Kdor se zjutraj rad zbuja z najbolj gledano jutranjo oddajo Dobro jutro, je brez dvoma že naletel na petek, ko je v vikend vstopil z Andrejem Hoferjem.
Čeprav se je skupinici jutranjih voditeljev pridružil pred kratkim, je njegov repertoar del v hiši nacionalne televizije bogat, gledalci pa smo si ga zapomnili predvsem po komentatorski vlogi na Evroviziji. Prav ta je bila le nekaj tednov pred velikim dogodkom v Stockholmu ena izmed glavnih tem najinega pogovora ...
Story: Vrsto let smo vas spremljali v vlogi komentatorja Evrovizije. Kako je prišlo do tega?
V resnici se je vse skupaj zgodilo 1998 v Birminghamu. Takrat sem bil z evrovizijsko karavano, v kateri je bila tudi Miša Molk. In ker sem bil takrat radijec, torej speaker na Radiu Maribor, me je zanimala tudi njegova mlajša sestrica televizija. Spomnim se, da sem Mišo na zajtrku 'prosil', da bi tudi jaz kaj delal na televiziji ... Dve leti je trajalo, da me je povabila na avdicijo. Tako sem leta 2000 začel na televiziji, sicer z narodno-zabavno glasbo, komentiranje pa je potem prišlo pozneje, leta 2008, in ta ljubezen traja še danes.
Story: Pa je bila Evrovizija od nekdaj del vašega nabora zanimanj?
Takrat sem se na televiziji vpeljeval v druge zgodbe. Recimo, ko sem leto dni vodil oddajo o znanosti Dobra ura, ali pa zdaj, v oddaji Dobro jutro, v kateri predelujemo tudi teme, s katerimi se prej nisem ukvarjal. Evrovizija pa je bila pri nas doma od nekdaj družinski dogodek. Zanimalo me je celotno glasbeno dogajanje v produkcijskem smislu, ta konglomerat predpriprav in priprav na kraju dogodka, ki traja 14 dni. Ko to vidiš od blizu, začneš ceniti ta nabor ljudi, ki so vključeni v panevropski glasbeni dogodek.
Story: Pa gre pri Evroviziji res za takšen 'luksuz', kot si ga predstavljamo gledalci?
Predvsem je vse zelo drago. Tudi letos bo, ker smo v Skandinaviji. Luksuz ... Reciva tako, da ta dogodek daje poseben izziv in priložnost za vsakega izvajalca, kajti peti pred več sto milijonov ljudi se ti najverjetneje zgodi samo enkrat v življenju. Po tej plati je ta dogodek prestižen ... Je pa tudi garanje, tega ne smemo pozabiti. Tistih 14 dni, ko je delegacija na kraju dogodka, ne gre za 14 dni dopusta, kot si lahko številni predstavljajo. To so tiskovne konference, sprejemi, vaje ... Vsaka država ima dve samostojni vaji in kar tri generalke pred neposrednim prenosom. Pa tudi komentator s tem dobi priložnost, da se poskusi že kakšen dan prej.
Story: S čim pa vas pocrkljajo med tem časom, ko delate pri projektu Evrovizija?
Ko si na kraju dogodka, te 'cartajo' predvsem v smislu dobrega posredovanja informacij, da dobiš dobre 'insajderske' informacije. Da imaš dostop do zgodbe, in to je tudi bistvo komentatorskega posla. Da poveš nekaj, kar ni dostopno ljudem prek spleta, nekaj, česar se ne vidi doma. Koliko nas pri tem crkljajo, pa ne vem. To je trd posel, dnevi so dolgi, ker delamo tudi po 16 ali 18 ur.
Story: Sicer pa ste v glasbo vključen že od malih nog. Če se ne motim, ste pri trinajstih nastopili na festivalu otroške popevke in dobili nagrado, kajne?
Res je, in to prvo. Prvo nagrado strokovne komisije leta 1985. Šlo je za Blejski srček, festival slovenske otroške popevke. Prejel sem prvo nagrado stroke, kolegica pa prvo nagrado občinstva. Skratka, pobrala sva obe nagradi, ob upoštevanju, da sploh nisva vedela, da je festival tekmovalnega značaja. Mi smo se šli tja igrat ... Najpomembnejša tema nam je bil zastonj sladoledi pa seveda petje. Kakšne lovorike neki. Nama je bilo nepredstavljivo, da so naju poklicali na oder, da prideva po nagrado.
Story: O nadaljevanju glasbene kariere pa kot pevec niste potem nikoli več razmišljal?
Jaz pravim, da dobi vsak svoje. Recimo, da sem z jezikom bolj spreten. (smeh) V pevske vode sem potem zašel samo še v oddaji Zvezde pojejo, ko so me za nastop prepričevali. Pel sem z Ireno Vrčkovnik, in sicer skladbo Can't help falling in love with you. Posnetek še vedno obstaja na spletu, ampak ga ne gledam. (smeh)
Story: Rekli ste, da ste v govoru boljši kot v petju. Opazila sem, da so vaše izjave ob komentiranju Evrovizije dobile celo svoje ime - hoferizmi, kajne? Koliko je nadležno, da se ljudje spotaknejo ob vsako besedo, ki jo komentator izreče? Zdaj je v tem kontekstu recimo aktualen dr. Andrej Stare, čez kakšen mesec boste ob Evroviziji verjetno zopet vi ...
To je davek, ki ga moraš vzeti v zakup. Komentator mora imeti svoje mnenje in svoj obraz, svoj način opisovanja dogodkov. Mi nismo napovedovalci, mi smo ravno tako ljudje, ki imamo svoja mnenja. Seveda moramo paziti, da nismo žaljivi. Če greš nekomu na živce, je pa to povsem normalno in človeško. Seveda nisem vedno popolnoma imun na kritiko, nisem pa tip človeka, ki bi se zaradi tega blazno vznemirjal. Popolnoma jasno mi je, da ne bom nikoli vsem všeč.
Story: Pa dan po Evroviziji vseeno pogledate, kakšni so bili odzivi?
Forumov ne berem že nekaj let. Ne podpiram sovražnega govora, ki ga je res ogromno. Želim si kritike s težo, da bi se ljudje pod svoje mnenje podpisali z imenom in priimkom. Če so to psevdonimi, je to zame nekredibilna kritika. Poslušam seveda svoje izdelke oziroma pogledam oddajo, če jo vodim, tako ali tako pa sem do sebe vedno zelo kritičen. Se pa z leti malce bolj prenašam, kot sem se nekoč ...
Story: Zdaj vas spremljamo v vlogi voditelja oddaje Dobro jutro. Ali se bolje počutite pred ali za kamero?
V resnici delam v obeh vlogah. Kot urednik petkove večerne oddaje Slovenski pozdrav, kot voditelj oddaje Dobro jutro ter kot komentator. Gre za tri različne vloge, najbolj adrenalinski sta, jasno, tisti, ki sta v živo, ker ni poti nazaj. Gre za sekunde in za precejšnjo mero fleksibilnosti in zbranosti. Ta zgodba mi je s tega vidika malce bolj všeč kot uredniška, ker je pač ... fajn. (smeh)
Story: Kaj pa vas ljudje največkrat vprašajo?
Evrovizija je po vseh letih, odkar delam, po mojem mnenju 'muha enodnevnica'. Ni ravno dogodek, o katerem bi se govorilo en mesec prej in en mesec pozneje. Tega navdušenja je bistveno več zahodno od nas, v Španiji, Franciji, Grčiji, kjer največje horde navijačev. Pri nas se dogodek zgodi, ga vsi popljuvamo, vsi smo pametni in generali po bitki, ampak v ponedeljek zgodba že teče v drugo smer in se pogovarjamo o žicah okoli Slovenije, stavkah .... Tudi jaz sem samo človek s svojim okusom in, kar je najpomembnejše, ne navdušim se na prvo žogo. Kar je pri Evroviziji pravzaprav smisel: v treh minutah prepričati občinstvo. S tem imam velikokrat težave. Ne slišim zmagovalca v smislu, da si mislim, da neki nastopajoč zagotovo ne bo zmagal, pa potem zmaga. Razen v določenih primerih, ko je bilo zelo očitno.
Story: Na primer?
Aleksander z violino in skladbo Farytale v Moskvi leta 2009 ali pa Lena, ki je veljala za favoritinjo leta 2011. Da ne govorimo o bradati gospe Conchiti Wurst. Ta je marketinško zmagala prej kot glasbeno.
Story: Z vsemi nastopajočimi pa ste med Evrovizijo verjetno tudi v stiku?
Nekateri so bolj dostopni, nekateri manj. Ko gre za visoko opevana imena, kot so Izraelci ali pa glasbeniki iz Velike Britanije, Francije, so seveda te meje bolj prisotne in težko prideš do njih. Te delegacije tudi bivajo v hotelih najvišjih cenovnih razredov, njihove PR-službe se kaj veliko ne trudijo za zgodbe. Razen seveda za izbrane medije. Po drugi strani pa so tudi taki, ki so zelo dostopni. Nazadnje je bila to britanska skupina Blue, ki je v svojem času že veliko naredila. Prav spomnim se Maje Keuc, ki je navdušeno skakala, ker ni mogla verjeti, da so bili tam. Ker navsezadnje Evrovizija je ena taka glasbena družina, v kateri naj bi bili vsi enaki. Če se pa kdo nosi malo 'po svoje', se pač nosi.
Story: Malce sem zašla, ampak če se za trenutek vrneva k družini. Imate starejšo sestro, kajne? Pa so vaju starši kdaj usmerili v medijski svet, morda glasbeni?
Sem na pol iz medicinske družine. Oče je bil zobozdravnik, sestra je v patronaži, imam nečakinjo, ki je diplomirana medicinska sestra. Skratka, obliži so doma vedno na voljo. (smeh) Mama je bila ravnateljica, jaz pa sem tudi iz bolj pedagoške zgodbe. Bil sem 'enfant terrible'. (smeh) En tak zelo trmast otrok, sicer menda dobro vzgojen. No, v prvem razredu se je situacija umirila, do sedmega leta pa sem menda počel same neumnosti. (smeh) Glasba ni bila nikoli prioriteta. Oče je sicer ljubiteljsko igral harmoniko, jaz nekaj malega klaviature, kitaro, v prvem razredu sem igral piščal, to je pa tudi vse.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Goran Antley
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
