Borut Veselko: "Moje življenje gradijo spomini, ne uspehi"

Trenutno je na programu HBO na sporedu prva nadaljevanka iz naše regije Uspeh, kjer ga lahko vidimo kot enega glavnih negativcev. Kljub nizu negativnih likov, ki jih je odigral v filmih, je izjemno sentimentalen in umirjen družinski človek, ki uživa v naravi, film Dolina miru pa mu vedno privabi solze v oči.

Nekoč ste povedali, da imate težave z učenjem na pamet. Kako gre to skupaj s poklicem igralca, kjer se je treba na pamet naučiti gore besedila?

Očitno sem si v življenju izbiral poti, ki niso bile vedno najlažje. Nadarjen sem bil za fiziko, matematiko in kemijo. Logične povezave se mi takoj vzpostavijo in ne gredo iz glave. Ko pa se je treba nekaj dobesedno naučiti, nekaj, kar nima logike, mi to dela velike težave in si moram pomagati s triki, ki me pripeljejo do prave besede. V neki predstavi si nikakor nisem mogel zapomniti neke besede in v spomin sem si jo priklical z gesto s prstom. Vsakič, ko sem naredil to gesto, sem se besede spomnil. Če ne, pa nikakor.

Pa vendar ste se po srednji šoli odločili za študij medicine, kjer se je treba ogromno učiti ...

Prav to je zanimivo, saj sem moral vsako leto precej natančno naštudirati med 2.000 in 3.000 stranmi strokovne literature. To res ni bila pričakovana izbira. In ko sem diplomiral iz medicine, sem se vpisal še na akademijo. Ko sem se vpisoval na obe fakulteti, se nisem spraševal, kako se bom učil na pamet, to je samo orodje.

Zakaj ste se odločili za tako drastično nasprotje prvemu študiju?

Na medicino sem se vpisal, da bi bil psihoterapevt, in ko sem se vpisal na akademijo, me je zanimala predvsem psihologija v smislu, zakaj ljudje počnemo stvari, ki jih počnemo, in kako doživljati stvari, ki jih v življenju nikoli ne moreš doživeti.

Moja naloga, tako na odru kot v filmu, je doživeti te trenutke motivacije, zaradi katerih človek nekaj stori. Zanima me človekova psihologija, njegova dejanja so samo posledica okoliščin in tega, kar se je temu liku v življenju prej zgodilo. Pri mojem delu me je veliko manj zanimala umetnost. Če že, upam, da sem material, s katerim lahko drugi ustvarjajo umetnost.

Dober igralec je namreč tudi tisti, ki lahko prepričljivo odigra svoje nasprotje. V seriji Uspeh igrate negativni lik in tudi sicer ste v filmih odigrali kar precej negativcev. So vam že kdaj povedali, zakaj si vas režiserji pogosto želijo v tej vlogi, saj ste v resničnem življenju izredno mirni, zadržani in prijazni?

Po koncu snemanja mi je prvi asistent režije povedal, da je podvomil, kako bo nekdo s tako dobrodušnim nasmehom igral takšno barabo. »Ne bom dovolil, da bi se smejal!« mu je odgovoril Danis (režiser serije, op. ur.). Mislim, da se res nisem nikoli nasmehnil. Verjetno gre pri tej izbiri režiserjev predvsem za mojo fizionomijo in stereotip. Tatovi in roparji bi bili izredno neuspešni, če bi bili videti kot tatovi in roparji. Zanje je značilno, da so videti ne le kot navadni državljani, temveč celo kot neopazni državljani. Naše predstave temeljijo na ameriških filmih, kjer je praviloma vse črno-belo. Prav paradoksalno je, da pozitivni junaki v teh filmih pobijejo precej več ljudi kot negativni. V filmih najbolj nastradajo prav majhni ljudje, kot so varnostniki, vratarji, ki imajo doma svoje družine, česar v teh filmih nikoli ne vidimo. Če bi šli v analizo, bi kaj hitro ugotovili, da so pozitivni junaki iz ameriških filmov največje barabe tega sveta.

Zmagovalec namreč ustvarja zgodovino in mu je dovoljeno veliko več ...

Točno tako. In mi smo še vedno na njegovi strani. In še vedno se učimo, da je bil Cezar velik junak, čeprav je v interesu Rima iztrebil cel narod. Mar lahko danes sprejmemo, da gre nekdo v interesu neke mestne države čez Alpe v neko tretjo državo, kjer pobije ogromno ljudi in jih podjarmi? In danes se v šolah še vedno učimo, da je bil Cezar junak in pozitiven lik. Zelo malo pa se učimo o ljudeh, ki so bistveno spremenili naše življenje na bolje. Zelo malo vemo o tem, kdo je izumil obok, ki je bistveno spremenil življenje Rimljanov, ali pa glinene kanalizacijske cevi. To so bili veliki dosežki. O tem zgodovina skoraj ni pisala. Veliko pa je pisala o ljudeh, ki so pobijali in osvajali.

S čim vas je režiser Danis Tanović prepričal, da ste sprejeli vlogo v seriji Uspeh?

Tanoviću me ni bilo treba prav nič prepričevati. Ko sem izvedel za projekt, sem vedel le, da gre za produkcijo​ HBO, nisem pa vedel, da bo serijo režiral Tanović. Ob najinem srečanju me je vprašal le, ali se bom naučil hrvaško. Zagotovil sem mu, da to ne bo težava.

Zvenite povsem avtohtono?

Pravzaprav ne vem, kakšno hrvaščino govorim v seriji. Še najbolj je podobna govoru večine Zagrebčanov. Danis me je zafrkaval, da zvenim kot Josip Broz Tito, kar je precej logično, saj je bil Jože z meje s Slovenijo, njegova mama je bila Slovenka in je verjetno imel nekaj podobnega naglasa. Sicer pa nikjer v nadaljevanki ni omenjeno, od kod naj bi moj lik prihajal, tako da njegova govorna posebnost niti ni tako bistvena. Navsezadnje bi šlo lahko za Slovenca, ki je prišel v Zagreb. S tem ni nič narobe, celo obratno. Morda bi se Hrvatom celo dobro zdelo, da je taka baraba prišla od drugod. (smeh)

Menda ste imeli priložnost sodelovati s Tanovićem že pri filmu Nikogaršnja zemlja ...

Res je, vendar sem se takrat odločil za počitnice z otroki in nisem sprejel vloge. Ne vem sicer, kako drugače bi se stvari razvijale, vendar imam lepe spomine na tiste počitnice. Moje življenje gradijo moji spomini, ne moji uspehi.

Kaj je uspeh?

Relativnost uspešnosti v tej kriminalni nadaljevanki je odlično podstavljena in upam, da jo bodo ljudje nezavedno ponotranjili. Uspeh nima nobene zveze z občutkom sreče. Uspeh ne ustvarja sreče. In tudi srečna naključna ne ustvarijo nujno uspeha in sreče. Sreča je v veliki meri stvar odnosa do okolja in predvsem odnosa do sebe. Danes ljudje iščemo srečo nekje zunaj sebe in je postala prodajna vrednost, saj ves marketing temelji na tem. Ljudje hkrati pozabljamo, da je sreča stvar občutka in ni nekaj, kar ti je dano in do česar imaš pravico. Sreča je dolžnost do sebe, naloga. Uspeh pomeni dosego cilja, od posameznika pa je odvisno, kakšne cilje si je zastavil in katere je dosegel, da se počuti uspešnega. Definicija uspeha, ki je sedaj v zraku in ki nam jo mediji tako uspešno prodajajo, je nekaj nedosegljivega, to pa je zelo zgrešen ideal.

Vas tak uspeh kdaj zamika?

Če bi me zdaj nekdo poklical v Hollywood? Zlagal bi se, če bi rekel, da ne bi šel. Zavedati pa bi si želel relativnosti tega uspeha in da mi ne bo prinesel nič drugega kot novo izkušnjo, ne pa sreče.

Nekaj podobnih izkušenj ste že imeli. Kaj vas je pri tem najbolj presenetilo?

Nekajkrat sem že igral v italijanskih produkcijah, enkrat sem imel celo priložnost igrati s Pierceem Brosnanom v filmu Vlak smrti. Mislim, da je bila to njegova prva vloga za milijon dolarjev. Ted Levine, ki je igral morilca v filmu Ko jagenjčki obmolknejo, mi je takrat povedal, da je bil milijon dolarjev vreden Brosnan, drugi milijon pa celotna preostala ekipa. Ko sem ga vprašal, zakaj so taka razmerja, mi je odgovoril po ameriško: »Če ljudje ne bi vedeli, da je Pierce Brosnan dobil milijon dolarjev, ne bi filma nihče gledal.« To je ta hollywoodska logika.

Koliko 'hollywoodskega' je bilo med snemanjem Uspeha?

Ekipa je bila velika. Organizacija je bila popolna. Še voznik ni niti enkrat zamudil in dan prej so me vedno obvestili, kdaj me pride iskat v Ljubljano, za pripravo vloge sem dobil vse, kar sem zahteval, kar nalaga ogromno odgovornost, in na pamet mi ni prišlo, da bi na snemanje prišel nepripravljen. Vsak stavek sem najmanj dva tisočkrat ponovil, da sem zvenel približno hrvaško in da se na snemanju ne bi zmotil. Kadrov nismo veliko ponavljali. S svojo profesionalnostjo so dobili mojo stoodstotno zavzetost.

Menda ste bili v mladosti bolj zaupnik žensk kot ljubimec ...

V eni prvih oddaj Odklop mi je neki vedeževalec povedal, da sem bil v vseh prejšnjih inkarnacijah ženska in sem zdaj prvič moški. To se kar sklada z mojim dojemanjem sveta. Veliko bolj so mi na primer všeč izrazito ženski filmi kot Klavir ali Nekoč so bili bojevniki. Načeloma sem zelo sentimentalen in stvari me hitro spravijo do solz. Ob filmu Dolina miru vedno jokam. Že ko pomislim nanj, se mi solzijo oči ...

Tako kot zdaj?

Se opravičujem, to je refleks. Če bi moral kdaj na odru jokati, bi bilo dovolj, da bi se spomnil na ta film.

Lahko nadaljujeva?

Lahko ... Kot sem rekel, od nekdaj so me ženske zanimale. Že v šoli, in to ne le kot objekt prihodnje spolne naslade ali teritorij osvajanja. Ne vem, zakaj so mi punce zaupale svoje težave, in kot prijatelj sem o njih vedel veliko več kot njihovi fantje. Vedno sem bil prijatelj, in ne izbranec. V srednji šoli sem bil v izrazito ženskem razredu in odlično smo se razumeli. Skrbel sem za stabilnost v skupnosti.

Ste še vedno tako stabilni ali je v vas tudi kaj boemskega?

Ti dve stvari se ne izključujeta, saj gre za eno in isto lastnost. Vidimo ju kot nasprotje, vendar postaneta nasprotje, šele ko postavimo normativ, kaj je dobro in kaj ni. V določenih okoliščinah sem lahko zelo trezen, miren in odločen, v drugih pa sem lahko tudi popolnoma histeričen in celo dekadenten. Največ nore zabave sem doživel prav med študijem medicine. Tam se je vse dogajalo. Na eni strani žur, na drugi pa blazno resen in organiziran študij. Ob dobrih kolegih in pozitivnem okolju na medicini skoraj nisem padel na izpitu, razen oftalmologije, ki sem jo delal potem, ko sem že naredil sprejemne izpite na AGRFT.

Besedilo: Živa M. Brecelj // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik, arhiv HBO

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec