Azra Selimanovič: Otroci morajo živeti svoje sanje

Azra Selimanovič: Otroci morajo živeti svoje sanje (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
24. 9. 2016

Čeprav nikoli nisem bila pretirana ljubiteljica plesa, me je po pogovoru z Azro Selimanovič kar zamikalo, da bi se malce zavrtela. In spoznala sem, da za plesom stoji še veliko več kot zgolj gibanje na parketu ...

Nič čudnega, da jo otroci obožujejo, sem pomislila, ko sva bili 'globoko' sredi intervjuja, na jutranji kavi v neposredni bližini njene plesne šole. Iz nje žari energija, toliko mi je imela povedati.

Story: Azra, kolikor spremljam ples, opažam, da Slovenci zelo radi posegamo po najvišjih stopničkah, tudi na svetovni ravni. Zaradi česa smo tako dobri?

Predvsem zaradi dobre organiziranosti v izobraževalnem sistemu in tega, da smo imeli začetnike plesne scene, ki so ples znali približati veliki masi ljudi. V sebi imamo še vedno velik del balkanskega temperamenta - ritem, energijo, veselje, hkrati pa vpliv severa in zahoda, po katerih prevzemamo organiziranost. Ples je namreč mešanica obojega. Tudi kakovost trenerjev, učiteljev in koreografov je tako visoka, da je znanje, ki ga podajamo naprej, res kakovostno. Evropejci so nam že leta za petami, a jim nekako ne uspeva. Smo svetovna plesna velesila.

Story: Dnevno se srečujete z ogromno različnimi ljudmi - kdo je običajno bolj ambiciozen, otroci ali njihovi starši?

Sistem vrtcev in šol premalo poudarja prednosti določenega otroka in razvija njihove spretnosti in talente. Mamici bo všeč balet, zato bo njena hči plesala balet. Čeprav je fantovska in bi raje plezala, imela obute superge in kapo na glavi. Takšne usmerimo na hiphop, da se znorijo. V večini primerov so bolj ambiciozni starši, seveda. Veliko jih skozi otroke živi neizpolnjene sanje. Naučilo me je še to, da dolgoročno uspevajo manj talentirani otroci z manjšo podporo staršev, tisti, ki jih v ples zanese zgolj želja po gibanju. Tisti, ki morajo že kot majhni garati, da se dokažejo staršem in trenerjem in so običajno v zadnjih vrstah, s slabšim ritmom. Se zgodi recimo, da veliki talenti že pri enajstih mislijo, kako so vse dosegli. Takšni zaidejo.

Story: Zdaj si predstavljam starše, kako stojijo ob robu parketa, glasno navijajo in spremljajo vsak gib njihovega najmlajšega.

Velikokrat se srečujem s starši, ki bi radi bili trenerji, koreografi, kostumografi, sodniki in psihologi. Pustite otroka, da živi svoje sanje. Saj ne gremo peku razlagat, kako naj speče kruh, izberemo pač dobrega in kakovostnega.

Story: S katero starostjo otrok je delo najlažje? Najstniki so verjetno že malce svojeglavi?

Z otroki je najlepše, so iskreni. 'Danes imam slab dan, greš mi na živce,' mi včasih rečejo. Te iskrenosti jim ne moreš zameriti. Najstniki so večji uporniki, s svojim značajem se borijo proti pričakovanemu, ampak z izzivi se kalijo - v nasprotju z odraslimi, ki so že izoblikovani v sistem, v kakršnem morajo biti.

Story: Glede na to, da pri vas preživijo dobršen del dneva, čutite, da v vas, kot trenerki, leži odgovornost za njihovo vzgojo?

V določenem odraščajočem obdobju se otroci upirajo staršem, šola jim je brez pomena. Mi smo nekaj, kar otroci izberejo sami. Mi smo jim vzor. Vsak dan živim z zavestjo, da smo mladostnikom največji zgled in da se ne smemo spozabiti, da bi naredili stvari, ki bi jih oni povzemali. Saj vsi delamo napake, vendar je tudi to del vzgoje. Velikokrat zazvoni telefon, ko nas starši pokličejo in prosijo, naj se z otroki pogovorimo, zaradi težav v šoli, na primer. Bolj kot starševska beseda jih zaboli beseda trenerja, trener je bog.

Story: Kako je bilo pri vas doma?

Zaradi enice v prvem letniku mi je mama prepovedala treninge. Samo plesa mi ne vzeti, sem jo prosila. Iz uporništva sem naslednji dan prinesla domov pet enic. Izhajam torej iz tega, da nam otroke skupaj s starši uspe dobro vzgojiti. (smeh)

Story: Predvidevam, da ste tudi vi kot mladi imeli idola, zaradi katerega ste se odločili za ta poklic ...

Poleg trenerke je bil najpomembnejši človek v mojem življenju žal že pokojni Tomaž Ambrož, nekdanji lastnik Urške, moj mentor in nadomestni oče, ki mi je znal prisloniti tudi klofuto z besedami. V mladosti sva zaradi odhoda očeta z mamo ostali sami, finančna situacija je bila vse prej kot rožnata - nihče ni vedel, da v obdobjih nisva imeli jesti, ob koncih tedna je mama celo čistila tuje domove, da mi je lahko privoščila kostum. Ples je le bila dejavnost za ljudi, ki so si jo lahko privoščili. Pri štirinajstih me je Tomaž vzel pod svoje okrilje, želel je, da sem v plesu vztrajala. Na neki način sem v njem našla očetovsko vlogo. Ti si veter, oni so oblaki, mi je nekoč dejal. Danes sem vodja plesnega centra po vzoru odnosa, kakršnega je imel do mene.

Story: V tem torej tiči razlog, da vas otroci obožujejo.

Nikdar ne želim biti tako velika, da ne bi poznala vsakega otroka v šoli. Če oni niso tvoja družina - čeprav naj se posel ne bi mešal z zasebnostjo - ni pomena. V plesni šoli preživim 11 ur na dan, je moje življenje in urejena kot moj dom.

Story: Sicer pa je znano, da si plesne šole med sabo rade 'nagajate.' Se je situacija v zadnjih letih kaj umirila?

Jaz sem se zaprla v milni mehurček. (smeh) Govori in sliši se veliko. Če bi se vsi ukvarjali toliko s sabo, kot se z menoj, bi bili že zdavnaj pred mano. Otroke učim po načelu, da pomagajo drugim, jim podajo roko, saj se tudi sama rada učim od boljših. Ne imenujem jih konkurenca. So le starejši, večji in naprednejši.

Story: Odhod iz Urške pred nekaj leti je bil pravzaprav razlog za nastanek vaše plesne šole Libero. Kakšni so njeni začetki, kako ste zbrali ekipo?

Ni v moji navadi, da bi ljudi klicala in jih prosila, naj pridejo do mene. Ob odhodu iz Urške nisem objavila nobene reklame, le na Facebooku, da odpiram svojo šolo. In naslednji dan je prišlo 60 ljudi. Noben oglasni pano ne pritegne ljudi, če ne verjamejo vate. Za veliko ljudi se je čez čas sicer izkazalo, da iščejo zgolj vir dohodka, kar seveda ni nič narobe - čez čas najdejo nov vir dohodka pri sebi enako mislečih, jaz pa prek sita iščem ljudi, ki na stvar gledajo dolgoročno.

Story: In zdaj ste uspešna poslovna ženska. Je bil začetek šole velik finančni zalogaj?

Mama mi vsak dan pomaga s psihično in fizično pomočjo, je najboljša na svetu in zdaj, v pokoju, pleše več kot kdaj v življenju. Veliko prijateljev in staršev plesalcev mi je takrat govorilo, naj naredim svojo šolo, češ, naši otroci morajo nekje plesati. Prinesli so denar, kolikor sem ga potrebovala. Prispevali so začetni kapital in takrat sem se zavedala, koliko ljudi verjame vame, ko sem mislila, da sem sama. Počutila sem se golo.

Story: Ravno v tem času ponovno odpirate vpise v Libero, torej - za vse bodoče plesalce - kakšen program ponujate in komu je namenjen?

Za vse, starejše od treh let, dokler imajo v sebi željo po plesu. (smeh) Velik poudarek imamo na otroški plesni šoli, jazz baletu, hiphopu, sama letos zaključujem še tečaje za učitelja joge. Za starejše organiziramo tudi orientalske plese. Zajeli smo vse zvrsti, po katerih je močno povpraševanje.

Story: Pa se pri nas lahko živi od lastne plesne šole?

Ne vem, ali je to formula. Kot plesalka, koreograf, animator, učitelj in terapevt živim od plesa že od 15. leta, in če sem čisto iskrena, imam zdaj, ko sem na svojem, še najmanj denarja. (smeh) Ljudje se včasih ne zavedajo, v kaj vse se ples lahko vključuje. Od turističnih organizacij, team buildingov, animacij, rojstnodnevnih zabav ... teh imamo na pretek vsak konec tedna. Ples ima tako širok spekter ...

Story: In če ne bi plesali ...

Bi morda razvila svojo podjetniško žilico. Plesalci smo preveč srčni in umetniški, da nam finance sploh ne sodijo skupaj. (smeh)

Story: Posel vam cveti, kaj pa zasebnost? Vrabčki že čivkajo, da ste srečno zaljubljeni. Je tudi on plesalec? (smeh)

Ni plesalec! (smeh) Sem zelo srečna.

Story: Ali neprestana družba otrok v vas vzbudi materinski čut? Že načrtujete svoj 'podmladek'?

Če imaš tako rad otroke kot jaz, si življenja brez otrok sploh ne moreš predstavljati. Želim imeti dva otroka in biti najboljša mami na svetu. Sicer pa dobim toliko otroške ljubezni in topline, da ta materinski del pri šestintridesetih kar malce 'potapkam.' (smeh)

Napisala Neja Drozg
Fotografije Primož Predalič

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story38/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 38/2016

Story 38/2016, od 15. 09. 2016

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri