Nogometni mojster Brane Oblak velja za nepopustljivega nogometaša, ki je oral ledino na evropskih nogometnih zelenicah, mi pa smo ob nadvse prijetnem obisku v njegovem ljubljanskem stanovanju spoznali še njegovo drugo plat.

Z ženo Heleno sta namreč pred tremi leti ponudila dom španskemu galgu Silverju, že nekaj let pa jima družbo na domačem kavču dela mala angleška hrtica Sky.

Story: Glede na to, da ste velik del nogometne poti preživeli na nemških nogometnih zelenicah, bi si predstavljala, da vam družbo dela nemški ovčar.

Brane: Uh, to pa nikoli. Kaj takšnega ne bi šlo. Ko sem bil še mlajši, me je namreč eden ugriznil, pošteno. Včasih smo psom metali kamenje, očitno pa si me je kosmatinec zapomnil in me ugriznil. Od takrat so se mi zamerili. Pasma je čudovita, vendar jih ne bi nikoli imel.

Story: Kaj pa vas je prepričalo pri hrtih?

Brane: Dolgo smo imeli maltežane, kar tri generacije zapovrstjo. Potem pa je v našo hišo prišel hrt. Angleško hrtico Sky je izbrala žena, velikega galga pa so mi 'poturili', saj so me želeli prisiliti, da hodim naokrog in ostanem aktiven. Mama je namreč vse do 97. leta skupaj s psom hodila na Rožnik, tako imajo moji bližnji fiksno idejo, naj veliko hodim, saj bom le tako dolgo živel. (smeh)

Helena: Sky smo kupili z namenom, da bi tekla z menoj, a potem iz tega ni bilo nič. (smeh) Naša predstava je bila povsem napačna, hrti imajo rajši intenziven tek kot pa dolge intervale običajnega tempa.

Brane: Oba psa sta postala zelo navezana. Če greva oba na sprehod, gre Sky zraven, če eden ostane doma, tudi ona noče od doma.

Story: Zakaj ste se odločili, da v družino sprejmete novega kosmatega ljubljenca?

Brane: Hčerka Nina, ki študira v Švici, je izvedela za problematiko na Iberskem polotoku in strašansko muko vseh teh psov. Tako sta se z ženo hitro dogovorili in kar naenkrat smo dobili še drugega psa.

Helena: Takoj po Sky smo se včlanili v Društvo za pomoč hrtom, že vse od 2008 smo podporni člani, vse od takrat pa je v nas tlela ideja, da bi pomagali še na drug način. Odločili smo se, da bo naš naslednji kuža posvojenček iz Španije, vendar pa je ta prišel v našo hišo dosti prej, kot smo sprva mislili.

Brane: Jaz sem v pokoju, tako imam dovolj časa. Zato grem z njima najraje kar na morje, kjer imam velik vrt. Tukaj pa sem omejen in moram ves čas z njima 'špancirati' naokrog. Pa vendar ni slabo! Dosti bolje se počutim.

Story: Ne dvomim, glede na to, da ste aktivni že vse od malih nog. Ju sicer močno pogrešate, kadar ste odsotni?

Brane: Res je. Ves čas smo skupaj, razen kadar se za en mesec odpraviva na romarsko pot Camino v Španijo. Kar znorita, kadar prideva domov, pa tudi sam komaj čakam, da ju vidim. Bolj kot otroke. (smeh) Nanje takrat navadno pazi hči, ki se poleti vrne iz Švice, sicer pa imata tudi druga hči in sin svoje pse.

Story: Kako se je z dvema kosmatincema spremenila vaša družinska dinamika?

Brane: Uh, prej sem šel 12-krat po stopnicah, zdaj pa 24-krat. (smeh)

Helena: Dosti bolj moramo načrtovati tudi dopuste, z enim psom te še vzamejo, pri dveh pa nastane problem.

Brane: Maja se odpravljamo na počitnice na Lošinj. Vedno vprašamo, kako je s psi. Navadno ni težav, če je en mali, a nam je vseeno uspelo najti prostor, kjer bomo lahko vsi skupaj.

Story: Si po vsem tem času sploh predstavljate življenje brez psa?

Brane: Ko jih enkrat ne bo, jih ne bo. Zdajle pa si česa takega ne bi mogel predstavljati, saj imam obvezo do njih. To je težava, če imaš v glavi pse, na kaj drugega niti ne moreš pomisliti.

Helena: Pa tudi kadar jih ni, ves čas paziš, da jih ne boš pohodil. Ta občutek ves čas ostane v tebi.

Brane: Kar čudno je, kadar sva sama. Kadar se odpraviva v Španijo, traja nekaj dni, da se navadim, da ju ni zraven. Iščem vrečke, posladke ...

Story: Ste si kdaj mislili, da se boste tako močno navezali nanju?

Brane: Ne vem. Moja mama je tako živela, potem si pa misliš, pa zakaj ne bi še mi.

Story: Torej ste sami že ves čas obkroženi s psi?

Brane: Res je, že v prvem zakonu smo imeli maltežana. Saj verjetno poznate, tistega, ki ti da milijon ljubčkov. Zadnja maltežanka Pegy je doživela 17 let. Tudi galgi in mali angleški hrti dočakajo lepo dobo. Kakšna hitrost! Kadar ju spustim v Tivoliju, se kar zemlja trese. Strah me postane. Takšno divjanje! Niti slučajno mu ne bi določil te starosti. Mislim, da bo živel še gotovo deset let, če gledam na to, kako teče.

Helena: Sky še ni bila bolna, zato pa je bila že večkrat poškodovana. Steče za ptico v prepad ... Ko je bila pri nas le tri dni, se je pognala z ograje in si zlomila kost. Za prvomajske počitnice je skočila z zidu v skale in si razbila gobček. Ne razmišlja, vidi le plen.

Brane: Tudi galgi imajo močan nagon, saj plenijo divje prašiče. Če ni dober, so mu usojene vislice. Trenirajo jih pa tako, da jih privežejo za avto in gonijo, tudi v najhujši vročini.

Helena: Res je, oni gredo na lov, sedijo v avtu, za zadnji del pa privežejo pse, ki tečejo skupaj z avtom. Ko omaga, ga polijejo z galono vode, da lahko nadaljuje. Ko je konec, pa niso več zaželeni.

Brane: Tako dobivajo kondicijo za lov. Vztrajnost.

Story: Zaradi tovrstnih metod je bil Silver verjetno sprva zelo nezaupljiv do vas?

Brane: Zelo, sploh ni znal hoditi po stopnicah, potem pa se je navadil.

Helena: Joj, ko smo ga prvič skopali. Voda v banji je bila kar črna od umazanije. Trikrat smo ga šamponirali. Česa takšnega še nisem videla! On je pa kar pustil, da smo delali z njim, kar smo hoteli. Nikoli ni bil napadalen. Če si ga pripel na povodec, je povsem krotek, ubogljiv. Se spomniš, kako se je odzval, ko sem ga hotela prijeti od strani ali zadnje tačke?!

Brane: Boji se že šumenja vrečke. Je zelo bojazljiv. Vsak dan ga počohljam po glavi, pa se vedno odmakne.

Story: Seveda, hrti so zelo občutljiva bitja.

Brane: Res je. Vsak dan ob šestih, preden dobi večerjo, se postavi pred televizijo, s tem sporoči, da je čas za hrano. Najprej ga lepo prosim, da se odmakne, potem pa malo povzdignem glas in vstanem, on pa kar zbeži na kavč.

Brane Oblak: Vsakemu bi svetoval, naj ima psa

Story: Pravijo, da imajo psi marsikaj skupnega z lastniki. Se strinjate?

Brane: No, ne vem. Oba veliko pretečeva. Kaj pa imata vidva skupnega?

Helena: Morda tudi to, da rada tečeva.

Brane: Ja, pa oba sta elegantna, vitka. Res je, da so si lastniki in psi podobni. Ko sem bil mlad in sem videl hrta, sem bil prepričan, da ga nikoli ne bi izbral, tole suhljato bitje. Zdaj ga pa ne zamenjam za nič na tem svetu.

Helena: Eno leto je govoril, da sem ga jaz izbrala! (smeh)

Brane: Res je, zdaj sem pa jaz šef! Časa imam dovolj ...

Story: No, pa tudi ustreza vam kosmata družba!

Helena: Vidiš, kako hitro te je prebrala. (smeh)

Brane: Vesel sem, da ga imam. Me pa včasih tudi fino spravi ob živce. Včasih tudi ne razume, kdo ve, kako bi bilo po špansko. Na začetku smo še mi z njim govorili po špansko, potem pa smo ga navadili po slovensko.

Story: Predvidevam, da je že po nekaj dneh postal nepogrešljiv?

Brane: Res je. Silver spi na ženini postelji, mala pa pri meni pod kovtrom. Ves čas jo namreč zebe, meni je pa tako vroče, kadar je zraven. Tako se ob petih zjutraj zbudim zaradi vročine. Pa kaj naj?!

Story: Bi kdaj rekli, da bo tako?

Brane: Ah kje, tega pa nismo vedeli. Tudi prejšnje pse smo imeli zelo radi, celo tako, da sem mislil, da bomo ves čas imeli samo maltežane. Posvojene hrte izbiraš na spletni strani, kjer so njihove fotografije. Potem pa, kateregakoli vzameš, je tvoj! Ko je tvoj, je tvoj, takrat je najlepši.

Helena: V tiste 'učke' se enostavno zaljubiš. Na spletu je izbira neskončna, hrtov, ki so v Španiji žrtve izkoriščanja, je neskončno. En bolj suh kot drugi. Takšni, kot je Silver, najtežje najdejo posvojitelje, že zaradi barve kožuščka pa tudi starosti.

Brane: Pa vendar se je hči zapičila prav vanj. Že eno leto je bil v zavetišču, a ga nihče ni hotel. Pa je postal naš!

Story: Ste sicer na potovanjih po Caminu kdaj opazili tovrstna zavetišča?

Brane: Ne, saj so poti speljane povsod drugje. Letos pa bova le šla mimo enega.

Helena: Letos se tja odpravljava že četrtič, tudi tokrat po drugi poti. Ta pot naj bi bila najlepša, vendar najtežja. Imenuje se via del a Plata, le peščica romarjev izbere to pot, saj prevladujejo visoke temperature, tudi do 45 stopinj. Midva bova tam ravno v najhujši vročini, saj zaradi službe drugače ne gre. Pot hočeva prehoditi v 32 dneh.

Brane: Če je hladno, na dan narediš tudi 50 kilometrov, če bo vroče, pa dosti manj. Prebral sem, da so nekateri potrebovali tudi šest tednov. Lani sva potrebovala 24 dni ob obali, Camino Norte. Najbolj oblegana pa je francoska pot.

Helena: Vse skupaj se je v teh letih, z množico ljudi, ki romajo proti Santiagu, že precej izrodilo. Tja se odpraviš, da si sam, opazuješ naravo ... Danes pa je tega preveč, marsikdo si želi le certifikata, menda nimaš več kje spati.

(ponosno pokažeta knjižico s štampiljkami)

Brane: Zbrati moraš vse štampiljke, sicer ti ne priznajo poti. Marsikdo namreč zadnje kilometre opravi kar z avtobusom, kar seveda ni pošteno.

Story: Tega pa ne razumem, saj se ljudje vendarle odpravijo tja povsem zaradi sebe.

Helena: Res je, koga pa goljufaš. Le samega sebe!

Story: Kaj pa je vas pripravilo, da ste pred štirimi leti vzeli pot pod noge in se podali proti Santiagu?

Brane: Iz cerkvenih nazorov gotovo ne. (smeh) Bolj sva imela v mislih aktiven dopust.

Helena: V roke nam je prišel film Pot, drama, v kateri igra Martin Sheen in govori o očetu, čigar sin je umrl na poti. Tako oče s sinovo žaro naredi pot, ki je sin ni zmogel dokončati, saj je življenje končal v Pirenejih. Tudi midva sva šla po tej poti, zaradi megle pa se ni težko izgubiti. Vsak ima razlog, zakaj se odpravi na pot. Nekateri želijo hujšati, drugi se odvajajo od kajenja. Tretji prebolevajo ločitev.

Brane: Tako kot bi vsakemu predlagal, da posvoji psa, bi vsakemu položil na srce tudi to, da prehodi romarsko pot v Compostelo. Spiš namreč kar na pogradih, v prenočiščih, namenjenih romarjem. Potem smrčijo vsi. Jaz največkrat ostanem kar sam, kadar vlečem dreto. Po vinu to ni težko.

Helena: Super je priti na cilj, dvigniti noge v zrak in si privoščiti kozarček vina. Občutek, da si prehodil 30 kilometrov v dnevu.

Brane: Pred vsako gostilno lahko kupiš bagete, s katerimi se na poti okrepčaš. Za romarje so na voljo prav posebni meniji, ki so običajno zelo okusni, ob tem pa dobiš še bageto in liter vina. Povsod po Španiji si lahko privoščiš odlično hobotnico.

Story: Kaj pa se pogovarjate med tako dolgo potjo?

Brane: Midva? Vse mogoče, včasih se tudi skregava. Ona je umetniško nagnjena, zato bi si cele dneve ogledovala cerkve in muzeje, meni pa se ne ljubi. Jaz bi šel v gostišče, kjer bi jo počakal.

Helena: Brane je usmerjen le k cilju, po njegovo si vse ogledaš že med hojo. (smeh) V Burgosu sva si ogledala mesto in katedralo, Guggenheimovega muzeja v Bilbau pa si že nisem ogledala.

Brane: Težava nastane ob žuljavih nogah, saj nekateri potem izgubijo hitrost. Jaz s tem nimam težav, jaz kar hodim. Enkrat sem izgubil pet nohtov, pa nisem jamral. Povijem jih s povoji in jih šele doma odvijem.

Helena: Potrpežljiv je kot naši psi!

Brane: To sem prinesel še iz športa, saj so nas kopačke neštetokrat ožulile.

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Goran Antley

12. april 2018 Trači › Domači trači foto: Goran Antley
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story8/2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Playboy

6-mesečna naročnina (3 izvodi)

Cena s popustom: 14,38 €

REDNA CENA: 17,97 €

NAROČITE ZDAJ

Playboy

6-mesečna naročnina (3 izvodi)

Cena s popustom: 14,38 €

REDNA CENA: 17,97 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri