Boris Kopitar: “Boli me, če se kdo kiti s tujim perjem”

Boris Kopitar pravi, da je danes vesel, da je imel možnost ustvarjati na televiziji. Vsem, ki so mu ob tem pomagali, se iskreno zahvaljuje. (foto: POP TV) POP TV
Vir: Lady
13. 3. 2019

Rad je med veselimi ljudmi. 

Rad zapoje in poje skupaj z njimi. Rad je na odru, pa naj bo to vaški oder, prikolica tovornjaka, oder pred 20-tisočglavo množico v Stožicah, dnevna soba pri slavljencu doma, gostinski lokal ali pa veliki oder Cankarjevega doma. Vse to in še mnogo več rad počne legendarni Boris Kopitar, ki pravi, da je dobra družba največje jamstvo, da se bomo imeli lepo. In lepo je bilo tudi v njegovi družbi, ko sva se pogovarjala o glasbi, televiziji in novem izzivu, ki ga čaka že čez nekaj dni.

► Boris, če se za začetek ozreva nazaj, kako se je sploh začela vaša glasbena zgodba?

Najbolj zanimivi so začetki moje kariere, ki takrat to sploh še ni bila. Hotel sem le ugotoviti, ali so mi rojenice v zibelko res položile prave talente. Ko sem hodil v četrti razred osnovne šole, me je ihanski učitelj Anton Križaj, ko je ugotovil, da kar dobro pojem, odpeljal na svojem zelenem mopedu na avdicijo v Studio 14 Radia Ljubljana za oddajo Pokaži, kaj znaš. Odslovili so naju. Po dobrih treh desetletjih pa sem v istem studiu s profesionalno ekipo glasbenikov, tonskih mojstrov in producentov posnel svoj največji hit Žametne vrtnice. Tako se je začelo …

► Ko smo ravno okoli 8. marca, ste mi dali odlično izhodišče – Žametne vrtnice. Te so resnične legendarne, saj je ni nedelje, ko v glasbenih čestitkah ne bi slišali te izjemne melodije, drži?

Res je. Najprej mi je žal, da 8. marec ni več tako priljubljen kot nekoč, sploh v mojem domačem Ihanu pri Domžalah, kjer je bilo na ihanski farmi bekonov pitancev zaposlenih veliko žensk, ki so imele na ta dan sprejem v bližnjem gasilskem domu, kjer je bila še pogostitev. Veste, tako je bilo včasih v številnih tovarnah … Resnično bi bil vesel – tudi zaradi tega, ker so ženske moje življenje še kako zaznamovale –, da bi imele naše žene vsaj enkrat na teden svoj dan, da se popolnoma odpočijejo od vsega dela, družine in obveznosti. Če pa se dotakneva še Žametnih vrtnic, bi lahko dejal, da so nastale čisto po naključju. So domena dveh ljudi in mene – Ivana Sivca, ki je napisal vsa besedila za mojo prvo kaseto Žametne vrtnice, in pa Milana Ferleža - Žajfka.

Izjemno uspešna in ustvarjalna avtorja sta me nekoč, pred več kot četrt stoletja, nekega dne, ko sem prišel s snemanja Videomeha na RTV, ustavila pred radiem, kjer je Ivan Milanu dejal: “Poglej, on bo pel, Boris Kopitar.” Seveda je Milana najprej zanimalo, ali znam peti, potem pa je beseda dala besedo. Milan me je povabil k sebi domov, kjer mi je naprej postregel z izjemno dobro domačo kapljico in me navdušil, da sem začel tudi sam hoditi okrog vinogradnikov in polniti steklenice vina za domačo rabo. Potem pa so bile tu še skladbe … Čez čas smo šli v Studio 14, kjer smo ustvarili številne uspešnice. No, prvotno je bila za naslovno mišljena lepa, zaljubljena viža Metulj, ki mi je bila zelo všeč, ampak ko sem potem slišal Žametne vrtnice, sem obema rekel: “Fanta, to je pa tako močna melodija, da bi jo morali posneti.” In smo jo!

► Pa ste že takrat pričakovali takšen izjemen odziv?

Pri Žametnih vrtnicah da. Sploh se je izkazalo, da so jo zelo 'zagrabili' v Prekmurju. Na Murskem valu so jo neko nedeljo zavrteli kar 22-krat, če ne celo še večkrat, saj so se čestitke začele že po 9. uri dopoldne in trajale do petih popoldne. Resnično je bila priljubljena, tudi na Radiu Ljubljana je bila predvajana prav vsako nedeljo. In številni so takrat dejali, da tako predvajanje skladbe še ni bilo … Danes, ko grem peš po Ljubljani ali pa ko gre recimo mimo mene kakšen fant z irokezo, zeleno ali modro, slišim za hrbtom, ko skoraj zapoje Žametne vrtnice, kar me resnično preseneča, si rečem, temu fantu skoraj zagotovo ni mama povedala, kdo je Boris Kopitar. (smeh)

► Poleg te melodije in številnih drugih ne moreva mimo televizijskega Videomeha …

Videomeh je bila prva vodena oddaja domače glasbe na TV Slovenija, v kateri so muzikantje tako peli in igrali kot tudi spregovorili. Ta polurna oddaja v nedeljo pred kosilom je imela izjemno gledanost. Kuharice doma so med kuhanjem poslušale oddaje, tisti, ki so čakali na kosilo, pa so jo gledali. Tako se je včasih zgodilo, kar so mi povedali, da so bili možje večkrat doma hudi na svoje kuharice, ker so v kuhinji preveč ropotale in po televiziji niso vsega slišali. (smeh)

Po 88 oddajah je sledil še nočni Videomeh, kamor sem prvič pripeljal prav vse tedanje člane in članici ansambla bratov Avsenik. Oddaja se je izjemno lepo uveljavila, tako da smo se s Slavkom Avsenikom kar v živo v studiu dogovorili, da naredimo še terensko enourno oddajo 35 let z Avseniki, ki bogati arhiv TV Slovenija. Tu je bilo še kar 25 novoletnih Videomehov, dva Videomeha v Ameriki ter dva Videomeha za domačo rabo z Borisom Kopitarjem. Sploh ti dve videokaseti sta z zlato in platinasto prodajo dosegli izjemen rezultat.

► Veliko ste bili vpeti v televizijsko delo, ampak če se ne motim, vaša redna služba ni bila nikoli na televiziji?

Tudi to bo držalo. Ves čas sem imel po dve službi – ena je bila redna, pri drugi pa sem bil honorarni sodelavec. Moj osnovni poklic je bil prodajalec. Po osnovni šoli sem šel za vajenca v domžalsko prodajalno železnine, kar mi je pozneje prišlo zelo prav, saj znam marsikaj narediti, ker recimo vem, kakšni so navoji vijakov, kak- šno orodje se za katero delo uporablja ... Železnina je zanimiv posel, saj moraš vedeti res veliko stvari. Zatem pa sem ob delu opravil še ekonomsko komercialno šolo, tako da sem po poklicu komercialist. Vesel sem, da sem imel takšno službo, saj sem se veliko naučil, televizijsko in glasbeno delo pa je bilo vedno honorarno, ob sobotah in nedeljah.

► Bi se po vseh teh letih, če bi vas znova povabili na nacionalno televizijo, vrnili s svojo izjemno gledano oddajo, čeprav so vam jo ukinili?

31. decembra 2011 sem imel na TV Slovenija zadnjo oddajo z gostom Alfijem Nipičem, ki je izrazil upanje, da to ni čisto zadnja oddaja. Glasbeni spomini z Borisom Kopitarjem so trajali skoraj pet let. Po skupno 155 enournih oddajah, veliki priljubljenosti navkljub, so jo odstranili s programa, menda zaradi omejevanja stroškov. Gledalci so v pismih in e-pošti, namenjenih televiziji, množično izražali nestrinjanje z ukinitvijo oddaje, odločitev televizije pa je bila dokončna. Priznam, da sem bil takrat precej žalosten.

Tudi zato, ker danes ugotavljam, da gre po tem datumu pri večini oddaj podobnega formata za kopiranje mene. Marsikatere številne predloge in ideje, ki jih danes večkrat opazim na televiziji, sem nosil urednikom. Očitno vsi niso pospravili predalov, sploh 'Kopitarjevega predala z idejami ne'. Veste, to me zelo boli, sploh če se kdo kiti s tujim perjem … Če bi me danes poklicali z nacionalke in me vprašali, ali bi se vrnil? Da, bi se, sploh ker prve ne pozabiš nikoli, in sploh, če gre za vsebine, ki jih rad delam in v katerih vedno znova uživam. Z moje strani ni nobene zamere.

► Za konec še, kaj počne Boris, ko ni vpet v televizijsko ali glasbeno delo?

Delam tisto, kar sem počel pred najinim večernim intervjujem. Vse popoldne sem obrezoval živo mejo, ker je malce previsoka, saj jo želim znižati za približno 15 centimetrov, da jo bom od tal lažje obrezoval. Predvsem se izjemno lepo počutim v domačem, podeželskem okolju, kjer živim, saj so tu doma prijetni in prijazni ljudje, vsi se med seboj poznamo, se spoštljivo pozdravljamo. Imamo manire, prijatelji smo, pomagamo si. Gasilsko društvo, kjer sem že 45 let gasilec, odlično deluje, tako da je pri nas vedno lepo, vse tako, kot mora bit'.

Besedilo: Alesh Maatko // Fotografije: Pop tv, Igor Zaplatil

Nova Lady že v prodaji

Lady

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri