Materinstvo je nekaj najlepšega, a hkrati s seboj prinese tudi trnovo pot. Vse to pozna mami blogerka Eva Lozina, ki piše blog Nepopolna mama. S svojim dveletnim Lukom se je znašla v enostarševski družini. Kot mati je prevzela nase odgovornost z veliko mero ljubezni, ki jo v svojih občutkih podaja v zapisih in s katerimi bodri tudi druge mamice.
Story: Ste blogerka in ljubiteljica mode, a v prvi vrsti mamica. Kako doživljate svoje poslanstvo?
Luka je konec novembra dopolnil dve leti in priznam, da sta ti dve leti najbolj pestri leti mojega življenja. Materinstvo je res posebna izkušnja in ne glede na to, koliko in kako ti jo drugi opisujejo, je ne dojemaš popolnoma, dokler se ne znajdeš v tej vlogi. In res je predvsem to, najprej si mamica, potem je tukaj vse drugo, kar ti uspeva uskladiti tako ali drugače. Zato je materinstvo, sploh ta začetna leta, dobra izkušnja tudi za druga področja in nadaljnje življenje. Saj vse mame vemo, da nihče ne testira naše potrpežljivosti kot naš otrok.
Story: Materinstvo vsako žensko spremeni. Nenadoma so v ospredju popolnoma druge stvari, kot so bile pred prihodom družinskega člana. Kako bi opisali svojo življenjsko zgodbo?
Vsekakor so v ospredju druge stvari, predvsem potrebe otroka, in ne več samo tvoje. To je tista največja razlika, ki je tudi pri meni spremenila življenje. Sama zase mislim in upam, da sem še enako zabavna, sproščena in družabna, kot sem bila pred porodom, razlika je le, da mi pogosto zmanjka časa, da bi to počela. Rojena sem na Hrvaškem, v letu osamosvojitve, kar je bil tudi povod, da se preselimo v Maribor, od koder prihaja mama. Zelo sem ponosna na svoje hrvaške korenine in želja, da se vrnem, je vse večja, v zadnjem času pa se sanjarjenje počasi, a vztrajno spreminja tudi v načrte.
Zrasla sem v Mariboru, mestu, ki ga zelo dobro poznam, ki mi je pri srcu, a si pogosto želim, da bi bilo večje, bolj odprto in predvsem z več dobrimi lokali. Kar nekaj let sem delala v gostinstvu, kar mi je pomagalo, da sem spoznala veliko ljudi, se naučila komunicirati, pa tudi kdaj pa kdaj utihniti, čeprav me to še zdaj zelo pogosto pošteno namuči. Materinska vloga je mojo življenjsko pot definitivno zelo spremenila, prišla je nepričakovano in od začetka nosečnosti sem v tem sama. Vem, da se večina ne bi odločila vztrajati pri otroku, da bi bila nad takšnim življenjem mogoče razočarana, ampak sama na to gledam zelo pozitivno. V današnjem času, ko žal vidim, kako funkcionirajo družine in pari okrog mene, ko imam sama izkušnjo ločene družine, sem prepričana, da je to zame in mojega otroka najboljša možnost, in tudi v bližnji prihodnosti ne razmišljam o kakšnem partnerju.
Story: Z veseljem prebiram vaše bloge, saj opisujete realno in ne olepšujete. Kateri trenutki so najtežji in kateri najlepši? O katerih najraje pišete?
Najtežje so tako zame kot za večino mamic bolezni. Na srečo pri Luki ne govorim o hudih boleznih, ampak vsi vemo, da smo mame take, da malo zadržimo dih že, ko otrok dvakrat kihne. Okoliščine, na katere ne moremo vplivati, mi vedno dajo misliti in o njih tudi pogosto pišem. Pišem, kot ste že sami povedali, brez olepšav, zato se pri meni najdejo vse sorte zapisi. Od tistih žalostnih, zelo čustvenih do takih, ko skozi cel zapis preprosto ne počnem drugega, kot 'jamram' o utrujenosti. Najraje pišem o dogodivščinah z Luko, o njegovih podvigih, ker so prav to največkrat tudi tisti najlepši trenutki. Neverjetno je, kakšna je otroška domišljija.
Story: Zanimiv je bil vaš zapis, da je vsem mamam težko in da nekatere to le bolje skrivajo. Kako gledate na te nekoliko težje plati materinstva, o katerih mame tako težko spregovorijo?
Zelo sem žalostna, da pri nas težje plati materinstva še vedno, čeprav nekatere res veliko govorimo o tem, ostajajo tabu. Nekaj, o čemer se ne govori na glas, da ne bi kdo pomislil, da nisi dobra mama, da nimaš rada svojih otrok, ker si utrujena in si bolj kot popoldneva ustvarjanja s plastelinom želiš ležati na kavču ali spiti kavo s prijateljico. To je realnost. To ne pomeni, da si slaba mama, da se ne trudiš dovolj ali da si čudna, to je posledica vsega skupaj. Tempa življenja, pritiskov okolice, želja in občutka slabe vesti. Verjamem, da mame pogosto pozabljamo na dejstvo, da je samo srečna mama lahko dobra mama in da moramo kdaj poskrbeti tudi zase, pa če to pomeni, da bo otrok pogledal kakšno risanko, da se v miru oprhamo, spijemo kavo, ali pa odšel na obisk k babici in bomo me ta čas izkoristile zase.
Story: Se vam bralke oglasijo in delijo z vami svoje izkušnje? Bi lahko rekli, da jih z blogi ogovorite, da se odprejo in da priznajo tudi tiste težje plati?
Vedno znova me preseneti število bralk, ki se obrnejo name, predvsem pa, kako se obrnejo name. Moj blog ni klasičen blog z nasveti, kako izdelati igrače, ali z recepti za zdrave obroke, ampak je bolj oseben. Pogosto se dotikam tematik, ki se jih marsikdo izogiba, zato so tudi sporočila, ki jih prejemam, večinoma zelo osebna. Vedno sem vesela, ko se bralke obrnejo name. Čeprav so sporočila, ki jih dobim od takih bralk, velikokrat zelo žalostna, me razveseli, da mi pišejo mamice, ki gredo same skozi materinstvo, ki so se razšle s partnerji. Veseli me, da jim je moj blog uteha, da vedo, da bodo, če zmorem jaz, zmogle tudi one. Blogov, na katerih bi se iskreno pisalo o enostarševskih družinah, o ločenih starših, pri nas ni veliko, pa čeprav je to vse pogostejši pojav tudi v naši družbi.
Story: Kateri pa so vama z Luko najljubši skupni trenutki?
Z Luko se počutim predvsem zadovoljno. Medtem ko sem prej veliko sanjarila in gradila gradove v oblakih, zdaj živim v sedanjosti. Zadovoljna sem tukaj in zdaj, zadovoljna sem z življenjem, ki ga imava z Luko. Luka je zelo odprt otrok, pogosto se šalim, da bi ga lahko vsak ukradel, saj nove ljudi sprejme v trenutku. Za primer lahko povem, da smo pred nekaj dnevi pri naju doma snemali oglas in je snemalca na vratih pozdravil, prijel za roko in odpeljal v svojo sobo. Pa ga je videl prvič v življenju. Verjamem, da sem na to vplivala tudi s tem, da sem ga od rojstva povsod jemala zraven - v trgovino, na kavo ali na banko. Njegova dobra volja zelo pozitivno vpliva name, sploh zjutraj, saj nisem najbolj jutranji tip. Zadnje čase se veliko smejim tudi njegovim domislicam in novim stavkom, ki jih sestavlja. Nasploh uživam v opazovanju njegovega raziskovanja in spoznavanja sveta. Čisto vsak pogled nanj me obda s ponosom, saj vidim, da raste v veselega in srečnega fantka.
Story: Matere si včasih očitamo - kar je posledica nenehnih pritiskov, novih življenjskih okoliščin, sprememb in občutkov - da so vsi drugi srečni, me pa nezadovoljne. Kako stopiti iz teh okvirjev?
Kako si priznati, da ni nič narobe, če pridemo do tega spoznanja? Ravno ta navidezna sreča vseh drugih je razlog za nastanek naslova bloga - Nepopolna mama. Mame ustvarjamo ta navidezni svet popolnosti, v katerem naši dojenčki spijo, nikdar ne jočejo, malčki nikdar niso bolni, in ne samo da vse jejo, brokoli preprosto obožujejo. Ko sem se sama znašla v družbi različnih mamic, mi ni bilo jasno, kaj je zdaj tu narobe. Sem jaz čudna? Delam kaj narobe? Ali samo moj otrok joče? Kmalu sem začela malo bolje spoznavati mamice in opažati, da jim, čeprav njihov otrok spi celo noč, uide, da so ponoči morale petkrat vstati, ali da je njihov vedno zdrav otrok bil včeraj spet pri zdravniku.
Story: Ste precej aktivni in na terenu spremljate novosti, od lepotnih do vseh drugih. Kje najdete čas za vse to?
Organizacija in rutina sta vse. Ne pretiravam. Luka obiskuje vrtec, kjer preživi večino dneva, in v tem času se jaz potrudim narediti vse. Srečo imam, da Luka obožuje mojo mamo in z veseljem preživi tudi kakšno popoldne, večer ali noč pri njej. Da mu ona vse dovoli in k temu doda še kekse, raje pustimo. Vseeno sem komaj pred kratkim Luko pustila za en cel dan in noč pri mami, saj ne vidim neke potrebe po tem, da bi hodila okrog brez njega. Veliko je prilagajanja, veliko je dela v času, ko on spi. Vedno pravim, da se vse da, če se hoče. Moja družba že ve, da npr. zvečer ne morem hoditi na pijače, so pa vsi dobrodošli pri meni, ali pa da sredi dneva ne morem nekam, ker Luka takrat spi, in so to tudi večinoma zelo dobro sprejeli. Vsekakor pa velja, kot sem nekoč tudi zapisala, če želiš vedeti, kdo so tvoji pravi prijatelji, imej otroka.
Besedilo: Mihaela M. Kocbek // Fotografije Ines Images, NLP Studio
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
