Andrej Stare: Kadar sam potrebuješ kaj, ti pokažejo sredinec

Andrej Stare (foto: Foto: Katja Kodba) Foto: Katja Kodba
Vir: Story
31. 8. 2019

Priznati moram, kar nekoliko čudno je bilo glas, ki sem ga vajena z malih zaslonov, slišati tako - v živo. Andrej Stare ni le legenda športnega komentiranja, na začetku poletja je obeležil 40-letnico komentatorske kariere, temveč človek z izjemno širino in mnogo talenti.

Tistega petkovega popoldneva se tako nisva dotaknila le njegovega pestrega poklicnega življenja, temveč mi je razkril tudi, zakaj ga bom zaman iskala v množici na maratonu in kakšna je kultura športa v Planici. “Kdor pride v Planico pri pol metra snega v salonarjih in s kravato … ta lahko na Jesenicah kar obrne, gre na špricar v Pikovo damo in nato nazaj domov,” pove z nagajivim nasmeškom.

Predstavljala sem si, da boste na intervju prihiteli naravnost iz službe. Kar v zdravniški halji.

(smeh) Medicinske halje uporabljamo le v službi, da ne umažemo oblačil pod njo. Bele halje uporabljajo vsi, od mesarja pa do zaposlenih v jedrski elektrarni. Nekateri to jemljejo za statusni simbol, meni pa to ne pomeni prav nič.

Kako ste trenutno vpleteni v zdravstvo? Kakšen je vaš naziv?

Sem predstojnik zdravstva v naravnem zdravilišču Topolšica. Strokovno vodim negovalni oddelek.

Je vprašanje o zdravstvu in komentatorstvu v vašem primeru kot večno vprašanje o kokoši in jajcu?

Ja, ljudje se to že desetletja sprašujejo, pa jim povem takole: Med študijem, natančneje v poznem tretjem letniku, sem začel delati na televiziji in ostal. Sredi junija sem praznoval 40 let, odkar delam na televiziji, vendar na žalost naša ljuba država tega ne priznava, sicer bi si nabral že krepkih 80 let delavne dobe. Ko je treba, te vsi trepljajo po ramenu, kadar sam potrebuješ kaj, ti pokažejo sredinec. Moja ljubezen do športa se je razvila hkrati z medicino. Danes se počutim kot sokol, čeprav nisem najmlajši. Imam še kar nekaj energije, tako da bom zagotovo pregledal še kar nekaj pacientov in prenašal še marsikatero tekmo.

Kaj je sicer močneje zaznamovalo vašo življenjsko pot: medicina ali šport?

Mislim, da kar pol-pol. Kadar se ljudje ustavijo na cesti in me prosijo za selfi, tega ne storijo zato, ker bi bil tako dober zdravnik. Zadnjič so me ustavili policisti, mi zaradi prehitre vožnje izstavili opomin, za konec pa še prosili za fotografijo. A tako pač je. To jemljem dobrohotno, kot del sebe. Če si prijazen do mene, bom prijazen tudi jaz. Ne maram nesramnih ljudi, takrat se tudi sam spremenim v osebo, kakršna ne želim biti.

Menite, da ima prepoznavnost več pozitivnih kot negativnih plati?

Da, a s tem moraš znati živeti, ne sme te zapeljati na stran pota. Če življenje jemlješ z veliko mero pozitive, kot ga jaz, potem lahko iz tega potegneš marsikaj dobrega. Ko pa se začneš postavljati nad ljudi, si igro izgubil. Številni moji kolegi si želijo, da bi se povzdignili z medijsko prepoznavnostjo in stopili nad vse, vendar s tem izgubljajo. Če imaš to moč, da vse skupaj jemlješ z veliko mero pozitive, potem si zmagal. Mislim, da sem kar zmagal … v tem delu življenja!

Lani ste se v Rusiji poslovili od nogometnega svetovnega prvenstva. Ste prepričani?

Tako je, naslednji mundial je v Katarju, v državi, s katero imam še neporavnane račune. To je ena najbolj žalostnih in temačnih zgodb, a o tem kdaj drugič. Doslej sem prenašal približno 140 tekem s svetovnih nogometnih prvenstev – podatek za potomce, če jim bo to sploh kaj pomenilo.

Le redki komentatorji so deležni tako legendarnega statusa kot vi. Vam to laska?

Ja, mi! S tem je treba znati živeti, ponosen sem na to. Sizif je kamen vlekel na vrh hriba, tik preden je prišel do cilja, se je odkotalil nazaj v dolino. Jaz nisem pravi Sizif. Kamen sem privlekel do vrha, zdaj pa, namesto da bi poniževal ljudi spodaj, jim maham s pozitivnimi čustvi in emocijami.

Vsa ta leta pa ste se na veliko izogibali suhoparnosti, svoje prenose ste popestrili z barvitimi stavčnimi zvezami.

Stavčnih zvez ne iščem in ne razmišljam o njih. To je bogastvo duše in znanja. Dokončal sem dobre šole, tudi sam še ved­no iščem znanje. Včasih so me blazno zanimali jedrska fizika, kemija, zemljepis. Starši so mi z geni dali dobro predispozicijo za izjemen spomin, tako da sem si marsikaj zapomnil, in to danes delim z gledalci. Če imaš željo, je vse enostavno, če pa si zadovoljen s svojim minimumom, se primanjkljaj kmalu pokaže. Obožujem slovenski jezik, je tako lep in ponuja resnično fantastične možnosti. Čeprav imamo pol manj besed kot Srbi, lahko z določenimi kombinacijami jezik oplemenitimo in olepšamo, da mu ni para. To moraš v pravem trenutku znati izkoristiti. Ne smeš izvajati nasilja nad gledalci, športom ali sabo. Ne smeš se dvigniti nad športni dogodek, ki ga prenašaš, moraš ostati v službi športa in poslušalcev.

Mi zaupate, kdaj ste prenehali brati spletne komentarje o sebi in svojem delu?

Še danes jih včasih preberem. Razdelim jih na tri skupine: nekateri so navdušeni, drugi nenavdušeni, spet tretji nekje vmes. Nekoč sem dejal, da me podpira približno 85 % gledalcev, s čimer se ne more kosati noben politik. (smeh) Številni uporabniki po družbenih medijih pljuvajo čez mene le zato, da bi si pridobili pozornost. Številni imajo občutek, da bodo sami zaradi tega postali frajerji, a se ne zavedajo, da pljuvači vedno izgubijo. Zdravijo manjvrednostne komplekse, dokaz omejenosti duše in znanja.

Kateri šport pa vam je sicer najmanj pisan na kožo?

Uh, pa ste me našli. Morda sinhrono plavanje. Ne bi kaj veliko imel povedati o tem. Pa badminton. Čeprav spremljam, kaj se dogaja, vendar iz baze svojega znanja in emocij ne bi mogel kaj dosti črpati. Obrtno pa bi se lotil tudi tega, če bi bilo nujno. A bi zahtevalo 400 odstotkov več energije in priprav. Da pa bi se odločil sam … to pa res ne.

Kje pa si najpogosteje postavljate izzive?

Postavljam si visoke cilje, kar se mi je doslej velikokrat obrestovalo. Vendar ne vedno. Predvsem v zasebnem življenju sem večkrat zašel v težave, ko sem moral sestaviti lestvico prioritet, ta pa ni bila vedno kompatibilna z zdravniškim poklicem in javnim življenjem. To so stvari globlje narave, o katerih nerad razglabljam.

Pred časom ste dejali, da bi se nekoč radi lotili tudi kolesarske dirke po Franciji. To ostaja na vrhu vašega seznama?

To ostaja moja velika želja. Vsak dan spremljam dirko, že 45 let, in v tem neizmerno uživam. Še nikoli pa nisem imel priložnost komentirati Toura. Že res, da pri uveljavljanju želja nisem bil dovolj agresiven, vendar pa sem te stvari vedno raje prepustil tistim, ki se s tem ukvarjajo. V kolesarskih dirkah blazno uživam in vem marsikaj, a se tega nisem lotil kot komentator, temveč kot Andrej Stare, ljubitelj športa. Kolesarstvo je ekipni šport, na koncu pridejo do izraza posamezniki, ki v najslajšem delu razdelijo denarno pogačo med svoje ekip­ne kolege. Tako je tudi prav, brez njih ne bi bilo nič. Našemu Primožu Rogliču je na Giru uspel fantastičen rezultat, ne pom­nim, kdaj bi enemu samemu kolesarju v tako elitni zasedbi uspelo doseči tretje mesto. Če pa bi imel še prave pomočnike, bi bil brez težav prvi.

Slovenija se lahko kljub majhnosti pohvali z izjemno velikim številom odličnih športnikov. Kaj je zaslužno za to?

Kot prvo imamo dobre gene, kot drugo pa pravi nacionalni značaj, da se razvijamo v športu. Smo garači, znamo delati ekipno in poslušati drug drugega. So pa stvari, ki jih je treba dodati. Da pa bi bili čisto prvi, velikokrat zmanjka ščepec več želje in vložka. V veliko športih, ki to zahtevajo, tako ostanemo na tri četrt poti. V določenih športih smo lahko fantastični, najsi bo kajak na divjih vodah, judo ali kegljanje, veliko težje pa je biti pri vrhu v temeljnih športih, kot so nogomet, atletika … Slovenija je po prebivalstvu manjša od južnega predmestja Londona, medalj pa imamo ob koncu leta le več. Zgolj karikiram. A s tem, da smo majhni in imamo veliko dobrih športnikov, se ne moremo kaj bahati. To ni niti najmanj pomembno. Slovenija je velika po srcu in duši! Tujci so nad našo državo navdušeni, za kaj več pa nam še malo zmanjka.

Na prvi pogled je slovenski narod vse prej kot zedinjen, športniki so edini, ki poskrbijo, da vsi dihamo kot eno.

Ja, jaz pa pravim: Pravi obraz slovenskega športa je Planica. Takrat smo vsi enotni. Ni rdečih, belih, levih in desnih. Takrat smo vsi Slovenci. Zato pod Poncami tako uživam. Občutek, pozitiven nacionalni naboj, patriotizem. Z veseljem povabim tudi vse politike, da vidijo, kaj Slovenija potrebuje in kaj nas dela srečne.

V Planici je mogoče videti kar nekaj političnih obrazov. Se motim?

Kdor pride v Planico pri pol metra snega v salonarjih in s kravato … ta lahko na Jesenicah kar obrne, gre na špricar v Pikovo damo in nato nazaj domov. (smeh)

Kako športni pa ste v zasebnem življenju? Kakšno vlogo takrat igra šport?

Odkar sem srečno ločen, mineva 11. leto, sem se začel ukvarjati s tekom. Tečem zase, za svoje dobro počutje. Lani sem pretekel 2400 kilometrov, letos morda še več. Ne tekmujem z nikomer, teče le za dobro počutje. Odkar tečem, se je moje življenje obrnilo na boljše. Ne potrebujem maratonov. Na Ljubljanskem maratonu sem gledal, kako se rekreativci v vrstah prerivajo s komolci, in si misli: Jaz sem ne sodim. Ta isti dan sem tekel po svoji trasi in užival v tem. To je to. V vsaki rekreaciji moraš najti sebe, svoje dobro počutje, občutke in užitek. Tekmovalnost prepuščam pravim športnikom, da pa bi jemal doping za čim boljši rezultat … Oprostite, ampak to mi pa ne pade niti na misel. Zakaj bi v letih, ko nisi primeren za vrhunski šport, z uporabo nedovoljenih sredstev poskušal doseči nekaj, česar nisi v mladosti. To so izgubljene iluzije. Žalostno.

Nekje sem prebrala, da ste tudi navdušen slikar in slikate z akrili. Je res?

V prostem času slikam zase. Moj oče je bil akademski slikar in očitno sem podedoval nekaj njegovih genov. Slike so odsev moje duše. Včasih kaj 'namalam' in se prav dobro počutim. Sončni vzhod in zahod sta tista, ki me vodite k temu. (pokaže vrsto čudovitih slik na prenosnem telefonu, med njimi arktični sij in sončni zahod na piranskem horizontu, op. p.)

Kaj pa je zadnje čase pogosteje na 'sporedu': tek ali slikanje?

V zadnjem čase si večkrat nadenem športno opremo. Človek mora biti v posebnem čustvenem stanju, da se lahko loti slikanja. Tek pa tako, kdor si tega želi, naj to počne, kdo ne, pa ne. Ko sem svojega sina peljal na uro pravljic, sem ob koncu ene izmed zgodb slišal čudovit slogan, ki se mi še danes pogosto prikrade v misli: “Kakor komu paše, je dejala lastovica in odletela.”

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri