Kilimandžaro ostaja trdnjava, ki je še ni uspelo osvojiti nobenemu mišičnemu distrofiku na invalidskem vozičku. Boštjan Lederer je Slovenec, ki je to trdnjavo pred nekaj tedni poskusil premagati, vendar pa zaradi vremenskih razmer vrha ni dosegel. A višina Triglava je bila vseeno premagana.
Boštjan Lederer, mišični distrofik, ki je že od otroštva prikovan na invalidski voziček, in njegova prijateljica Vesna Škrlj sta že sestopila z najvišje afriške gore, Kilimandžara. Kljub neomajni volji in vztrajnosti jima samega vrha ni uspelo osvojiti, ob neprizanesljivi moči narave in neugodnih vremenskih razmerah pa sta se vseeno povzpela na nekaj nad 3.720 metri nadmorske višine. Vedno naprej, moto in filozofijo natečaja Share Dunlop Spirit, ki jima je tudi omogočil potovanje, je na streho afriške celine ponesel član odprave Sašo Korene, Boštjanov prijatelj že od otroških let.
Za osem tisoč evrov v Tanzanijo
Odštekana ideja za potovanje, s katerim bi se Boštjan v zgodovino zapisal kot prvi mišični distrofik, ki bi osvojil 5.895 metrov visokega afriškega očaka, je junija zmagala na nagradnem natečaju Share Dunlop Spirit. Za najbolj avanturistični in meje premikajoč popotniški načrt, ki so ga pomagali izbrati glasovalci prek Facebooka, sta si Vesna in Boštjan prepričljivo prislužila nagrado osem tisoč evrov, ki jima je omogočila potovanje v Tanzanijo. Prva etapa, vzpon na Kilimandžaro, se je zaradi slabega vremena in nesrečnega spleta okoliščin predčasno končala na nekaj več kot 3.720 metrih nadmorske višine. Boštjan in Vesna sta si po napornem sestopu privoščila še spoznavanje živali na safariju, nekaj rajskih užitkov in počitka pa ju je pričakalo na Zanzibarju. To je vsaj malo odtehtalo slabo vreme med vzponom. "Vremenske razmere v zadnjih tednih so bile obupne. Poti so postale kanali, polni blata, vejevja in ogromnih skal. Težko so prehodne za zdravega človeka, kaj šele za voziček," je vreme presenetilo Boštjana, ki ga je posledično ovirala tudi napačna izbira vozička.
"Ko sem opustil še zadnje poskuse vzpona, sem bil psihično povsem na tleh. V sebi pa kljub temu čutim zadovoljstvo, saj smo se borili po najboljših močeh, dokler je le šlo. Prvi dan smo si skozi džunglo utirali pot sedem ur, drugi dan kar 15 ur namesto pet ... Seveda bi se brez ekipe ustavil že veliko prej. Res hvala vsem, ki so mi pomagali," je izkušnjo opisal Boštjan. "Nekaterim je že težko vstati s kavča, mi pa smo se kljub vsem težavam prebili do višine 3.720 metrov," je zapisala Vesna. "Kilimandžaro bo zame vedno posebna gora, vredna spoštovanja. Dala mi je več, kot mi je v tistem danem trenutku vzela. Ko sestopiš, se vprašaš, kaj mi je bilo tega treba. A ko minejo ure in dnevi, ugotoviš, kako velik korak si naredil in da si v sebi našel delček, ki ga nisi poznal," je še strnila svoje občutke. Čeprav Boštjan in Vesna nista osvojila najvišje točke na afriški celini, je Dunlopovo filozofijo Vedno naprej do vrha ponesel član spremljevalne ekipe in Boštjanov prijatelj od otroških let Sašo Korene. Afriškega očaka je osvojil v izjemno kratkem času, evforijo pa sta z njim delila tudi Boštjan in Vesna.
