugič prejel nagrado za pesem Noćas, katere avtor je priznan producent Željko Mladenović. Če samo omenim, da so ob meni igrali nekateri Cecini glasbeniki, se mi lahko samo smeji. Nagrada mi daje neko smernico in odgovornost. Hkrati pa potrditev, da delam prav, da imam ob sebi prave ljudi, ki verjamejo vame in ki jim zaupam.
Story: Kako ste preživeli gostovanje na velikem koncertu zvezdnika Sergeja Ćetkovića?
Uf, to, da sem bil gost v Novem Sadu pred tako velikim avditorijem, je bil zame res velik podvig. Imel sem tako tremo, da sva s Sergejem v garderobi vadila neke vaje za sproščanje, ki mi jih je zaupal. Čudovit in res velik človek je. Spletla sva pravo prijateljstvo in tega mu ne bom nikoli mogel vrniti. Toliko mi pomeni, da sem se lahko predstavil pred njegovim občinstvom, da to noč skoraj nisem spal.
Story: Česa vas je bilo najbolj strah?
Predvsem, da bi razočaral Sergeja in samega sebe. Ali pa, da me njegovi oboževalci ne bi sprejeli. Vse je bilo tako na visokem profesionalnem nivoju in v tako lepem vzdušju, da sem tisti hip pozabil na tremo, ko me je Sergej na odru predstavljal. To je to! Res!
Story: Obiskali ste veliko televizij.
V 12 dneh sem opravil devet televizijskih oddaj in dve radijski. Ko sem zaključil to turnejo, sem na žalost ugotovil, da se v Sloveniji v enem letu naš izvajalec ne more predstaviti v 10 oddajah. Zakaj je tako, morate stopiti čez mejo.
Story: Kako so vas sprejeli novinarji in gledalci, poslušalci?
Odprtih rok! Dobesedno! Ne morem verjeti, kako so me z navdušenjem in lepo sprejeli na vseh redakcijah. Nikakor pa se nisem mogel izogniti primerjavi s Tošetom. To jih je popolnoma sezulo. Saj zdaj sem se že čisto navadil in mi ni neprijetno, saj imam svojo kariero.
Story: Ali ste res zamudili na Pink TV v Sarajevu?
Res! Grozno sem se počutil, še posebej, ker je bil to prvi intervju v nizu živih oddaj. Žal se mi je v Novem Sadu ta dan v zadek zadel nemški državljan. Sicer z malo škode, ampak z veliko zamujenega časa. Na Pink sem prispel nekaj minut po zaključku, počakal oba voditelja in se opravičil. Ampak ni bilo nobene zamere, takoj naslednji dan sem dobil nov termin.
Napisala Rajka Meše
Fotografije Goran Antley, osebni arhiv
