Bil je miren sredin večer, ko so se na ljubljanskem nebu počasi začeli pojavljati oblaki. Vendar pa slabo vreme niti za trenutek ni zmotilo množic deklet, ki so se vile proti vratom ljubljanskega Tivolija. Za dobri dve uri so se tako predstavnice nežnejšega spola prepustile družbi privlačnih fantov skupine Chippendales, mi pa smo imeli priložnost se na lastne oči prepričati o zakulisnem dogajanju in poklepetati s fanti.
Njihove priprave na šov se začnejo kar dve uri pred nastopom. Najprej se ob sestanku dogovorijo o vseh potrebnih podrobnostih, potem pa se lotijo kostumov in pričesk. Letos bodo tako kar deset mesecev preživeli na poti, kar brez dvoma ni lahko. Vendar pa je zanje dobro poskrbljeno. Kot sta nam zaupala Tory George in Bryan Chambers, zanje skrbi prav poseben kuhar, v prav vsakem mestu pa jih čakajo najboljše telovadne naprave.
Kakšen občutek vas prevzame pred odhodom na oder?
Bryan: Vsaka noč je nekaj posebnega. Občinstvo je drugačno, energija odlična. Dekleta obožujejo šov.
Tory: Nikoli mi ni dolgčas! Po dvorani odmevajo ženski kriki, mi pa imamo možnost, da smo vsaj majhen delček njihove sreče. To nas napolni z energijo.
Ste pred tem kaj nervozni, čeprav to počnete že nekaj časa?
Bryan: Ne, že nekaj časa se mi kaj takega ni zgodilo. Se pa telo venomer napolni z adrenalinom. Kot na vlakcu smrti, ko si poln pričakovanj. Glasba se začne, tebe pa vzdušje kar nekako dvigne.
Tory: Morda ne nervozna v tem smislu besede, kot ga imate sami v mislih. Največkrat občutim nekaj živčnosti, če smo tik pred predstavo kakšen delček spremenili.
Kakšno vlogo igra občinstvo?
Tory: Največji delež nosi prav občinstvo. Nekatere države so bolj glasne, spet druge tišje. Morda se v nekaterih državah držijo bolj nazaj, kar pa še ne pomeni, da ne uživajo, le bolj zadržani so. V tem je kulturna razlika, svojo hvaležnost pokažejo po predstavi. Bolj glasna je množica, boljša bo predstava. Če smo kdaj nekoliko slabše volje, se to lahko z navdušenjem množice hitro spremeni.
Tory, če se ne motim, to ni vaš prvi nastop pred slovenskim občinstvom?
Tory: Seveda, lani sem že bil v Sloveniji, vendar sem zbolel, kar pa me ni ustavilo, da ne bi nastopil. Spominjam se, da je bilo slovensko občinstvo zelo hvaležno, niti najmanj tiho.
Kako pa so se vaše poti križale s skupino Chippendales?
Bryan: Plešem že več kot 16 let. Chippendalesom sem se pridružil leta 2011, potem pa sem si privoščil kratek premor in se vrnil pred kakšnimi osmimi meseci. Vesel sem, da se je odvilo tako, saj sem spet v družbi prijateljev, s katerimi potujemo po svetu.
Tory: Pridno sem študiral, diplomiral in se zaposlil v povsem običajni službi. Plesal sem le ob vikendih, za zabavo. Neko noč pa sem vstopil v nočni klub, tik po dobri oceni plesalcev, in dekleta so me skorajda raztrgala. "Kaj sem jedel za zajtrk?" sem se spraševal, saj to ni bilo nekaj običajnega. Ob tem se odlično zabavam, tako so posneli tudi nekaj mojih nastopov, ki sem jih posredoval skupini Chippendales, in sprejeli so me medse. To je res uresničitev sanj!
Bryan: Šov ponuja dosti več kot ljudje pričakujejo. Na odru je tudi veliko plesa, petja, glasbe ...
Torej je za kaj takega potreben tudi talent. Kaj je tisto, kar moraš vedeti, znati, če želiš postati član?
Bryan: Vsak doda nekaj svojega, drugačnega. Moraš biti osredotočen na svoje darove in jih izpopolnjevati.
Tory: Pomembna je tudi delavna etika, to ni nekaj, kar se lahko naučiš. S tem se enostavno rodiš. Jo imaš ali pa ne. Vsak izmed nas pokriva svoje temelje, midva sva bolj izkušena plesalca, tako prevzameva delež koreografije. Za seboj pa imamo še celo vojsko ljudi, ki nikoli ne pridejo na oder, vendar pomembno prispevajo k sami predstavi. Luči, zvoki ... To so tisti vsem neznani junaki, pravi junaki.
Tudi sami vložite veliko truda in dela v izklesana telesa.
Bryan: V vsakem mestu, kamorkoli odpotujemo, nas čaka telovadnica, kjer lahko vzdržujemo svojo postavo. Tako se naspimo, preživimo velik delež dneva v fitnesu in nato pojemo nekaj hranljivega ter se stopimo na oder.
Torej prav vsak dan preživite v telovadnici?
Tory: Seveda, morda zveni zahtevno, vendar ni. Kadar se med počitkom za teden dni odpravim domov, ne telovadim tako pogosto. Morda tudi zato, ker domača telovadnica ni tako sodobno opremljena kot tiste, ki jih srečujem na poti. Je neke vrste rutina, življenjski stil. Zaspiš in se zbudiš v novem mestu, malo raziskuješ, se odpraviš v telovadnico, na vajo in nato zvečer sledi šov. Naslednji dan vse skupaj ponoviš.
Kakšen pa je vaš jedilnik?
Tory: Z nami potuje tudi kuhar, ki skrbi za našo uravnoteženo prehrano, vendar pa imamo vedno na voljo tudi hitro prehrano. Brez zadržka si privoščimo tudi to. Sladoled, pica ... Saj vse skupaj po koncu pokurimo.
Koliko časa letno preživite na turneji?
Tory: Letos bomo od doma približno deset mesecev. Na srečo smo lahko z domačimi v stiku preko družabnih omrežij. Po turneji, konec junija, imamo prost teden. Takrat poskušamo nadoknaditi svojo odsotnost.
Vam torej v prostih dneh prijajo potovanja, glede na to, da ste pogosto na poti vse leto?
Tory: Seveda, že zdaj načrtujem potovanje za prihodnjo pomlad, ko bom nekaj tednov prost. Videti je zahtevno, vendar je vredno. Uvidiš tudi, da potovanja niso tako poceni, kot če potuješ v sklopu chippendalesov.
Kako pa vaš poklic vpliva na zasebno življenje?
Bryan: Še vedno imam zasebno življenje. Morda svojih ljubljenih ne vidim tako pogosto, kot bi želel, vendar si vzamem čas za pogovore. Takoj ob odmoru pa se usedem na letalo in jih obiščem. Rad jih imam, ker mi dovolijo, da počnem to, kar rad počnem. Tukaj je veliko ljubezni.
Tory: Mislim, da imam zaradi narave dela dosti več od zasebnega življenja. Kadar sem doma, se bližnjim posvetim maksimalno.
Vendar je ob vsej odsotnosti težko ustvariti pravo razmerje?
Tory: Seveda, če si v zvezi, boš našel način, da razmerje uspe. Najsi bo to izstop iz vrst chippendalesov ali pa se pridružiš ekipi v Las Vegasu. Smo kot potovalni cirkus, ti ljudje so kot moja družina.
Foto: Helena Kermelj
Novo na Metroplay: "Gledalci so razlagali, kako naj pustim moža" | N1 podkast s Suzano Lovec
