Azra Širovnik: Pomemben je prvi korak - znati prepoznati pravega človeka zase

Story: Izdali ste novo knjigo z naslovom Pustite otrokom, da se smejejo, lahko na kratko opišete bistvo zgodbe?

Roman Pustite otrokom, naj se smejejo govori o tem, skozi kakšne pasti mora vse iti zaljubljenost, da lahko preide v ljubezen. Zgodba se dogaja mlademu paru, ženi in možu, ki diplomirata ter z enim otrokom in z drugim na poti zapustita Ljubljano in se preselita v majhno zakotno vas, v kateri ju čakata stanovanje in služba. V novem in čisto drugačnem okolju prestajata neznane preizkušnje in izzive na vseh področjih - v službi, v družbi in medsebojnem odnosu. Zaljubljenost je na preizkušnji, katero smer bo ubrala, ubežala stran od mladega para ali se poglobila v trdno ljubezen. V nekem trenutku bo Nerma, glavna junakinja, povedala: "Udarci letijo z vseh strani. Tukaj njegova mama ni več sovražnik številka ena, zdaj so na odru in v ringu krvoločne zveri. Življenje se je začelo, mama! Resnično življenje." Roman je specifičen tudi zaradi opisa, podanega 'recepta', kako naj ženska doživi orgazem.

Prvič v literaturi je tako podrobno opisan ves postopek, kako naj ženska vodi svoje telo do tega magičnega trenutka odrešitve in potešitve. Kar se tiče sporočila, vsak najde, kar se ga dotika oz. kar išče. Tako je, denimo, Nika Vistoropski zapisala, kako je ona doživela to knjigo: "Lepa in božajoča knjiga. In žalostna. Kot so žalostne vse strte sanje." Zvezdana Mlakar pa se je odzvala: "Ha, ha, meni se ne zdi žalostna. Zanimivo, da si to izpostavila. Jaz sem podčrtala prave male manifeste ženskosti. Nerma se zdi prava mala neuničljiva žverca. Pa kot bi brala sebe, ha, ha, kar se moških tiče. Obožujem, ko najdemo v eni isti knjigi tisoč različnih stvari." Obe imata prav - prvo so strte sanje, kar je žalostno, in potem odziv glavne junakinje na dejstva, kar je magično zaradi moči, s katero se junakinja odziva in rešuje svoje probleme.

Story: To besedilo je med vašimi zgodnjimi deli, prevedli pa ste ga sami. Kako je potekal ta prevod; čutite zgodbo v slovenščini drugače? Vpliva jezik, v katerem pišete, na zgodbo?

Da, to je moj prvi v roman oblikovan rokopis - res sem ga prvotno napisala z roko v zvezek, potem pa pretipkala z oranžnim pisalnim strojem na liste papirja. Napisan je bil v mojem maternem jeziku, ki je izredno bogat, sočen, barvit, mavričen. Moram pa priznati, da ni nič od vsega svojega bogastva izgubil niti v slovenščini. Res je, sama sem ga prevajala in imela dve odlični lektorici. Tako da jezik ni vplival na zgodbo, nič ji ni dodal in nič odvzel. Zelo sem srečna zaradi tega.

Story: Kot v romanu ste tudi sami prišli v Slovenijo študirat ekonomijo. Gre za delno avtobiografsko zgodbo? Je v vaših romanih vedno kaj avtobiografskega?

V vseh romanih, ki osvojijo bralce in preživijo desetletja ali celo stoletja, so pisatelji pisali zgodbe 'skozi lastno kožo'. Ali je Veliki Gatsby avtobiografija avtorja, ali je Vojna in mir avtobiografija? Ja in ne. Lastna zgodba je kot osebna izkušnja le podlaga, osnova za celotno zgodbo. Če ne poznaš snovi, ne moreš pisati o njej. To je prvi pogoj in baza. Vse drugo je nadgradnja, v kateri je avtor 'bog', ki ustvarja po svoji presoji, logiki, potrebah, željah, domišljiji ... Zato lahko nekdo reče: "Ja, ta stavek sem mogoče rekel. Toda tistega nisem." Seveda ni. Ga je pa nekdo drug. Toda ne moreš vpeljati v roman 200 likov. Zato izdelam profil, ki je sestavljen iz pet podobnih, in jih peljem do kulminacije. Toda to so že pisateljske tehnike in so različne - vsak pisatelj ima svojo.

Story: Doma ste iz Banjaluke, zakaj ste odločili za študij v Sloveniji?

Za študij v Sloveniji sem se odločila iz preprostega vzroka - sledila sem svoji usodi. Čeprav sem bila pri devetnajstih prepričana, da bom uganila usodo in jo preusmerila tako, da bom sama določila svojo lastno usodo. Ker so bili vsi moji profesorji na gimnaziji in banjaluška literarna srenja prepričani, da bom pisateljica, le še filozofsko fakulteto v Zagrebu je bilo treba narediti, sem se zadnji hip premislila in odšla v Ljubljano. Sledila sem mogočnemu notranjemu občutku, da moram to narediti. Da je to moja edina prava pot. Očitno je tudi bila. Čas je to pokazal. Kot tudi to, da ima usoda svoja pota in svoje ovinke, za katerimi te počaka, dočaka. Zato moj prvi roman nosi naslov Za ovinkom zakona. Takrat sem ob njegovem izidu napisala kot posvetilo: "Izza ovinka trpljenja v ljubezni trčiš v vrhove lastne osebnosti."

Story: Kje ste odraščali, kdo so bili vaši prijatelji in kdo vaši idoli?

Odraščala sem v prelepem mestu, v Banjaluki. Vsa nekdanja Jugoslavija jo je klicala Park. Mesto, obdano z drevoredi divjih kostanjev, vrtovi, polnimi nasadov različnega sadja, v katerem so prevladovale slive in kutine ... Obdajajo ga zeleni griči, na dva dela pa ga razkolje mogočna, čista, široka, divja reka Vrbas. Mesto, ki vedno diši - ­spomladi po cvetju, jeseni po zrelih slivah in slivovi marmeladi ... Zime so polne snega, vroča poletja ...

Bogastvo narave, ki opija zaradi mogočne lepote. Do osnovne šole je mene, sestro ter bratranca in sestrično pazila stara mama po očetovi strani. Tako da sem zgodnje otroštvo preživljala na njenem posestvu, poslušala pravljice ali zgodbe iz njenega otroštva, ki nam jih je pripovedovala po zajtrku, ki ga imam še danes najrajši: pečen jajček, skuta s kislo smetano, kruh z domačo slivovo marmelado, čez katero je bila položena sladka smetana iz vročega mleka in skodelica vročega mleka. Posestvo je bilo polno sadnih dreves in bili sta dve veliki murvi, na vejah katerih je bil glavni sedež vseh otrok. Do osnovne šole so bili moja družba bratranec in sestrična, sestra in otroci z drugih posestev, ki so bila večinoma v lasti naših sorodnikov. Posestvo je skoraj mejilo z ene strani s pokopališčem, z druge je imelo razgled na griče in reko. Tako sem kot otrok videla, kako v mrtvašnici kopajo umrle in jih pokopavajo. Mogoče zato danes nimam ne odpora ne strahu pred tem. Moji idoli so v letih odraščanja bili junaki in junakinje iz klasičnih romanov, ki sem jih brala, in njihovi avtorji. V glavnem so to bili ruski in francoski klasiki, od naših pa, med drugimi, Miroslav Krleža in seveda Ivo Andrič.

Story: Že v študentskih letih ste spoznali svojega moža. Kaj vas je na njem privlačilo, je tudi on zaljubljen v literaturo?

Prav pred nekaj dnevi me je mož v smehu spomnil in opomnil, kako sem bila vedno previdna. Menda je bilo prvo vprašanje, ki sem mu ga zastavila, preden sem sprejela njegovo dvorjenje: "Si naredil prvi letnik?" Na njem mi je bilo všeč vse, bil je privlačen fant. Nikoli ni zamudil na randi, vedno je bil deset minut prej. Pa njegova osebnost: iskrenost, človeška toplina, skrb zame, to, da je znal imeti rad in spoštovati tudi prijatelje, da je bil priden - delal je prek študenta, da sva imela denar za smučanje in deskanje, ter na splošno lepo študentsko življenje. Da je držal besedo. Da me je znal ljubiti, to povedati in dokazati. Ob njem sem se počutila varno, ljubeče in toplo, zavarovana kot v maternici. Sproščena v tem odnosu. Ki je od samega začetka bil zrel in globok. Da, poznal je literaturo, mi citiral pesmi - zelo izobražen je.

Story: Kako se je ekonomistka, kot ste vi, znašla v svetu literature?

Pisala sem vedno, še v osnovni šoli. Tudi ko sem postala žena in mati. Nekega dne, stara sem bila približno 34 let, sem utrujena obupano zavzdihnila, da ne morem več živeti tega zunanjega, praznega, materialnega sveta ... In je usoda odgovorila: "Ni ti treba. Prišel je tvoj čas." In me potisnila čez rob iz enega nazaj v drugega, pisateljskega in duhovnega.

Story: Ste imeli že od nekdaj dar pisanja, ste potihoma vedeli, da boste pisateljica?

Sem. Le v svetu knjig sem bila resnično doma. Rada sem brala in tudi rada pisala, pesmi, kratke zgodbe, pisma, spise ... To je bila moja stvarnost, realni svet pa le nujno zlo, ki mi nikoli ni bil ne domač ne zanimiv; razen narave - lepota narave me vedno prevzame.

Story: Kaj ste iskali, da ste začeli pisati, kaj vas je gnalo v pisanje?

Začelo se je seveda doma, ko nama je oče s sestro to predlagal: vsak dan naj bi napisali, kaj naju je najbolj prevzelo ta dan, kaj lepega se mi je vtisnilo v spomin. Tako sem se naučila iskati lepoto v vsakdanjem življenju. Znotraj sebe, potihoma, kot pravite, sem vedela. Slutila svojo usodo. Zato nisem nikjer, v nobeni službi, našla niti miru niti izpolnitve, veselja vse do dne, ko sem prvič udarila po tipkah pisalnega stroja in napisala prvi stavek, potem pa prvi list mojega prvega romana Pusti otrokom, naj se smejejo. Takrat sem oživela, čutila sem, kako kri priteka v moje življenje in ga izpolnjuje z resničnim smislom.

Story: Danes ste tudi žena in mati. Kako vidite vlogo ženske v današnji družbi?

V današnjem času je ženska dobila ali si izborila vlogo v družbi. V moji mladosti, v socializmu in socialni varnosti, je mogoče bilo lažje biti in žena in mati. Danes je verjetno veliko težje. Ženska ima službo, v kateri se mora nenehno dokazovati in ustrezno temu izčrpavati, doma delo v družini in za družino, domače naloge otrok ... Da ne omenjam dolgih kolon v službo in domov in tega, da je lahko čez nekaj let vse breme vzgoje in finančne skrbi za otroke na njenih ramenih zaradi vse pogostejših ločitev.

Story: Imate dve hčerki. Kje sta danes, kaj počneta? Ste ponosni nanju?

Imam dve hčerki, ki danes živita vsaka svoje življenje. Vsaka ima svoj poklic in se spopadata z življenjem na vseh področjih, tako kot vsi mladi v današnjem času. Sem, ponosna sem nanju. Vzgojila sem ju v dva kakovostna človeka.

Story: Pa vzgoja ... Kako bi po vašem mnenju morali vzgajati otroke, predvsem hčere, saj imate dve?

Vzgoja? Nekoč mi je mama rekla: "Najtežja stvar v življenju staršev je pravilno vzgojiti otroka." Takrat je nisem razumela, skozi smeh sem odgovorila, kaj neki ji je bilo težko z menoj, saj sem bila vendar zelo 'na izi' in neproblematičen otrok. Tudi meni se je zdelo, da vzgoja mojih otrok poteka zelo gladko - bili sta razumni, pridni v šoli, nobenih pubertetniških težav ni bilo ... Vse dokler nista stopili v resnični svet odraslosti in se srečali z njim. Starši vedno mislimo, da nismo dovolj dobro oborožili otrok za svet, kakršen danes je. Ne pozabite, da smo socialistična generacija staršev, katerih otroci so se nenadoma prebudili v kapitalizmu. V njegovi najbolj kruti fazi, prvotni akumulaciji - kot tudi vse države bivšega socializma.

Kako vzgajati hčere? To je izredno težko vprašanje, ki zahteva resnično poglobljen odgovor, glede na to, da na 'ženski slonijo trije vogali hiše', v današnjem času pa še več. Ponovila bi: predvsem izobrazba, potem pa prijazna socialna država in družba: poceni vrtci, ki so odprti tudi popoldne, krajši delovni čas za polno plačo - država naj bi donirala razliko, bonificiran delovni staž, ker dela tudi doma, in bi ji to morali priznati, omogočiti ji, da ob ločitvi z otroki obdrži enak standard, šolski program in sistem, ki bi omogočala, da otroci naredijo naloge v šoli in tudi tam dobijo dopolnilni pouk v predmetih, ki jim ne gredo dobro. No, za zdaj toliko.

In seveda previdnost pri izbiri življenjskega sopotnika oziroma partnerja. Ponovila bi nasvet moje mame: skoncentriraj se na karakter in srce, kajti to se edino nikoli ne spremeni.

Story: Kaj vam je dalo materinstvo?

Materinstvo me je predvsem zelo osrečilo, razvilo v človeškem smislu, poglobilo moje korenine z življenjem v tem smislu, da sem ga začela resno jemati. Potem je tu še odgovornost do otrok, da jih zavarujem pred nevarnostmi, jima pomagam postaviti se na lastne noge. Dalo mi je tudi večni strah in skrb, da bosta znali spretno in uspešno iti skozi vse brzice. Saj veste, ko si enkrat mati, si to do zadnjega diha. To je služba, ko nikoli ne greš v penzijo. Ker je zame materinstvo ljubezen, in ta je večna.

Story: Kaj je pomembno za dober zakon in dober odnos s partnerjem?

Za dober zakon in dober odnos s partnerjem potrebujemo enako kot za vse druge, tudi prijateljske dobre odnose: čustveno povezanost, srčno toplino, ljubeče sprejemanje človeka, bližino, spoštovanje, razumevanje, strpnost, širino, sposobnost spregledati manj pomembne spodrsljaje ali nevšečnosti, toleranca, odkritost in komunikacija. Predvsem pa je pomemben prvi korak - znati prepoznati pravega človeka zase.

Story: Kaj menite o ljubosumju, varanju? Kaj to pomeni ženski?

Ljubosumje ni več samo žensko področje. Ker je ženska enako vključena v družbo skozi službo in druge dejavnosti, je lahko ljubosumen tudi moški. Ljubosumje naj bi kazalo negotovost tistega, ki ga čuti. Vzroki zanj so lahko različni: subjektivne narave, lastna negotovost ali objektivni, nezanesljiv partner. Ni pa niti lepo niti konstruktivno čustvo. Če obstaja, je treba nujno raziskati, zakaj, odkriti vzroke in jih odpraviti, če se da. Varanje pa prav tako ni več samo področje moških privilegirancev, ki so to počeli v vseh zgodovinskih časih. Več denarja so imeli, več tovrstnih užitkov so si lahko privoščili. Spomnite se haremov na Vzhodu, konkubinatov na Kitajskem in Japonskem, francoskih kurtizan. Moški so ob zakoniti ženi vzdrževali tudi svoje srčne kraljice, saj so bile poroke dogovorjene in niso imele nič opraviti z ljubeznijo.

Danes pa je še vedno podobno, čeprav naj bi se danes poročali iz ljubezni. Očitno ljubezen ni vsakemu posamezniku dovolj. Ali pa ni kategorija, ki bi bila dovolj, da bi človek svoje spolne potrebe za vedno vgradil v čustva samo do enega človeka. Kajti varajo tudi ženske, mogoče so v vseh zgodovinskih obdobjih to počele, pa ne vemo tako veliko o tem, saj so bili tisti 'deviški pasovi' zgodovinsko dejstvo. So na sceni, imajo več možnosti srečevati druge ljudi, se zbliževati z njimi. Navsezadnje ni nujno, da sta ljubezen in dober seks sorazmerna. Ljudje danes vzdušje okolja vzgaja, da si lahko vzame in privošči čisto vsak instant za srečo. In obremenjen človek temu naseda; utrujen je in spotoma 'kupi' vsako traparijo. Kaj jaz mislim o tem? Enako kot sem mislila, ko sem bila mlada: neprecenljive vrednosti je, če ljubezen in zvestoba domujeta skupaj. Naj pa ne bo konec življenja, če spoznaš, da pri tebi ni tako. Odgovoren si samo zase in svoja lastna dejanja. O vsem drugem pa se je treba iskreno in odkrito pogovoriti. Najti za oba pravično in pošteno formulo. Nikakor ne molčati in se delati, da nič ne vidiš, ali biti ljubosumen. Potem ceno spodrsljaja drugega plačaš ti, kar je nepošteno do sebe samega.

Story: Kaj so vam prinesli zrelost, leta izkušenj?

Leta in izkušnje so mi prineslei zrelost in osvoboditev, in to je tako razbremenjujoč občutek, tako lahkoten in svetel. Notranji mir. Tiho veselje do vsega, kar življenje je, ima in ponuja. Lahko občudujem sončni vzhod ali zahod, razgled s hribov ali uživam v šumu morja ter samo čutim to lepoto večnosti in večnega, ne da bi pri tem v ta trenutek kdo iz zunanjega sveta vstopil ali nujno moral biti prisoten. Znaš biti srečen sam s seboj. Ja, življenje ima uravnilovko. Vsaka življenjska faza ima svoje prednosti in slabosti. Vem pa nekaj, da nikoli več ne bi šla nazaj. Pravijo, da je 'življenje komedija za tiste, ki mislijo, in tragedija za tiste, ki čutijo'. No, ne moremo vsi v startu vanj biti monstrumi. Mlad človek je prepojen s čustvi in zato ranljiv. Z izkušnjami, ki pridejo počasi in z leti, se tehtnica izenači, proti koncu pa se nagne v korist možganov. Od čutiti do misliti je dolga pot, odvisno od tega, s kakšno hitrostjo jo prehodiš. Je pa čudovito, da ohraniš sposobnost čutiti, čeprav v glavnem o vsem znaš trezno premisliti ... Kajti oboje premika svet naprej! In človeško bitje tudi.

Story: Ste izjemno lepi. Je lepota stanje duha, ki se kaže navzven, ali morate delati zanjo?

Hvala, prijetno je to slišati od mlade ženske. Mislim, da je lepota, o kateri govorite, res tista, ki izvira od znotraj. Mislim, sem se zdavnaj opredelila za to in se nenehno trudim, da sem lep človek od znotraj, da ne delam škode drugemu, saj je življenje za vse polno ovir, ki jih mora vsak človek premagovati in se bojevati z njimi. Zakaj bi mu še jaz bila dodatni problem? V tem kontekstu želim biti dober človek do drugega človeškega bitja. V sebi nosim to ljubezen, to sočutje do sočloveka. Ali, kot bi rekla mama: "Če ne moreš biti v korist ali pomoč, glej, da ne boš vsaj v škodo."

Story: Pa vendar, kakšen lepotni nasvet bi predali vnukinjama?

No, ja, obvezno moramo skrbeti za svoje zdravje! To je osnova vsake lepote. Že zdaj ju učim, da morata veliko hoditi, plavati, paziti na zdravo hrano, zahvaliti se in prositi za zdravje. Potem pa še telovaditi - to vse tudi sama počnem. Učim jih, da cigarete škodujejo, da alkohol uničuje zdravje, tudi o mamilih smo že nežno spregovorili. S hčerko poskušava razložiti, da jim ni treba slediti čredi, tudi če vse punčke v razredu nekaj delajo ali se neprimerno oblečejo, da izstopati v korist svojih načel ali zdravja ni sramota, temveč pogum. Pa še to: da prezgodnje ličenje pospešujeta staranje kože. Sama se ličim le za fotografiranje, televizijo ali kakšen sprejem, kar je približno petkrat na leto.

Najbolj pa me je pretresla smrt prijatelja naših let, ki je umrl zaradi okužbe z bakterijo mrsa, ki vlada v kliničnem centru. Vidite, ta hudo resen problem bi morali izpostaviti in ga rešiti. Menda obstajajo naprave, s katerimi se to da. Cena naj bi bila milijon evrov. Če bi vsi prispevali en evro, bi lahko rešili veliko življenj.

Besedilo: Eva Jandl // Fotografije: Helena Kermelj

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord