Brata Meglič: Vez med njima

Brata Meglič: Vez med njima (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Story
17. 11. 2016

Brata Meglič si že več kot 20 let delita glasbene odre, priljubljene Siddhartine melodije in ljubezen do glasbe ter športa. Druži pa ju več kot to. Tomi in Boštjan se lahko za svojo srečo zahvalita tudi staršem in njihovi podpori, ki ju je vodila na pravo pot.

In to vse od mladih nog, ko sta oboževala hitre atlete in mojstrovine glasbenikov, pa do danes, ko sta s svojim glasbenim ustvarjanjem tudi sama marsikomu vzor.

Story: Skupaj nastopata že dobri dve desetletji. Sta v vsem tem času že pozabila, da sta v sorodu, ko stojita na odru, ali pač ne?

Tomi: Seveda, popolnoma. Smo vendarle skupina, zato na odru delujemo kot celota. Po 20 letih najina bratska vez na odru resnično ne igra več nobene vloge.

Story: Boštjan, glede na to, da ste nekaj let mlajši od Tomija, ste brata verjetno ves čas imeli za vzor?

Boštjan: No, Tomi me je 'potegnil' v glasbo. Igral je namreč kitaro. Videl je, da sam v prostem času ne počnem nič koristnega, zato mi je svetoval, da lahko počnem kaj bolj pametnega, in me usmeril v kitaro.

Tomi: Za vse nas je bilo bolj varno, no, tudi kulturno. (smeh)

Boštjan: V bistvu me ni bilo treba kaj dosti prepričevati, saj me je glasba kmalu posrkala vase. Ko smo začeli skupaj hoditi na vaje, je bilo zabavno, poleg tega sem prej počel same neumnosti, zato je bil čas veliko pametneje in koristneje izkoriščen. Prav zahvaliti se mu moram. Kaj pa veš, kaj bi bilo sicer z mano?! (smeh)

Tomi: Odkar so izumili pivo, se ni težko zahvaliti. (smeh)

Story: Vaša glasbena pot se je tako začela s kitaro, kako pa sta se na koncu znašla na bobnih in pred mikrofonom?

Tomi: Vse skupaj se je zgodilo povsem spontano. Jaz sem želel igrati kitaro, potem pa smo imeli težave s pevci in sem bil primoran poprijeti za mikrofon. Nekaj časa je to vlogo imel tudi Boštjan, vendar pa potem nismo več imeli bobnarja. No, imeli smo enega, vendar ni več hodil na vaje, zato smo za bobne posedli Boštjana.

Boštjan: Malo smo kar določili. Da mesto pevca ni ostalo dolgo prazno, smo določili kitarista, to je bil v tem primeru Tomi. Nič nismo vnaprej načrtovali. Prve ritme na bobne mi je pokazal prav Tomi.

Story: Tomi, torej tudi sami znate poprijeti za bobnarske palice?

Tomi: Malo seveda znam tudi bobnati, ne bi pa si upal iti na oder in nastopiti pred trezno publiko. (smeh) Morda bolj za hec kot pa kaj bolj resnega. V 20 letih sem se vendarle do te mere izpilil na svojem položaju in nimam več toliko časa, da se priučim še bobnanja.

Story: Energija na odru je odlična. Kakšen pa je bil vajin odnos v mladosti? Sta se kdaj tudi po bratsko sprla?

Boštjan: Nič kaj dosti. Imela sva podobne interese, zanimala sta naju glasba in šport. Že zelo mlada sva začela igrati v Siddharti, pred tem pa se morda nekaj časa nisva prav preveč družila. Tomi je namreč prej vstopil v puberteto, najine poti pa so se malo razšle, vendar kmalu spet našle.

Tomi: Kregala se nisva, če pa sva se že stepla, so starši hitro naredili mir. (smeh)

Story: Številni v mladostniških letih nekoliko iščemo svoje mesto pod soncem in iščemo osebe, ki bi nam lahko bile vzor. Kako pa je bilo v vašem primeru?

Tomi: Mislim, da se vsi v mladih letih zgledujemo po vzornikih. Prideš do faze, ko ti določeni ljudje nekaj dajo, najsi bodo umetniki ali športniki. Vsak najde navdih ali ustvarjalen moment, najsi bo v trenutku ali pa osebi. Všeč sta nam njegov videz, mojstrsko obvladanje instrumenta ...

Story: In po kom ste se v tistem času zgledovali vi?

Boštjan: Vzornikov v športnih vodah sem imel kar nekaj, glede na to, da sem dolga leta treniral atletiko. Zgledoval sem se po tekačih in občudoval njihovo hitrost. Pomembno je predvsem, da te nekaj žene naprej. Ko pa sem se vrgel v glasbo, sem iskal vzornike v bobnanju, njihovem načinu igranja. Bili so mi zgled, vzporedno pa sem razvil tudi svoj način igranja.

Tomi: Sam sem se dolgo zgledoval po Carlu Lewisu, v smučanju pa sem užival v predstavah Bojana Križaja in Jureta Koširja. Kar pa se glasbe tiče, me je zasvojil edinstven odnos do kitare legendarnega Slasha.

Story: Kaj pa danes, ko ste sami vzor mnogo mladostnikom? Kakšen je zdaj vajin odnos do tega?

Tomi: Z drugega zornega kota je pogled vseeno drugačen. Občutimo svojevrstno odgovornost do mlajših generacij, saj vidiš, da te želijo posnemati oz. se po tebi zgledovati. Želiš jim vliti voljo, pogum. Ne obnašamo se kot 'blesavi' rokerji, saj vem, kako bi jih to lahko zaznamovalo. Vsaka malenkost v življenju je pomembna in ne bi bil rad razlog, zaradi katerega bo nekdo nekoč 'zabluzil'. (smeh)

Boštjan: Hitro lahko opazim, kdo želi kopirati moj stil bobnanja že pri postavitvi, saj je moja malo drugačna od drugih. Ko pa po koncu pride do tebe in pohvali tvojo glasbo, je pa sploh fino. Tudi sam sem bil nekoč na njihovem mestu. Prav zato poskušam vsakemu pomagati pri razvoju in odgovoriti na njegova vprašanja.

Story: Poleg vzornikov na naša življenja močno vplivajo tudi starši, saj se marsikdaj zgledujemo po njih. Kaj so vaju naučili, za kar sta jim še danes hvaležna?

Boštjan: No, vesel sem, da nikoli niso obupali nad mano.

Tomi: To so se oni naučili, ne pa sam. (smeh)

Boštjan: No, to je res tisto. Kaj vse sem naredil, pa so ostali nasmejani in me kljub temu spodbujali ter vztrajali. Ves čas so stali za menoj, nikoli me niso tlačili proti tlom. Tudi sam želim biti podoben njim, ko pride do vzgoje otrok. Četudi kaj narobe narediš, poskušaš najti nekaj dobrega v vsem. Vedno ostani pozitiven in verjemi vase. Zato sem jim nadvse hvaležen.

Tomi: Pri tebi res ni bilo najlažje!

Story: No, vsekakor so bili starši in starejši brat, ki so verjeli v vas, v veliko pomoč. Tako težko vseeno ni bilo.

Boštjan: Lahko pa tudi ne. (smeh) Je pa vsekakor lepo biti obdan z ljudmi, ki ti zaupajo in te spodbujajo, četudi se znajdeš v slabi situaciji ali pa se preprosto izgubiš.

Tomi: Tudi jaz sem jim hvaležen, da so mi puščali veliko svobode, ko sem iskal svojo pot. Če me je nekaj zanimalo, sem imel proste roke. Tudi na začetku glasbene poti sta naju spodbujala, nama pustila iti tudi čez meje. Če so v najinih očeh videli žar, so naju še dodatno spodbudili. Mislim, da je to najpomembnejše. Da človeku pustiš svobodo, saj lahko le tako raziskuje sebe in se tudi najde. Le tako si lahko srečen!

Napisala Nika Arsovski
Fotografije Goran Antley

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story46/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 46/2016

Story 46/2016, od 10. 11. 2016

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri