Barbara Pia Jenič: Vonj je atomska bomba med čuti

Barbara Pia Jenič: Vonj je atomska bomba med čuti (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Jana
13. 5. 2017

Mila in občutljiva gledališka ustvarjalka, ki nas s senzorialnimi metodami vrača k bistvu.

V gledališče je vstopila nenamenoma. V plesno skupino, kjer je delovala, je prišel režiser, ki jo je nagovarjal, naj se začne ukvarjati z igro. Vpisala se je v Gledališko in lutkovno šolo v Ljubljani, lani pa je magistrirala tudi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Vmes, leta 1996, pa je po zaslugi kolumbijskega dramatika in antropologa Enriqueja Vargasa v njeno življenje vstopilo senzorialno gledališče.

Senzorialno gledališče v Sloveniji je eno izmed zgolj 20 na svetu. Že po besedi senzorialno lahko sklepamo, da beseda ne bo tekla ravno o klasičnem gledališču. Zakaj je drugačno?

Govorila bom o čisti obliki senzorialnega gledališča. Ne o Senzoriumovih odrskih uprizoritvah. Izvorno senzorialno je interaktivno, ampak ne na intelektualni niti ne na tehnološki, ampak na organski način. Je neposredna izkušnja za obiskovalce, kjer se uporabljajo vsi čuti za sporočanje. Igra (kot 'game') je pomembna podstat interaktivnosti.

Vsebine (ker je malo besed) so mednarodno in medkulturno razumljive. V klasičnem gledališču sedite na stolu in se nikamor ne premaknete. Če vas kdo nagovarja, da sodelujete, to počnete iz svojega sedeža, intelektualno. Če vas povabi na oder, morate imeti pogum, da ste opazovani, izpostavljeni. V senzorialnem ni rampe. Ni meje. Vse je eno igralno polje. Interakcija je neposredna, organska. V večini senzorialnih predstav obiskovalec sledi dogajanju intuitivno.

Postavljamo ga v organsko znane situacije, kjer lahko reagira avtentično. Variacije možnih reakcij moram predvideti v sami zasnovi in režiji in jih vkomponirati v koncept. Metodologija senzorialnega gledališča tretira publiko kot soigralca, brez predpriprav, z velikim veseljem in željo po sodelovanju. Kjer se bodo počutili varne, kjer ne bodo izpostavljeni, kamor se pridejo igrat. Zato je igra v smislu besede 'game', o kateri govori avtor Huizinga, zelo pomemben temelj senzorialnega gledališča.

Odrasli bi morali biti resni in odgovorni, za igro ni več prostora – pogosto slišimo. Kakšni občutki se zgodijo ob igri ('game') in kaj prinese igra v naše 'odraslo' življenje?

Prižge se neka iskrica v smislu: »Aha, to pa poznam, aja ... Takole?« Marsikomu se oči raztegnejo v nasmeh. Ni pa tako pri vseh. Se najdejo tudi takšni, pri katerih vidiš, da se jim ne da niti živeti. O igri v smislu 'game' se na široko razpiše Johan Huizinga v svojem delu Homo Ludens.

Notri so zajeti običaji, športne in druge igre v vsakdanjem življenju. Tudi dekliščina in fantovščina. Ljudje se radi igramo. To je v naši naravi. 'Igro kot pretvarjanje' pa žal pogosto vidim v odnosih običajnih ljudi, neigralcev. Marsikdo misli, da igalci igrajo v zasebnem življenju. Resda igramo različne vloge na različnih področjih vsakdanjika, vendar igrati (pretvarjati se) v privatnih odnosih še nikoli ni bilo zdravo.

Se po vaših izkušnjah ljudje danes v splošnem težko sprostimo, prepustimo?

Seveda je to od posameznika do posameznika drugače, če pa gledava statistično večino: Opažam, da je ogromno ljudi na antidepresivih ali pomirjevalih. V naših predstavah si vzamemo čas, in jih s senzorialnimi orodji prestavimo v sedanjost, tukaj in zdaj. Včasih bolj, včasih manj, odvisno od vsebine formata dogodka.

Tovrstno gledališče govori skozi jezik čutil – v današnjem času pa pozabljamo na naša čute, čutila ...

Danes je svet večinoma avdiovizualen. Vid je kapitalist, to je res že splošno znano dejstvo. Imamo plakate, panoje, računalnike, televizorje, tablice, pametne telefone, semaforje, reklame na cestah, zidovih, poslopjih. V šoli gledamo table, zvezke, knjige ...

Svet okoli nas z nami komunicira prek zvoka in slike. Zvok naj bi bil na drugem mestu po moči, vendar kadar se nas nekdo dotika ob zvoku, smo veliko bolj pozorni na dotik kot na zvok. Te dinamike sem skrbno proučevala v projektih In vino veritas (2008) in Vonjave Emone (2014). Vonj in okus sta povezana in sta na zadnjem mestu v sporočanju. Ampak poglejte: naj nekdo vstopi v zaprt javni prostor s težkim neprijetnim vonjem. Vsi ljudje se bomo obrnili, vsi bomo pobegnili ven. Neznosno bo. Ali na avtobusu. Se vam je že zgodilo, da vam je šlo na bruhanje zaradi vonja? Vam je šlo kdaj na bruhanje zaradi zvoka ali slike? Slika mora biti precej odvratna, da doseže ta efekt, in še vedno se lahko obrnemo stran ali zamenjamo kanal (preveč nasilja na TV, ampak to je že druga tema). Pri vonju pa ne, ne moremo nehati dihati.

Vam je vonj najbližji čut? Zakaj ste se poglobili v vonj?

Sodobna umetnost in gospodarstvo počasi spoznavata moč vonja in izkušnje in v svetu je zelo močan trend uvajanja vonjev v umetnosti in gospodarstvu. Vonj je atomska bomba med čuti. Ima direktno povezavo do limbičnega sistema v možganih in seže globoko v spomin in nezavedno. Vonj je lahko močno orodje za prebuditev čustev.

Nekateri trgovski centri in hoteli prefinjeno vplivajo na naše potrošne navade in počutje s pomočjo (žal) umetnih vonjev, ki pa niso zdravi. V Teatru de los sentidos je bilo 30 različnih prostorov in 20 nastopajočih. Vsak prostor (prizor ali prehod) in vsak lik je imel svoj vonj. Leta 1999 so me zadolžili za njihovo oblikovanje. Vonj je kot duša, esenca prizora. Ustvari atmosfero, ki jo zaznamo na intuitivni ravni, nerazumski. Tako direktno vpliva na naše videnje in dojemanje prizora. Liku da karakter in tudi vpliva na počutje igralca. Če je prisoten vonj, zaznavamo isto podobo. Če je vonj v temi, skupaj z zvokom riše podobe, ki prihajajo iz našega nezavednega in spomina.

Ksenija Sedej

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri