Azra Širovnik: Erotika je naš sestavni del

Azra Širovnik: Erotika je naš sestavni del (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Nova
8. 2. 2018

Pisateljica Azra Širovnik je ena redkih žensk, ki piše tudi o erotiki.

V svoji zadnji knjigi Pustite otrokom, da se smejejo, ki jo je izdala pri nas, poda celo recept, kako lahko ženska doseže orgazem. Sicer pa je Azra postala nova kolumnistka revije Lady, kjer se bo posvečala temam, povezanim z ljubeznijo.

Pišete tudi o erotiki. Je ta za vas zelo pomembna?

Erotika je sestavni del življenja in človeš­kega bitja. Torej tudi odnosa. In je pomembna.

Erotika : ljubezen. Kakšno je to razmerje?

Ljubezen je celosten odnos z drugim človeškim bitjem. Erotika je le en del tega odnosa.

Zakaj smo ženske danes tako izgubljene v trikotniku otroci–partner–služba? Kaj manjka v tej formuli?

Čas, v katerem je danes ženska bivših socialističnih držav, je težek. Odnosi med partnerjema so ohlapni in površni, tudi zaradi obremenjenosti v službi in pomanjkanju časa, službe so negotove in je vsaka plača vprašljiva, socialna prihodnost grozeča, pritiski so hudi, šolski sistem izčrpava tako otroke kot tudi starše, ženska je razpeta med družino, službo in osebnim življenjem. Na nobenem področju ni nobenega zagotovila, da bo partner do konca življenja vztrajal v prevzemanju odgovornosti zanjo in za otroke, da bo službo obdržala, da se bodo otroci uspešno izognili pastem odraščanja.

Danes je droga meč, ki visi nad današnjo generacijo. Tega se je treba zavedati in o tem ter o drugih nevarnostih odkrito spregovoriti z otroki. Podučiti jih. Na Nizozemskem to delajo. Policija hodi po šolah in poučuje otroke. V tej formuli, kot smo videli, veliko manjka, predvsem odločitev dveh, da njun odnos mora uspeti, odgovornost do otrok, zavest o družbenem in socialnem okolju in politična prebuditev: namesto ignorance budno sodelovanje pri izbiri politično človeku prijaznih programov.

Imate dve vnukinji in vnuka, se jim veliko povečate?

Tako je. Posvečam jim ves svoj čas. Hočem jih spoznati, čutiti, ljubiti, dati jim vse, kar zmorem in znam, tako kot sta meni dali moji babici. Itak prehitro odrastejo in uberejo svoja pota v lastno usodo. Rada bi jim dala ljubezen, da imajo izkušnjo dobiti in tudi dati ljubezen. Navsezadnje je to najpomembneje znati.

Kaj so vam dale selitve in potovanja – tega v vašem življenju ni manjkalo?

Res je, selili smo se pogosto in še bolj pogosto potovali. V nekem trenutku smo se vsi štirje vprašali, kje je v resnici naš dom. Potem pa je mlajša hčer, bila je stara približno 12 let, izstrelila: "Vem, kje smo doma, v avtu. Avto je naš resnični dom, ker smo v njem največ." No, še vedno je moja usoda potovati. Hči živi v Španiji, mama v Holandiji, teta, ki nima nikogar in je skoraj slepa, v Sarajevu, moja nečakinja, ki je brez mame, moje sestre, pa v New Yorku, midva z možem v Ljubljani in hvala bogu, druga hči z družino blizu. Tako jaz krožim – Španija, Nizozemska, Bosna, Slovenija, zdaj me čaka tudi potovanje v New York. Moj dom je, če parafraziram hčerkino izjavo, v letalu. Prednost tega je v tem, da imam na vse pogled od zgoraj in zato lažje ter neobremenjeno presojam o vsem. Čudovit občutek, kljub naporu, da imam paralelna življenja.

Foto: Helena Kermelj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri