Anže Gallus Petelin: "Zame je življenje na domačiji terapija"

Anže Gallus Petelin: "Zame je življenje na domačiji terapija" (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Story
26. 5. 2018

Ustvarjalni multipraktik - tako bi najlaže opisali umetnika Anžeta Gallusa Petelina, ki praznuje deseto obletnico svoje prve slikarske razstave, v zadnjem času pa se predaja tudi ustvarjanju glasbe.

Medtem ko so njegova slikarska platna barvita in navdahnjena z vesoljem ter žensko lepoto in govorijo zgodbo lepega, pa si v svojih pesmih z družbeno kritiko dovoli še nekaj več svobode.

Story: Pred hrupom vsakdanjika se radi zatečete na podeželje. Kaj vam daje narava? Ali v njej najdete svoj mir?

Že od nekdaj sem zaljubljen v naravo. Pred šestimi leti pa sem dobil priložnost, da se umaknem na domačijo, v svoj raj, kjer živim v družbi domačih živali in se rojevajo moje umetnosti - od slikarstva do glasbe. To mi je izhod v tem svetu, za katerega vemo, kakšen je. Zelo naporen in agresiven. Zame je življenje na domačiji terapija. Je torej neke vrste čaroben svet, pobeg pred norim svetom in zagotovo v takem okolju lažje najdem notranje ravnovesje.

Story: Ali od tod tudi črpate navdih za svoja dela?

Narava zagotovo vpliva name tudi na ustvarjalnem področju, čeprav je želje pred tako imenovanim pobegom vseeno močnejša. Tukaj imam svoj mir za ustvarjanje. Živali zelo pomirjajo človeka. Težko pa dobesedno najdeš navdih, ovca je zame le ovčka, ne pa navdih za ustvarjanje. (smeh) Bolj bi rekel, da najdem navdih v tem naravnem miru, vesolju, lepem ženskem telesu ...

Story: Še vedno vas torej navdihuje tudi ženska lepota?

Ženska duša in žensko telo sta zagotovo še vedno velik navdih za moje ustvarjanje, čeprav se mogoče motiv kot tak niti ne pojavlja prav pogosto. Predvsem sem zaljubljen v življenje. Vedno znova se čudim vsem lepotam, ki so nam dane sredi neskončnega vesolja - kar nekje, na nekem planetu. Ali ni to čudovito? Hkrati pa znamo biti ljudje take 'svinje', da včasih noro boli, ko vse to vidiš, bereš, občutiš; odnos do soljudi, do planeta, do vsega! Samoumevnost je bolezen sodobnega človeka. Ni več spoštovanja, do ničesar!

Anže Gallus Petelin: Irska je ljubezen, ki se mi je zgodila …

Story: Pri slikarjih je vedno govora o muzi. Imate svojo?

Verjetno govoriva o muzi kot ženski, ki je vir navdiha. Potem, če sem povsem iskren, je bilo in je kar nekaj teh muz v mojem življenju. Vsaka ženska skriva, ali pa tudi ne, nekaj, kar te povsem začara. Včasih je dovolj samo kretnja roke, pogled, nasmeh, vonj. Veliko teh žensk se niti ne zaveda, da so nam navdih. Že sprehod po ulici rodi nove in nove muze.

Story: Številni umetniki so se skozi zgodovino zatekali v naravo.

Umetniki smo večinoma nemirne duše, zato verjetno potrebujemo mirnost narave. Naš nemirni ustvarjalni duh potrebuje protiutež. Po ustvarjanju se izčrpaš in ni lepšega kot usesti se na jaso, pogledati zvezde in uživati v tišini. V mestu je to veliko težje.

Story: Vzamete s seboj tudi platna?

Platna mi ves čas delajo družbo, če pa se za več dni podam v divjino narave, takrat jih pustim doma in se posvetim ustvarjanju glasbe, pisanju pesmi. Tišina v moji glavi sproži številne misli, ki jih nato prelijem na papir.

Story: Ujamete navdih in se mu preprosto prepustite?

Navdih me spremlja skoraj ves čas in po malem grize. Sproža lakoto po ustvarjanju, na koncu se ne morem več upreti in moram to prenesti na papir, platno. Ves čas čakam ta zadnji stadij navdiha in potem uživam, ko te ponese val v svet umetnosti.

Story: Ste na lastni koži že občutili obdobje brez navdiha? Kako se sami spopadate s tovrstnimi težavami?

Seveda, takrat ni prijetno. Glede na to, da sem kompleksen umetnik, nekako lažje najdem rešitev. Je pa zelo zoprno za slikarja, ki se ukvarja zgolj s slikarstvom, da ostane brez idej. Meni se je to zgodilo le enkrat v življenju, še preden sem se začel ukvarjati tudi z glasbo. Vse od takrat pa se mi to še ni zgodilo. Čutil sem, da moram povedati še veliko več. V slikarstvu se nekako držim lepih tematik, v glasbi pa sem bolj kritičen. Morda bi celo lahko rekel, da si pustim v glasbi nekoliko več svobode, slikarstvo je namreč po mojem mnenju lepa umetnost in naj taka tudi ostane. Lepa.

Story: Žalost ali veselje. Kaj ponuja širšo paleto za ustvarjanje?

Mislim, da je to odvisno od vsakega umetnika. Jaz lahko ustvarjam v vsakem počutju. Morda mi je nekako lažje izraziti žalost. Ko sem evforičen, poln veselja, ne razmišljam, da bi to pretopil na platno oz. ne čutim tako močne potrebe po ustvarjanju, saj se odlično počutim. Ko pa je človek slabe volje, te barve spravijo v boljše počutje in ti nesebično dajo notranjo energijo.

Story: Tudi vsaka vaša slika v sebi skriva skrit pomen?

Seveda, prav zato so slike tako privlačne za gledalce. Že barva sama ima svojo globino in skrivnosti, kaj šele likovni svet, v katerem gradimo.

Story: Kdaj ste se naučili preliti čustva na platno?

Mislim, da že v otroštvu, vendar se tega takrat nisem zavedal. Že od nekdaj sem zaljubljen v barve. Rad sem ustvarjal z barvami - barvno paleto. Nekako sem jih potreboval. Slika ti ves čas vrača energijo, tako da je ta odnos še danes vzajemen in vez je čedalje močnejša. Barve razkrijejo svojo popolno lepoto le nesebičnim zaljubljencem. Tako je pač v odnosih.

Story: V sebi gojite barvito slikarsko plat, na drugi strani pa tudi nekoliko bolj temno, glasbeno. Kako vam uspe ohraniti obe v enem samem telesu?

Eno življenje je barvito, drugo malo bolj temačno. Drugače je fino, nikoli mi ni dolgčas. (smeh) Ponoči lahko ustvarjam barvito, čez dan pa se lahko posvetim temačnim temam sveta. Sem zelo občutljiv in kruta dogajanja po svetu me vedno znova pretresajo in šokirajo - to najlažje izrazim in opozarjam na to skozi glasbo in besedila. Ne bi se mogel opredeliti samo kot slikar ali samo kot glasbenik, pesnik. Kot bi mamo povprašali, katerega ima raje, hčerko ali sina. Tudi zato težko rečem, ali sem bolj slikar ali bolj glasbenik. Sem bolj pesnik ali kmet? Ne vem, vem pa, da vse, kar počnem v življenju, počnem z veliko ljubeznijo in strastjo.

Story: Vaša prva ljubezen kljub temu ostaja slikarstvo. Kako ste potem odkrili svojo drugo, torej željo po glasbenem ustvarjanju?

Uh, ta zabavna prigoda pa sega še v čas, ko sem živel v hiši svojih staršev. V svojem ateljeju sem rad prepeval, brat, ki je imel sobo nasproti, je nekega dne prišel k meni in naznanil, da moramo nekaj narediti, saj ima dovolj mojih pevskih podvigov. Oče je bobnal že v mladosti in ohranil ljubezen do tolkal do zdaj, brat igra kitaro in ustvarili smo družinski bend, ki je zelo uspešen. Igramo le avtorsko glasbo, z vso strastjo in energijo, ki ju premorem, ne morem prepevati tujih pesmi. Umetniška duša mi tega ne bi dovolila, ne bi bil srečen. Moram ustvarjati. Tako pa je rock'n'roll na polno. Smo udarni, iskreni in povemo, kar nam leži na duši.

Anže Gallus Petelin: Irska je ljubezen, ki se mi je zgodila …

Story: Bi lahko rekli, da ste po zaslugi vseh teh komponent, ki ste jih v življenju združili, srečni?

Sem srečen, vendar sem srečen celostno, če bi mi vzeli le eno od teh komponent, bi se to hitro spremenilo. V zadnjih nekaj letih se mi zdi, da sem postal izpopolnjen, v tem lahko le uživam. Ne ustvarjam na silo, temveč z užitkom. Zjutraj vstanem, nahranim živali in se z njimi malo pogovorim, se lotim slikanja, pisanja, zvečer pa spet v atelje in magični svet barv.

Story: Veliko k temu prispeva tudi to, da si lahko s pisanjem pesmi olajšate dušo.

Zagotovo. Ljudje preveč stvari zadržujemo v sebi. Nekateri norijo, drugi pa raje čustva zlijemo v slike, besedila. V mojih besedilih prevladuje kritičnost, ob tem pa vlečem tudi niti nečesa lepega. Rad poskrbim, da se na koncu ali pa v sredini zgodi nekaj lepega, dobrega. Nekaj, kar osreči poslušalce in tudi mene preplavi z upanjem, da morda svet vseeno ni tako zelo zabredel.

Story: Zakaj v Sloveniji prevladujejo ljubezenske pesmi?

Verjetno je to kar globalna prevlada. Najlažje je pisati ljubezenske ali pa žalostne pesmi. Tudi najbolj so priljubljene med občinstvom, ker se je preprosto poistovetiti s takimi pesmimi. Ni pa tako preprosto, če ti nekdo v obraz pove resnico - tisto radi preslišimo! Mi smo zelo drzni v svojih besedilih, kljub temu pa smo našli veliko ljudi, ki jim je naša glasba všeč.

Story: Kakšni glasbeni izzivi vas čakajo v prihodnje?

Prav v tem obdobju snemamo material za nov album pri mojstru Radičeviću. Pred dnevi smo pod taktirko režiserja Dejana Baboseka posneli kadre za videospot, ki bo resnično lep. Predvsem si kot bend želimo še vedno uživati v tem, kar počnemo. Brez tega nima smisla. Veliko stvari sem v življenju že počel, ohranil pa le tiste, ki me izpopolnjujejo in delajo srečne.

Story: Kaj pa je bil za vas osebno največji dosežek v tem času? Kdaj ste se počutili najbolj izpopolnjeni?

Vsaka končana kreacija, pesem ... je velik dosežek zame in to mi veliko pomeni. Spoštujem vsak svoj izdelek. Ko se usedem pred poslikano platno, odprem pivo, ko se mi naježi koža in telo prijetno zaščemi; takrat sem izpopolnjen vse do beline novega platna.

Story: Letos praznujete deset let od prve samostojne razstave. Kaj se je od takrat pa do zdaj spremenilo? Kakšne spremembe ste opazili sami?

Res je. Deset let je že od moje prve samostojne razstave, ki je nosila naslov Gallopot. Živo se je spominjam in spominjam se občutkov treme, ki so me prepojili. Razgaliti svojo dušo na platnu pred množico ni preprosto za mladega umetnika ... Seveda se to z vsako naslednjo razstavo spreminja in je veliko lažje, čeprav še vedno pred vsakim odprtjem čutim metuljčke v trebuhu oz. jih je čedalje več in menim, da je edino tako prav. Ko teh metuljev ni več, ko ljubezen izpuhti, je bolje, da gremo naprej po drugi poti. Veliko se je spremenilo. Seveda. Od tega, da si zaradi izkušenj veliko bolj samozavesten, do tega, da ljudje poznajo tvoje delo in so vedno znova željni novih kreacij, novih razstav! Pred desetimi leti sem mislil, da bolj ljubiti umetnosti sploh ni mogoče - zdaj vidim, da sem se še kako zmotil, ljubezen samo raste in raste.

Story: Kaj občutite, ko se ozrete desetletje nazaj?

Mislim, da je bilo zadnjih deset let zelo uspešnih. Na začetku je bilo težko, vendar je bilo to tako za mojo osebno kot tudi likovno rast nujno potrebno. Če bo tako še deset, 20 let, bom zelo zadovoljen.

Story: Zdaj pa še pogled v prihodnost. Kje se vidite čez deset let?

Čez deset let bom kar tu, kjer sem danes. Čez 20 pa verjetno nekje na Irskem, ob morju. Vendar pa bom redno hodil domov. Irska je ljubezen, ki se mi je zgodila. Ima energijo, ki je niti sam ne znam razložiti. To smo stare duše. Ko sem prispel na Irsko, me je dežela objela, kot lahko le mati objame izgubljenega otroka. To je ljubezen.

Story: Ali lahko tako ustvarjalna, nemirna duša nekje vrže sidro in se ustali? Je nekje na horizontu tudi snovanje družine, poroka?

Težko! Ni pa nemogoče. Želel bi si nekoč ustaliti, vendar ni preprosto. Umetniki smo težavne osebnosti. Bilo pa bi lepo imeti družinico. Sem optimist, verjamem, da bo prišlo dekle, ki bo sprejelo slikarstvo, rokenrol in mojo domačijo ter moje življenje z naravo. Partnerica bo imela kar težko nalogo sprejeti toliko različnih delov mene.

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije Helena Kermelj, Dominika Torkar, Uroš Cuden

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story11/2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 11/2018

Story 11/2018, od 10. 05. 2018

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri