Andrej Težak Tešky: Družili so se komiki in hribolazci

Andrej Težak Tešky: Družili so se komiki in hribolazci (foto: Boštjan Selinšek) Boštjan Selinšek
8. 8. 2018

»Zavedali smo se, da je to okolje, kjer stand upa ni.«

33 dni hribolazenja in stand up nastopov v gorskih kočah od maja do junija letos. Od Turnove koče na Slavniku do Doma na Kredarici. Andreja Težaka Teškyja ni ustavil niti zvin gležnja, kaj šele slabo vreme. Projekt #StandUpMaratonec na Zlatorogovi poti je v hribe privabil mlade in stare, hribolazce in stand up komike.

Ali ste po koncu uspešnega projekta z mislimi že pri naslednjem?

Po pravici povedano, sem že vmes razmišljal o prihodnjem letu. V glavi je projekt že skoraj izpopolnjen, preveriti moram le, ali je izvedljiv. Prihodnje leto bom pretekel Jugoslavijo. V načrtu je sedem glavnih mest držav nekdanje Jugoslavije, kjer bi s prijatelji priredili tudi stand up nastope. Med hojo v hrib pa se mi je porodilo še kar nekaj idej. Predvsem manjši projekti, nekateri vezani na tekmovanja, ki se jih pridno udeležujem.

Kako pa se občutki v tem letu razlikujejo od lanskih?

Lani sem se počutil kot zmagovalec. Precej bolj kot pa letos. Čeprav je trajalo le deset dni. Morda zato, ker nisem imel z ničimer primerjati. Letos ni bilo tako. Po koncu sem bil izmučen, utrujen. Glava mi še nekaj dni po projektu ni povsem delovala, kot bi morala. Prav tako sem želel preseči, podvojiti lansko vsoto, znesek pa je bil ob koncu le nekoliko večji kot lani. Morda sem zato malo manj zadovoljen, kaj pa vem. A s celotnim projektom sem v resnici zelo zadovoljen. Kljub zelo slabemu vremenu, večji del je namreč deževalo. To me ni oviralo, saj rad hodim in tečem po dežju, kar mi je dosti ljubše od vročega pripekajočega sonca. Marsikoga pa je prav to ustavilo. Recimo, da sem zadovoljen z grenkim priokusom. Marsikdo, ki je daroval denar, ima le malo denarja, pa še tega je namenil za pomoč drugim. Radi pomagajo, čeprav mogoče ta denar potrebujejo. Zmotilo me je, da se za pomoč niso odločili tisti, ki imajo dovolj, celo preveč. Morda so ujeti v neke svoje vzorce dela ali pa se vozijo s svojimi bleščečimi avtomobili. Mislim, da velja neka splošna kapitalistična miselnost: Jaz ne pomagam. Marsikje na Zahodu moraš pomagati, poleg tega je to tisto, kar te naredi človeka.

Kaj vas je najbolj pozitivno presenetilo?

Obisk ob slabem vremenu. S fotografom Boštjanom Selinškom sva v dolini velikokrat startala sama, pri koči pa sva srečala pisano množico ljudi, ki so prišli z druge strani, krenili na pot pred nama ... Ljudje so se bali, morda mi niso verjeli, da hodim v njihovem tempu. Naš ritem se je spreminjal iz dneva v dan. Ni me presenetilo, da nas je na lepo soboto na Pohorju pričakalo več sto ljudi, bolj me je presenetilo, da je prišlo veliko ljudi tudi v deževnem vremenu. Všeč mi je bil tudi pozitiven odziv na stand up. Nismo vedeli, kam gremo. Zavedali smo se, da je to okolje, kjer stand upa ni. Bomo dobro sprejeti? Ali pa bodo mislili, da kratimo njihov mir? Na našo srečo je bilo prvo.

So bila sicer pričakovanja pred začetkom visoka?

Moja pričakovanja so vedno visoka! Verjamem v to, kar delam. Če mi je nekaj dobro, želim ljudem to prikazati v najboljši luči. Pričakovanja so bila v skladu z željami. Če so previsoka, si hitro razočaran.

Kaj pa druga nota projekta, s katero ste želeli skrb za naravo približati ljudem. Je to uspelo?

Morda je to najbolje vidno pri mojih kolegih komikih. To so tisti ljudje, ki ne hodijo prav pogosto v hribe. Sploh kadar imamo veliko nastopov. Zvečer te v zaodrju pričaka nezdrava hrana, ko prideš domov, ne moreš zaspati in ješ čips. Jutra se običajno zaradi nočnih ur začno pozno, tako si ne moreš privoščiti pretiranega gibanja. Vzameš nekaj hitro iz hladilnika in greš na naslednji nastop. No, zdaj sem jih zvabil v hribe. Pisana množica ljudi, stan up komikov, prijateljev, znancev ... Veliko jih prej ni hodilo v hribe, temveč so se raje zadrževali v zaprtih prostorih. Prav zato lahko rečem, da sem marsikoga prepričal, da gre z mano v hrib. Veliko pa je bilo tudi takšnih, ki redno hodijo v hribe in v sebi nosijo ta čut do narave.

Čigav odziv vam bo ostal najbolj živo v spominu?

Med hribolazenjem po Koroški sta se nam pridružila dva gospoda, Janez in Ivek. Eden nas je povabil celo na kosilo. Spoznali smo družino in se spoprijateljili. Bila sta zelo organizirana, po koncu službe sta si uredila prevoz in se nam vsak dan znova pridružila. Druga je družina iz Dolenjske, ki nas je povabila na zavitek.

Projekt je prerasel vse skupaj. Med vami so se torej spletle prave prijateljske vezi.

Dobil sem kar nekaj sporočil ljudi, ki so se nam pridružili. Povabili so me, da se kdaj oglasim tudi, ko bo projekta konec.

Kako pa je potekalo vse skupaj? Če se ne motim, ste ves čas bivali v kombiju v družbi fotografa Boštjana.

Če odkrito priznam, z nobenim dekletom do zdaj še nisem preživel toliko časa skupaj. Nisva se sprla. Kar dobro sva se ujela v vseh vidikih. Najin kombi ni bil razmetan, prav preveč pospravljen pa tudi ne. Ravno prav. Vmes sva za kak vikend pobegnila prespat k prijateljem, kar nama je morda pomagalo, da nisva znorela. Tako da sva se spet malo pogrešala. (smeh) Na srečo nimam dekleta, ki bi ga lahko za 33 dni postavil na stranski tir. Pogrešati začneš običajen tempo življenja, druženje z ljudmi ... Najtežji del ni bil hoja po hribih, temveč prevažanje v starem kombiju, ki daje neko drugo vizijo potovanja. Po nekaj dneh si želiš domov, se oprhati, oprati oblačila. Velikokrat sva se vrgla kar v reko, tudi v Sočo, ki ni bila preveč prijetna. Ukvarjaš se s povsem smešnimi stvarmi, kot je, kam shraniti umazana oblačila. Če bi dopustovala na morju, bi bilo vseeno. Tako pa sva iskala povezavo, pisala bloge, nalagala slike ... Med vikendi se nama je ritem obrnil na glavo. V petek zvečer si prišel s hriba, v soboto zjutraj pa si spet se pognal v klanec. To te izmuči, saj nisi vajen. Kadar sva imela priložnost spati v navadni postelji, sva bila čisto povožena, saj nisva bila več vajena. Veliko je majhnih stvari, saj se je vsak dan zgodilo kaj posebnega.

Boste zdaj projekt zastavili kot nekaj stalnega ali bo ostalo pri tem, da se enkrat na leto lotite podviga?

Oboje! Zaradi dobrega odziva želim teh 33 hribov ponoviti. Morda tako, da bi pretekel vse skupaj sam ali pa kako drugače. Karkoli bom počel, želim početi z dobrodelno noto. Jeseni odpiram lastno fundacijo, ne ker bi se želel odmakniti od Botrstva, temveč želim pritegniti še druge ljudi, jih povezati drugače. Za boljši svet. Vsak lahko spremeni svet. Revnih in pomoči potrebnih v Sloveniji, kaj šele na svetu, je veliko. Če bi vsak naredil vsaj toliko kot jaz, lahko dosti manj, bi bil to velik korak proti revščini. Včasih lahko nekomu samo prebereš pravljico ali pa se nasmehneš nekomu na ulici. Pred časom sem s Klemnom Bučanom nastopal v domu za ostarele. Kdorkoli je prišel na nastop, je moral narediti nekaj dobrega za kakšnega oskrbovanca v domu. Dobra dela v zameno za dobra dela! Mislim, da smo osrečili veliko ljudi.

Besedilo: N. A. // Fotografije: Boštjan Selinšek

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri