Na športno nedeljo, ki nas je razveselila s košarkarskim zlatom, je šampionski pas visoko v zrak dvignila tudi simpatična 18-letna boksarka Ema Kozin, ki je v nemškem Augsburgu postala najmlajša svetovna prvakinja v srednje težki kategoriji po verziji WBU.

Dekle z vzdevkom 'Princeska' velja v ringu za trdo nasprotnico, ko pa odloži boksarske rokavice, se spremni v nežno najstnico, ki čas rada nameni družini in prijateljem. Slednji jo bodo s tribun spodbujali tudi 14. oktobra na borilnem spektaklu CFC 4 v ringu in kletki v ljubljanskem Tivoliju.

Story: Najprej čestitke za osvojeno lovoriko. Nam zaupate, kakšen občutek vas je prevzel, ko ste dvignili šampionski pas?

Neverjeten! Ko sem v roke dobila pas, sem se šele zavedala svojega dosežka. To je bilo nekaj, kar sem si želela že od samega začetka. Uspelo mi je doseči cilj, ki me že nekaj časa motivira. Seveda ni bilo lahko, a je občutek, ki te ob tem prevzame, še toliko težje opisati.

Story: Ste si pred bojem mislili, da se lahko zgodi kaj takšnega?

Po pravici povedano sem se osredotočila le na boj. Želela sem dati vse od sebe, tako kot pred vsakim vstopom v ring, zato se nisem obremenjevala s pomenom te borbe. Naslov svetovne prvakinje sem postavila na stran, saj bi bilo sicer preveč treme.

Story: Kaj pa vam je najprej šinilo v glavo po osvojenem naslovu?

Kako naprej? Ta naslov me zdaj pooseblja, poleg tega, da sem Ema, sem tudi svetovna prvakinja. Neverjetno!

Story: Se vam je v glavi zavrtel film o vsem trudu in delu, ki ste ga vložili v šport?

Seveda, vsi težki treningi, vloženi trud, nekdanje tekme ... Preplavili so me številni spomini, vse od začetnih boksarskih udarcev.

Story: Kaj pa vas je sicer pripeljalo v boks?

Boks mi je predstavil oče, saj sem bila pri svojih 12 letih zelo nesamozavestna in tiha. Nisem se želela izpostavljati. V tistem času sem ravno končala treniranje rokometa, kljub temu pa je želel, da ostanem v športu že zaradi gibanja. Moj oče je že od nekdaj sanjal o tem, da bom končala v borilnem športu. Sprva je sicer mislil, da bo to judo, potem pa sva se odločila za boks. Ta mi je postal tako všeč, da sem z veseljem hodila na prav vse treninge.

Story: Za dekle morda nenavadna izbira.

Seveda, kot 11-letna deklica prideš v dvorano in se čudiš tistim ogromnim gorilam z mišicami. (smeh) Z njimi trenirati je bilo nenavadno, čeprav sem prve mesece le skakala s kolebnico. Počasi so me sprejeli, nanje pa sem se navadila tudi sama.

Story: Boks je zagotovo pripomogel k boljši samozavesti?

Seveda, kadar mi gre dobro, se odlično počutim. Z udarci sproščam odvečno energijo. Najboljši občutek pa me prevzame po koncu obračuna, ko sem zadovoljna sama s seboj. Ko veš, da si dobro opravil svoje delo!

Story: Kako pa se sicer počutite kot ženska v športni panogi, ki tradicionalno pripada moškim?

To je nekaj, kar si ljudje težko predstavljajo. Slišala sem že vse mogoče komentarje, vse od takšnih, ki so namigovali, da sem se boksu priključila zaradi nasilja v družini, do takšnih, ki verjamejo, da imam rada nasilje. Boks je šport! Sama o tem ne razmišljam kot o nasilnem dejanju, zato po boju ali treningu ne občutim nikakršne slabe vesti.

Story: Kakšni pa so bili odzivi sošolcev ob vaši športni izbiri?

Sprva sem nekaj mesecev počakala, preden sem jim povedala, da treniram boks, pa še takrat so me čudno gledali. Ko sem prišla v šolo s prvo modrico, so me vsi gledali nekoliko postrani, sčasoma pa so se navadili.

Story: Zdaj pa so verjetno za vas stiskali pesti?

Seveda, starša sta bila z menoj v Nemčiji, ostali pa so mi čestitali, ko sem se vrnila nazaj v Slovenijo.

Story: Bi lahko rekli, da ste že na samem začetku kazali talent za osvajanje lovorik?

Mislim, da je za moj uspeh zaslužna predvsem trma, saj prav poseben talent nisem bila. Ključna je vendarle vzdržljivost, z delom in trudom se doseže vse!

Story: Kaj vse ste zaradi športa postavili na tehtnico?

S šolo posebnih težav zaradi športa nisem imela, velikokrat mi je to kar dosti pomagalo, saj so učitelji spoštovali moje športno udejstvovanje. Morda sem izpustila kakšen rojstni dan, vendar mi prijatelji niso kaj dosti zamerili. Seveda pa je bilo vse vredno in tudi ljudje okrog mene se tega zavedajo, zato mi včasih pogledajo skozi prste, kadar jih dlje časa ne pokličem.

Story: Kako pa je boks spremenil vaša najstniška leta, obnašanje? Si sploh predstavljate, da bi se vaša življenjska pot zasukala drugače?

Mislim, da bi v vsakem primeru končala v borilnem športu ali bolj moški dejavnosti. Že od malih nog se rada družim s fanti, tudi zahvaljujoč starejšemu bratu, ki me je pogosto vzel s seboj. Obiskovala sem Vegovo gimnazijo, kjer prevladujejo fantje, dve leti sem bila celo edino dekle v razredu. Verjetno se v nobenem primeru ne bi spremenila v tipično najstnico, čeprav imam tudi ženske prijateljice. Pa vendar sem bolj vajena moške družbe.

Story: Ta ima seveda določene prednosti.

Seveda, lahko vidim njihov pogled na svet, razmišljanje. Včasih jim moram tudi svetovati o tem, kaj njihova dekleta mislijo. Tako se prelevim v psihoterapevta, kar zna biti zelo zanimivo.

Story: Kako pa sami vidite svoj napredek v boksu?

V karieri sem zamenjala veliko različnih stilov, česar morda sama niti ne bi opazila, zahvaljujoč trenerju Rudiju pa je to jasno vidno. Rada poskušam nove stvari, povsem odvisno od nasprotnice.

Story: Kaj pa vam je pri tem športu najbolj všeč?

To naj bi bil najtežji šport na svetu. Ne gre le za fizično pripravljenost, temveč tudi za psihično. Ob tem, ko sprejemaš udarce, se moraš že pripravljati na naslednji napad, umik. To je težko, zato v tistem trenutku ne smeš razmišljati o ničemer drugem. To mi ustreza! Če nisem z glavo pri stvari, je videti, kot bi prvič boksala.

Story: Brez dvoma boks predstavlja večji del vašega dnevnega urnika. Kaj pa sicer počnete v tistih minutkah, ki vam ostanejo?

Prostega časa skorajda nimam, morda po treningu, vendar sem po navadi tako utrujena, da grem rajši kar domov, počivat. Dobro se počutim, ker sem naredila nekaj dobrega zase, zato me pomanjkanje prostega časa ne moti. Sicer rada v roke vzamem tudi kakšno knjigo, najrajši imam fantastiko in kriminalke. Pogledam tudi kakšno serijo. Veliko časa preživim v družinskem krogu, ne vem, ali se lahko še katera najstnica v tolikšni meri pohvali s tem. (smeh) Z očetom kolesariva v tandemu, se pomeriva v pingpongu.

Story: Kako pa mama komentira vašo športno izbiro?

Sprva ji je bilo malce težko, z očetom pa sva jo prepričala, da gre le za vrsto rekreacije. Ko pa je prišla prva tekma, sta me oba široko pogledala. "Saj bo vse v redu. Če bo šlo kaj narobe, bodo že ustavili borbo," sem ju potolažila. (smeh) Moja prva borba je bila v eni izmed diskotek v Slovenski Bistrici, med gledalci pa je bila celotna moja družina. Ker pa so se staršem tako tresle roke, je kamero prijel moj brat in po njegovi zaslugi se je posnetek prvega boja v ringu ohranil. Mami je še danes živčna.

Story: Družina je zagotovo pomembna komponenta na poti do uspeha.

Seveda, če doma ne bi čutila podpore, bi dosti težje prihajala na treninge in ne bi bila toliko motivirana.

Story: Si je oče, glede na to, da vam je on predstavil boks, pripisal zasluge za uspeh?

No, on je preveč skromen. (smeh) Zadnjič se je seveda pohecal, naj ga kaj vprašajo, saj je moj oče. Drugače pa sem mu hvaležna za vso podporo, vožnje na treninge.

Story: Ima še kdo v družini boksarske ambicije?

Mlajša sestra se je odločala med boksom in hiphopom, na koncu pa je izbrala slednjega. Kljub temu ima tisti žilico za boksanje, pa tudi dovolj je še mlada, da se lahko brez težav poda po tej poti.

Story: Družina vas bo spodbujala tudi na oktobrskem boksarskem spektaklu v Tivoliju. Kako gledate na ta veliki športni dogodek?

To bo moj prvi profesionalni obračun pred domačo publiko. Komaj čakam, da me vidijo tudi drugi. Se že veselim, saj je zanimanje resnično veliko.

Story: Bo zato prisotne nekoliko več treme?

Mogoče malo, najhuje bo, ko bom prispela v Tivoli in opazovala polnjenje dvorane. Še huje bo, ko bom opazila tiste, ki me poznajo.

Story: Vajeni smo, da na tehtanju pred borbo običajno padajo tudi težke besede in žaljivke.

No, sama nisem takšna. Ponavadi sem hladna kot špricar. (smeh) Sem dosti bolj nežna, kot pa je na prvi pogled videti v ringu. Ne maram se kregati.

Nika Arsovski

12. oktober 2017 Trači › Domači trači foto: Igor Zaplatil, osebni arhiv
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story41/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Liza

SelectCard naročnina (18 izvodov)

Cena s popustom: 30,60 €

REDNA CENA: 30,60 €

NAROČITE ZDAJ

Jana

Letna naročnina (52 izvodov)

Cena s popustom: 77,61 €

REDNA CENA: 103,48 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri