Bojana Ivanovič o 15 kilogramih nesreče, ki so ji spremenili življenje

Bojana se trudi početi čim več stvari, ki jo osrečujejo, tako da čim bolj izključi možnosti, da bi jo spet zajela velika depresija, s katero se je spopadala. (foto: Tibor Golob) Tibor Golob
Vir: Lady
16. 5. 2019

Nekdanji manekenki, ki je nekoč krasila modne revije in v drugih ženskah zbujala ljubosumje, se je, ko se je zredila za 15 kilogramov, življenje vrtoglavo obrnilo. 

Namesto da bi shujšala, je vse bolj tonila. “Bila sem že v globoki depresiji in vedela sem, da je samo še vprašanje časa, ali se bom čisto uničila ali pa bom poskusila nekaj spremeniti,” se spominja temnih trenutkov, ki pa jih danes ni več, saj se je v največji krizi odločila, da si bo s trdim delom ustvarila takšno življenje, kot si ga želi.

► Vstopili smo v pomlad, ko se iz zimskega spanca skoraj vsi prebudimo, spet druge pa spremlja (pomladna) utrujenost. Kako je s tem pri vas? Vas pomlad napolni z energijo in novim zagonom ali prej obrnjeno? Kateri letni čas vam je najbližji sicer?

Odkar sem spremenila življenjski slog in se začela posvečati jogi, meditaciji in osebnostni rasti, nimam več težav s spomladansko utrujenostjo. Tudi ne z zimskim spancem. Sicer pa je moje najljubše obdobje leta ravno zdaj, ko se vse prebuja, cveti, v zraku je nova energija. Moj najljubši mesec pa je že od nekdaj bil maj, kajti ravno prav je toplo in še veš, da poletje kmalu prihaja. Nisem ravno ljubiteljica zime, ampak ker tudi zime niso več to, kar so bile pred leti, in ni več toliko mraza in snega, je potem nekako lažje preživeti teh nekaj mesecev.

► Pomlad je tudi čas, ko smo bolj aktivni, številni gredo za svojo kondicijo na kolo, drugi v fitnes, tretji na sprehode ali tek. Kakšna pa je trenutno vaša telesna aktivnost?

Priznam, čez zimo sem malce lenarila, zato sem začela počasi, najprej z vsakodnevnimi sprehodi, dolgimi od pet do deset kilometrov. Trudim se, da bi dnevno naredila vsaj 10 tisoč korakov, kolikor priporočajo, da je zdravo. Trenutno pa je ravno dober mesec, odkar sem spet začela vadbo Focus T25, ki mi ta hip najbolj ustreza, prinaša pa tudi super rezultate in, najpomembnejše, traja le 25 minut. Vsako jutro se tudi potrudim narediti tibetanske vaje in nekaj minut vaditi jogo. Morda prihodnji mesec dodam še plavanje enkrat ali dvakrat na teden.

► Ko že govoriva o telesni aktivnosti, ne moreva mimo vaše knjige z zanimivim naslovom 15 kil nesreče. Je bilo res tako hudo, kot pišete?

Včasih, ko vzamem knjigo v roke in jo berem, še sama ne morem verjeti, da se mi je vse to res dogajalo, in mi je kar težko brati. Toda res je, vse je točno tako, kot sem pisala, ker sem bila v knjigi popolnoma odkrita.

► Seveda ni vse tako črno, namreč, knjiga tudi motivira, drži?

Drži, s knjigo sem želela spodbuditi ljudi in jim pokazati, da se lahko stvari spremenijo ne glede na to, kako hudo nam je ali s čim se spopadamo, in da ni treba preživljati življenja misleč, da nima smisla in da nam ni treba niti poskusiti. S svojo zgodbo sem želela pokazati, da ti lahko uspe ne glede na to, od kod prihajaš in v kakšnem okolju si, če se le odločiš, da se boš boril. Seveda pa ni preprosto, vsak dan je nova bitka, kar tudi večkrat poudarim v knjigi, ker sem želela biti čisto realna. Ne verjamem v zgodbice, ko nekomu nekaj uspe in potem pravi, da je vse super in fajn in da nima več težkih trenutkov. Nemogoče. Take zgodbice ustvarjajo ljudem pritisk, da mora biti potem vedno super, kar pa sploh ni res, ker nihče ne more biti super prav vsak dan, 24 ur na dan. Ključ je v tem, da ostaneš močan in osredotočen, tudi ko imaš slabe in težke dneve, in da ohraniš svoj cilj pred očmi.

► Če ostaneva še malo pri ‘odvečnih’ kilogramih. Takrat se številnim v glavi porajajo črne misli, kot so: debel sem, nikomur nisem všeč ... Kaj vse vam je takrat rojilo po glavi?

Ko sem se zredila, je to močno udarilo na mojo samopodobo, ki je že prej bila zelo šibka. Nisem se več dobro počutila v svojem telesu, bilo me je sram in prišlo je tako daleč, da nisem zmogla niti ven med ljudi, ker mi je bilo tako grozno. Sebe sem videla v popolnoma popačeni luči. Ko sem se znašla v večji družbi, sem začela dobivati panične napade in kar nekaj časa je trajalo, da je to minilo. Včasih nam naše misli dejansko lahko zelo otežijo življenje, če jih ne znamo obvladovati, saj imamo v glavi nerealne scenarije in predstave, ki sploh niso resnične. Toda to je um, in če želiš to preseči, se moraš naučiti obvladovati lastne misli.

► S kilogrami je prišla tudi zvesta ‘prijateljica’ depresija. Kako blizu sta si še danes z njo?

Iskreno bom povedala, da imam še vedno dneve, ko sem čisto na dnu in bi se najraje vdala. Toda zdaj sem se že naučila, da taka obdobja pridejo in minejo in hvala bogu me to po navadi mine po dveh, treh dneh. Trudim se početi čim več stvari, ki me osrečujejo, tako da čim bolj izključim možnosti, da bi me spet zajela velika depresija, s katero sem se spopadala. Vsem, ki se spoprijemajo s to boleznijo, pa bi toplo priporočala tudi obisk terapevta. Meni je terapija zelo pomagala in brez tega se depresije najbrž ne bi rešila. Poleg pa priporočam tudi redno branje knjig za osebnostno rast in čim manj negativnih ljudi okoli sebe.

Besedilo: Alesh Maatko // Fotografije: Tibor Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri