Barbara Vidovič, igralka: Delo vedno začinim s humorjem

Barbi je sicer odrsko ime gledališke igralke in komičarke Barbare Vidovič, ki jo poznamo tudi iz televizijskih nadaljevank. Tokrat navdušuje v komediji, za katero je razkrila, da je tudi terapevtska.

Te dni se veliko govori o Barbi in o njenem šovu. Mene je takoj spomnila na punčko barbi, s katero se najraje igra moja hčerka. Kaj se skriva za besedo oz. psevdonimom Barbi šov?

Dobra asociacija (smeh)! Barbi šov je vse prej kot barbika, igrača generacij, ki ji je s prilagajanjem desetletja uspelo preživeti na trgu. Barbi je ženska z vsakdanjimi prigodami, z oblinami, obožuje čokolado, tortice, dobro kosilo pri tašči. S telovadbo sta malo skregani, ampak ima zato toliko raje poležavanje v senci na plaži, ob bučanju morja - uh, pogrešam morje.

50 odtenkov ženske je komedija, ki resnico pokaže na zabaven način. Tako kot jo vidi Barbi ali tako kot jo vidijo ženske?

Barbi se zdi, da tako, kot jo vidijo vse ženske. Ampak skozi ponovitve se je izkazalo, da se v predstavi lažje najdejo gospe, ki so nekaj že doživele v življenju, mlajše pa se prepoznajo tu in tam. V 50 odtenkih pa res vsaka najde vsaj enega, ki ga prepozna.

Kot igralka ste prejeli številne nagrade, odlično se znajdete na odru in uživate v delu igralke. Kaj še vse počne Barbi?

Preveč dela! (smeh) Živim zelo preprosto, predvsem pa, tako se mi zdi, v teh časih veliko delam. Moj delovnik že davno presega klasičnih osem ur. Na srečo obožujem svoje delo, in če je začinjeno še s kančkom humorja, je vse lažje. V prostem času – ta pride ponavadi poleti ‒ rada berem, prenavljam stanovanje, kam odpotujem. Obožujem morje, morsko hrano in 'penzionistično' plavanje.

Moram se dotakniti tudi vseh nagrad, ki ste jih prejeli. Zlatolasaka za glavno žensko vlogo, nagrada združenja dramskih umetnikov Slovenije, prestižna občinska nagrada celjski grb, žlahtna komedijantka leta ... Kaj vam vse te nagrade pomenijo in koliko so pomembne za delo na igralskem področju?

Zlatolaska je nagrada, ki smo si jo izmislili študentje AGRFT in tudi podeljujejo jo študentje. Je malo hecno-zaresna nagrada. Vedno si vesel, ko dobiš tovrstno potrdilo. To pomeni, da nekaj delaš prav. V našem poklicu pa se moraš vedno znova dokazovati. Če si dobil kakšen kipec, plaketo, priznanje ali pa ne.

50 odtenkov ženske je vaša 50. predstava. Kakšen izziv vam je prinesla?

Spoznanje da sem že dolgo na svetu. (smeh) In če želim doseči stotko, nimam veliko časa za lenarjenje.

Nekje sem zasledila, da ste priznali, da vam je velik užitek, saj prvič igrate toliko različnih vlog?

Ja, velik izziv. Pred vsako predstavo ponovim besedilo. Vsako ponovitev tudi snemamo, da lahko stvari popravljam, izboljšujem. Tako da je predstava že čisto drugačna kot na začetku.

Če še ostaneva pri vlogah, kakšne so vam bližje? Recimo klasične, kot je Antigona, kakšna sodobna vloga, ali manjše, ljubke, smešne?

Vedno, ampak res vedno se nove vloge veselim kot otrok. Naj bo velika, majhna, klasična, moderna, v tragediji, komediji. Vsaka vloga ima svoj čar in vedno, ko stopim na oder, izpolnjujem svoje otroške sanje biti igralka.

Kaj pa od zvrsti igre? Kaj vam je bližje? V kakšnih predstavah najbolje izrazite svojo kreativnost? In koliko se sploh dopušča igralcu, da je v dramskem delu lahko kreativen?

Pri zvrsteh je enako kot pri vlogah. Svojo kreativnost najbolje pokažem v vlogah, kjer je potrebna velika preobrazba. Igralski poklic je izredno ustvarjalen. Vsak vidi svojo vlogo drugače, se je loti drugače. Koliko je že bilo Hamletov in še vedno je zanimivo videti nove različice. Veliko doda režiser s svojimi zamislimi. Na papirju so zapisane le besede, ki jih lik govori. Igralec jim s svojo interpretacijo vdahne življenje.

Ni skrivnost, da ste igrali tako rekoč v vseh slovenskih gledališčih. Kakšna je slovenska publika in kje je najlepše stopiti na oder?

Slovenija ima čudovito občinstvo. Redko se zavemo, kako izvrstne gledalce imamo. Ne samo v naših gledališčih. S predstavami v našem zavodu Talija, ki prav letos praznuje deseto obletnico, gostujemo tudi po kulturnih domovih, knjižnicah, šolah, vrtcih po Sloveniji. Odnos gledalcev je neverjetno spoštljiv.

Blizu vam je tudi kamera. Zaigrali ste v različnih filmih. Kakšno je delo pred kamerami v primerjavi z gledališkim?

S filmom nimam tako bogatih izkušenj kot na odru. Predvsem je razlika, ker vlogo gradiš, posnameš prizore in je tvojega kreativnega dela konec. V gledališču pa se s ponovitvami predstav delo nadaljuje. Čudovito in edinstveno pa je delo tako pri filmu kot v gledališču.

Kot sestra Ida Lah ste nastopili tudi v seriji Usodno vino. Kakšna izkušnja je bila to za vas?

Fantastična! Nikoli si ne bi mislila, da bom kdaj zaigrala v kakšni seriji. Na avdicije skoraj ne hodim in vedno, ko grem, si rečem: 'Zadnjič!' (smeh) in vloga je prišla čisto po naključju. Sprva je kazalo, da ima sestra Lah le en snemalni dan. No, čez čas se je izkazalo, da jih bo več. Delo je bilo hitro, sproščeno in profesionalno. In čudovita ekipa, vedno dobre volje – res sem jih občudovala, saj so imeli peklenski tempo.

Če se vrneva nazaj na Barbi šov. Je komedija, ki v ospredje postavi ženske. Zakaj smo ženske tako zanimive? (smeh)

Ker še same sebe ne razumemo popolnoma. (smeh) In dokler nečesa ne razumeš popolnoma, je zanimivo.

Resnica o ženskah še nikoli ni bila tako zabavna kot v tej komediji. Barbi je v svoji komediji iskrena, čeprav pravi, da je vse laž. Zakaj?

Včasih smo skozi izmišljeno pripoved bolj iskreni, kot če povemo vse po resnici. Predstava je kot ogledalo gledalcem. Seveda so prigode v predstavi črpane iz lastnih izkušenj, niso pa resnične. Življenje Barbi je precej bolj dolgočasno. (smeh)

Ženske bodo med predstavo uživale v vsakdanjih humornih prigodah in se v kakšnem odtenku zagotovo tudi prepoznale. Kaj pa moški?

Takole so zapisali organizatorji ene od predstav: "Največ je bilo žensk v dvorani, najbolj so se smejali moški! Ob aplavzu na koncu je eden izmed njih glasno vzklikal: Bravo!" Seveda naslov bolj pritegne ženske, vendar je predstava namenjena zabavi za oba spola. Že uvodni avizo je namenjen moškim. Prepoznajo domač glas s televizijskih zaslonov (sploh, če imajo radi nogomet). Ženske svoje partnerje včasih prisilimo, da grejo z nami v gledališče, zato je najlepše videti zadovoljne moške obraze ob koncu predstave.

Všeč mi je, da sem zasledila, da je predstava tudi terapevtska. V kakšnem smislu bo poskrbela za gledalca?

Ja. Razgibavamo trebušne mišice, za trenutek pozabimo na skrbi vsakdanjika, že ob prihodu v dvorano pa dobijo gledalci odmerek čokolade, ki je odličen antioksidant in spodbuja hormone sreče.

Torej nimamo več izgovora, da ne pridemo na Barbi šov!

Nikakršnega! Pridite sami, s prijatelji, sorodniki, boljšimi polovicami. Vsi ste iskreno dobrodošli! 

Besedilo: Mima // Foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ