Blaž Švab: Noč Modrijanov ima svojo moč!

To je bilo osrednje sporočilo Noči Modrijanov 2018 s podnaslovom Tu smo doma. V celjski dvorani Zlatorog jo je v dveh zaporednih večerih v identičnih ponovitvah ustvarilo več kot 700 glasbenikov in plesalcev, k imenitnemu vzdušju pa je z vnetim sodelovanjem prispevalo okrog 12 tisoč obiskovalcev. 

Letošnji oder Noči Modrijanov je bil Slovenija v malem. Nastopajoči so prihajali iz hiš, ki so tipične za slovenske pokrajine (npr. primorska hiša iz kamna, štajerska krita s skodlami, prekmurska s slamo …), tudi slovensko morje je valovilo pod čolnom. O tem, zakaj imajo radi Slovenijo in ljudi, ki tu živijo, so pripovedovali posamezniki in skupine z vseh koncev Slovenije. Oder je tako med drugim gostil stoletnika Viktorja Mikliča iz Novega mesta, kraljico terana Tinkaro Gulič, pesnika Ferija Lainščka, 95-letnega patra z Brezij, 15-člansko družino iz Ljubljane, vse koroške babice iz bolnišnice Slovenj Gradec, ekstremnega kolesarja iz Dolenjske, ribiča iz Izole in najmlajše Slovence – med njimi tudi Štajerca Hano in Tarika Abbas, katerih oče je Sudanec.

Vsako od pokrajin pa je na odru ves večer zastopal 'domači' ansambel, doma prav od tam: za Dolenjsko so peli in igrali Novi spomini, iz Prekmurja so bili Mladi Pomurci, iz Koroške je prišel ansambel Naveza, Primorsko je zastopal Ansambel Akordi, Ansambel Jureta Zajca je bil iz notranjsko-kraške regije, iz Gorenjske Ansambel Storžič, v Ljubljani je bil Ansambel Poljanšek, Ansambel Vikend pa je zastopal Štajersko. Poskočni muzikanti so bili vandrovci in so nastopali na vseh odrih, za vsako pokrajino pa so si nadeli tudi posebna oblačila. Seveda so na odru ves večer bili tudi Modrijani.

“Noč Modrijanov ima moč, res ima moč. Zame, da spoznavam, kje so meje moje zmogljivosti, za druge, da jih spomni, na kaj smo lahko ponosni kot Slovenke in Slovenci. Menim, da smo velik narod, ki lahko piše velike zgodbe. Najbolj sem ponosen na to, ko se ljudje na Noči Modrijanov počutijo kot Slovenci, napisano z velikimi črkami. Ko nekdo po Noči Modrijanov reče, da je ponosen, da je Slovenec, takrat sem tudi jaz najbolj vesel,” je ob tej priložnosti povedal Blaž Švab, svoje vtise pa je strnil tudi Rok Švab, ki je dodal: “Zame osebno je to, da nas Noč združi, največja radost. Po srcu sem veseljak in najbolj uživam, če se z mano veselijo tudi drugi. Zato je zame praznik, ko ljudje z nami sodelujejo, pojejo in se imajo dobro, kot je to bilo nocoj. To je zame največja sreča.”

Skrbno izbrane viže

Tudi glasba je ves večer slavila raznolikost in lepoto Slovenije in njenih prebivalcev. Pesmi so bile izbrane tako, da so prihajale vsaka iz svoje pokrajine, od tam, kjer so se rodile in kjer jih pojo. Tako je iz Dolenjske med drugim zazvenela Deželica sonca in grozdja, Prekmurje je predstavila Vsi so venci vejli, iz Koroške so zapeli Kam le čas beži, Bella signorina je pripeljala Noč na morju in Primorsko, Notranjci in Kraševci so se prepoznali v Postojnski jami, z gorenjske hiške so prepevali Prelepa Gorenjska in Otoček sredi jezera, za Ljubljano so zapeli in zaigrali Ljubljančanke in Spomini stare Ljubljane, Štajerci so bili seveda V štajerski kleti. Proti koncu pa Slovenija je domovina moja, Golica, Slovenija, od kod lepote tvoje … Modrijani so za vsako pokrajino izbrali še nekaj svojih pesmi.

“Kako sem vsako leto ganjen, ko vidim te ljudi v dvorani, ki spremljajo Noč, ki jo tako želijo doživeti, videti in na njej sodelovati. Želijo si tega občutka, tistih treh ur, ko vidijo in občutijo to slogo med ljudi: med občinstvom v dvorani, ki se objame in zaziblje ob melodiji, skupaj zapoje, med nastopajoči, ki pokažejo, kako se je možno povezati, ne glede na žanr, ne glede na spol, ne glede na to, od kod izhajamo … Vse povezave so na Noči mogoče, tako da je to res takšna moč, ki je ni povsod. Moč povezovanja, moč dobrih odnosov, to je moč, ki jo ima Noč Modrijanov,” je vse skupaj komentiral še en Modrijan Peter Oset, Franjo Oset pa je nadaljeval: “Noč Modrijanov mi osebno prinaša veliko zadovoljstvo, prinaša pa mi tudi red, ogromno dela in res težko obdobje, ki je pred samim koncertom. Enako pa je po mojem pri ljudeh. Ljudje doživljajo Noč Modrijanov, tako se mi zdi, kot nekaj res posebnega. Tisto, kar je za nas nagrada, je nagrada tudi zanje. Mislim, da bi veliko manjkalo, če Noči Modrijanov na slovenskih tleh ne bi bilo več.”

Številni gosti in na snidenje čez dve leti

Navada pa je, da Noč Modrijanov soustvarijo res številni slovenski glasbeniki vseh generacij in raznolikih zvrsti. Letos so se tako Modrijanom ob 28 narodno-zabavnih ansamblih med drugimi pridružili še Jan Plestenjak, Nina Pušlar, Rok Ferengja, Nika Zorjan, Marjan Smode, Rok Kompare, Žan Serčič, Elda Viler, Manca Špik, Dejan Vunjak, Vinko Šimek, Alfi Nipič, Oto Pestner, Aleksander Jež, BQL, Vivere, 280 članski zbor Gimnazije Celje – Center, najboljši evrovizijski zbor Carmen manet, harmonikarski orkester Roka Švaba in še bi lahko naštevali, saj je bilo gostov res veliko. In že zdaj je veliko idej za naprej. Ideje, ki nastanejo kar pod prho, je po prireditvi povedal Blaž Švab, ki je bil – tako kot vsi člani – po prireditvi presrečen, sploh ker so jim ob tem pomagali številni srčni prijatelji, brez katerih Noči nikakor ne bi mogli izpeljati.

“To so člani naših družin, sosedje, sorodniki, znanci, ki so kot prostovoljci pomagali pri celotni izvedbi tega res velikega projekta,” je pripomnil Blaž, ki je z mislimi že pri naslednji Noči, ki naj bi se zgodila čez dve leti. In ker se je ta edinstven glasbeni dogodek od leta 2003, ko je bil prvič v Dobrni, kar precej spremenil, nas je za konec še zanimalo, kako muzikanti danes gledajo na to Noč?

“Starejši smo, drugače gledamo na Noč Modrijanov. Na začetku nam je bilo pomembno, da naredimo čim boljšo zabavo, danes pa nam je na prvem mestu to, da v dvorano pridejo vsi živi in zdravi in da odidejo domov živi in zdravi, namreč, Celje komaj 'pogoltne' takšno množico ljudi ter takšno število glasbenikov. Z letom v leto se mi zdi, da smo Modrijani bolj iskreni, manj blefiramo in da smo pristni. Ne grem nam le za zabavo, ampak radi pripovedujemo zgodbe – o sebi, ljudeh in o Sloveniji. Poleg tega pa se nam že poznajo leta, saj nismo več stari 23 let, razen enega, Sergija Lugovskega. (smeh) Drugi smo čez trideset, fantje imajo družine, razmišljajo drugače … in to se pozna tudi v muziki,” je po prireditvi vse skupaj vidno ganjen strnil Rok Švab, ki je še dodal, da z izbiro gostov oziroma pravih prijateljev nimajo težav, saj takoj začutijo, kateri je pravi in kateri ni.

“V teh letih se jih je kar nekaj nabralo in tudi 'prebralo'. Tako vemo, kdo čuti to zgodbo in kdo ne,” pripoveduje Rok, ki še pove, da se lahko zgodi, da ob taki masi vedno manjka kakšen prijatelj, sploh pa si vsi skupaj želijo na odru še kakšnega zapriseženega rokerja – te je najtežje prepričati. In številni bi še kako radi prepričali Modrijane, da se iz Celja preselijo v ljubljanske Stožice. To priznava tudi Rok!

“To je resnično velik gradbeni podvig, da o izračunih statike niti ne govorim, tako da morda katera druga dvorana za ta dogodek ni primerna. Mi še vedno vztrajamo v Celju, čeprav bi bile Stožice bolj primerne. Ampak veste, tu imamo tako močno podporo lokalnega okolja, domačih ljudi in vseh … poleg tega pa smo Štajerci domačini, tako da ostaja velika verjetnost, da bomo tu v Celju tudi ostali. Se pa nikoli ne ve, saj nas spodbujajo, da bi šli v Stožice, mi bi šli na prosto, če smo iskreni, ampak je nato problem vreme. Razmišljamo o vsem, tudi o festivalu Noč Modrijanov,” je bil po tej izjemni prireditvi optimističen Rok, ki je bil skupaj z drugimi člani vesel, da je tudi letos toliko ljudi praznovalo z njimi.
 
Besedilo: Alesh Maatko // Fotografije: Press Noč Modrijanov/Borut Sluga

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ