Ana Urbanc: "Svojih likov nikdar ne obsojam"

Ana Urbanc: "Svojih likov nikdar ne obsojam" (foto: ALEKSANDRA SAšA PRELESNIK) ALEKSANDRA SAšA PRELESNIK
Vir: Jana
19. 10. 2018

Igralka, ki jo večina pozna kot Valentino iz serije Reka ljubezni, izžareva toplino in umirjenost. 

Srečali sva se v Mariboru, le nekaj ur pred predstavo Bog masakra, v kateri je upodobila Véronique Houillé. Pogovor z njo je bil kljub temu sproščujoč, saj pravi, da tremo občuti le pred premierami. Kar pa ne pomeni, da ni povsem predana igralskemu poklicu.

Septembra se je začela tretja sezona serije Reka ljubezni. Čemu pripisujete njeno priljubljenost?

Zdi se mi, da Slovenci obožujejo dnevne serije, ki vsebujejo nekaj romantike in napetosti. Prednost Reke ljubezni je, da je slovenska serija, v kateri igramo slovenski igralci. Najbrž se gledalci lažje poistovetijo s slovenskimi liki.

V prvi epizodi tretje sezone Valentina na veselici gosti Jana Plestenjaka. Katerega svetovno znanega glasbenika bi vi povabili na svojo zabavo?

Zelo bi si želela spoznati Eddieja Vedderja iz skupine Pearl Jam.

Vloga Valentine je najbrž nekoliko večji izziv, ker ni pozitiven lik, ampak je večplastna. Kako ste se izognili temu, da jo obsojate?

Svojih likov nikdar ne obsojam, niti v gledališču. Negativni liki se mi zdijo celo zanimivi, ker veliko ponujajo, so večplastni. Že na akademiji so nam profesorji rekli, da ne smemo obsojati likov, ki jih igramo, ampak jih je treba spoznati, razumeti, celo vzljubiti.

Ali to pomeni, da sočustvujete z liki, ki jih igrate?

Z nekaterimi dejanji likov ne morem sočustvovati, vendar jih lahko razumem. Vedno črpam iz sebe. Tudi jaz sem po načinu, tonu, energiji velikokrat podobna Valentini. Vse, kar lahko gledalci vidijo, so tudi moje nianse. Težje se mi zdi igrati skrajno pozitiven lik, ker ne vem, česa se lahko zares oprimem, kje naj iščem nianse lika, kje ima lik problem.

V prejšnji sezoni je bila Valentina noseča. Kako ste se spoprijeli z njeno nosečnostjo? Ste za nasvet prosili prijateljice, ki imajo otroke?

Niti ne, ker sem veliko stvari izvedela že, ko so bile noseče. Med druženjem z njimi sem ogromno izvedela o nosečniških težavah in čustvenih nihanjih. Toda nosečnost je bila pri Valentini bolj na stranskem tiru, saj je vztrajala pri svojem, ne glede na to, da je pričakovala otroka. Ni pa bilo preprosto nositi trebuščka, saj je bil zelo težek. Zaradi njega je bilo težje iti na stranišče, ker je trajalo precej časa, da sem se ga znebila. Prilepil se je name in imela sem občutek, da je moj. Včasih ga najraje ne bi odstranila. (smeh)

So se zaradi vloge nosečnice v vas porajali materinski občutki?

Že od nekdaj imam željo po materinstvu, takšna vloga jih le nekoliko prikliče. Lepo je bilo, ko sem se opazovala v ogledalu in si mislila, da bom lepa nosečnica. (smeh)

Spremljate Reko ljubezni?

Na začetku sem jo spremljala, da sem se lahko ocenila, ker nisem bila povsem sproščena pred kamerami in se tega še vedno učim. V zadnjem času pa mi urnik ne dopušča, da bi jo redno gledala. Največ se naučim kar med snemanjem.

Nekatere igralke pravijo, da je pri seriji najbolj naporno snemanje v zgodnjih jutranjih urah. Kaj je najbolj naporno za vas?

Usklajevanje urnikov, kadar sem vpletena še v gledališke projekte. Zahtevno je tudi čakanje, ki je značilno za snemanje serij in filmov. Včasih na snemanju preživiš veliko več časa, kot je bilo sprva predvideno.

Ste se med snemanjem navezali na soigralce?

Zelo. Reko ljubezni soustvarjajo čudoviti ljudje, zato moram pohvaliti celotno tehnično ekipo in režiserje. Hvaležna sem, da nas lepo sprejmejo in da je vedno dovolj prostora za sproščenost in smeh.

Lahko posegate v scenarij s svojimi idejami?

Ko je scenarij napisan, lahko predlagam kakšne stvari, ker svoj lik čutim bolj kot scenaristi. Včasih menim, da Valentina česa, kar je zapisano v scenariju, ne bi rekla ali storila. Režiserji so vedno odprti za predloge, če so v skladu s scenarijem.

Vam tudi v gledališču veliko pomeni, da lahko sodelujete pri ustvarjanju predstav s svojimi predlogi?

Zelo. V povezavi z režiserjem se čutim kot soustvarjalka predstave. Želim biti navdahnjena od režiserja in soigralcev in veliko mi pomeni, da soustvarjamo predstavo. Ni mi všeč, če se počutim kot orodje za ustvarjanje neke vizije, čeprav je to značilno za nekatere režiserje. Toda večina režiserjev mi pušča veliko svobode.

Ko sva se pred nekaj meseci srečali, ste mi zaupali, da si želite močnih, karakternih vlog. Vas takšne vloge čakajo v novi sezoni v SNG Maribor, kjer ste zaposleni?

Ne vem še, kaj me čaka. Imam določene želje, ampak se bom prepustila izboru umetniškega vodje Drame SNG Maribor, ker vem, da prihajajo dobri teksti, odlični režiserji in vloge. Prepričana sem, da bom zadovoljna z vsem, kar bo na razpolago.

Je za vas pomembno, da se dobro razumete s soigralci med ustvarjanjem gledališke predstave?

Da, ampak to ne pomeni, da želim sodelovati le z nekaterimi igralci, saj me lahko marsikdo preseneti. Izjemno pomembna sta vzdušje med igralci in kakšna je njihova pripravljenost k delu. Rada delam s predanimi ljudmi, z ljudmi, ki uživajo v svojem delu, ki so lucidni in odprtega srca.

Pri kateri predstavi ste najbolj uživali med ustvarjalnim procesom?

Na srečo imam lepe spomine na skoraj vse predstave, svež pa je še spomin na predstavo Bog masakra. Majhna zasedba, le štirje igralci, in zato mi je bil ustvarjalni proces zelo ljub. Lepo je igrati v manjših zasedbah, saj je skupinska igra enakovrednih vlog razbremenjujoča in prijetna. V večjih zasedbah je potrebne več energije pri usklajevanju, ker ima vsak svoje razmišljanje. Toda v manjši zasedbi moraš biti ves čas pripravljen, kar je naporno, vendar obenem zelo dragoceno.

Odlično se znajdete tudi v komediji, kar ste dokazali v predstavi Mame, kjer ste za vlogo Lize leta 2015 prejeli nagrado žlahtna komedijantka. Ste pri tej predstavi uživali, ker je prevladovala ženska energija?

Seveda, ker so vse igralke iz predstave moje prijateljice. Zelo smo sproščene med sabo, vse si povemo. Pri tej predstavi sem se ogromno naučila. Nisem si mislila, da je igranje v komediji tako zahtevno. Naučila sem se osnov, ki mi pomagajo tudi pri drugih vlogah, recimo, spoznala sem, kako pomemben je pravi trenutek. Pri šalah je izjemno pomembno, da so izrečene v pravem trenutku. Če neko stvar razložiš prehitro ali prepočasi, za gledalce ni več smešna. Spoznala sem tudi, kako pomembno je nenehno sodelovanje s soigralci. Veliko sem se naučila od soigralk in zelo so mi pomagale. Z njimi je vedno zabavno. In bučno. Ko smo ustvarjale predstavo, so toliko govorile, da sploh nisem prišla do besede, čeprav zelo rada govorim. (smeh) Rada jih imam.

Zaradi dela v SNG Maribor ste razpeti med Ljubljano in Mariborom. Si želite igrati v katerem od ljubljanskih gledališč?

Želim si ustaljenega življenja, vendar sem v SNG Maribor zelo zadovoljna. Naš ansambel se širi, prihajajo mlajši igralci in igralke. Med nami je dobra energije in brez nekaterih ljudi si sploh ne predstavljam svojega življenja. Dobivam lepe priložnosti in se veselim novih vlog. Vendar ne vem, kako se mi bo življenje obrnilo. Imam ogromno želja, ne le na poklicnem področju, temveč tudi v zasebnem življenju.

Kaj vas izpolnjuje v zasebnem življenju?

Druženje z ljudmi, ki jih imam rada. Izjemno rada kuham in s tem koga pocrkljam. Rada grem na tržnico. Rada odkrivam nove kotičke Slovenije. Veliko časa preživim v naravi z mojo psičko Umo. Tudi berem rada, vendar med letom nimam dovolj časa za branje, zato to nadoknadim poleti. Letošnje poletje sem uživala med branjem Trilogije Agote Kristof, trenutno berem roman Draga Jančarja In ljubezen tudi.

So vam starši privzgojili ljubezen do knjig?

Trudili so se, vendar sva se z mamo pogosto prepirali, ker je želela, da več berem. V osnovni šoli sem rada brala, v gimnazijskem obdobju pa so me zanimale druge stvari, ampak pozneje sem spet začela uživati v branju.

Kakšna najstnica ste bili?

Nisem bila pretirano uporniška. Bila sem dokaj pridna in vzorna, čeprav mi šola ni bila glavna skrb. (smeh) Mami sem povzročila nekaj sivih las, ampak je preživela. Bila pa sem svojeglava in trmasta. Kar sem še danes. Tudi odločitev za igralski poklic je bila povsem moja izbira. Ko sem si nekaj zadala, sem to storila ne glede na ovire in mnenja drugih. Nič me ni moglo ustaviti.

Sprejemne izpite na AGRFT ste opravljali trikrat. Je to vplivalo na vašo samozavest?

Med študijem sem se spopadala z dvomi o sebi in nisem bila samozavestna. Pogosto sem razmišljala o tem, zakaj so me izbrali. Tudi ob nagradah sem imela podoben občutek. A sčasoma sem v sebi ustvarila močen kompas in zdaj vem, kaj zmorem. Bojim pa se, da bi ostala brez priložnosti, ki si jih želim in za katere menim, da si jih zaslužim, vendar ni vse v mojih rokah. Za rast in krepitev samozavesti namreč potrebuješ priložnost. Pomembno je, da sodeluješ z dobrimi soigralci in režiserji. Potrebuješ občutek, da te nadrejeni, soigralci in režiserji cenijo in da ti zaupajo. S tem tvoja moč in samozavest rasteta. Težko je, če se počutiš odrinjeno. Igralci nismo tako močna bitja, kot si marsikdo misli.

Si pogosto ogledate predstave svojih kolegov?

Ogledala sem si veliko predstav v Ljubljani, Kranju, Celju in Mariboru, ker rada spremljam delo svojih kolegov. Toda zadnji dve leti sem bila zelo zaposlena in sem imela manj časa za to. V zadnjih izdihljajih sezone sem poskušala marsikaj nadoknaditi. Veseli me, kadar sem navdušena nad kakšno predstavo. Nazadnje me je navdušila predstava Naš razred v režiji Nine Rajić Kranjac.

Se vam ob ogledu kakšne predstave zgodi, da si želite nastopati v njej?

Včasih. Nazadnje se mi je to zgodilo pri predstavi Prekleti kadilci v ljubljanski Drami. Predstava je imela tako prijetno energijo, da je kar vabila k sodelovanju, mislim, da se jim je cela dvorana želela pridružiti na odru. (smeh)

Glede na to, da pogosto obiskujete gledališče in da ste imeli priložnost sodelovati z nekaterimi izvrstnimi igralkami, me zanima, katere slovenske igralke občudujete.

Težko bi izbrala le eno, ker jih občudujem ogromno. V gimnaziji, ko sem imela abonma v ljubljanski Drami, so me navdušile Nataša Barbara Gračner, Polona Juh, Silva Čušin, Saša Pavček. In še vedno me navdušujejo. Občudujem tudi mlajše igralke, recimo, Marušo Majer. Veselim se vseh njenih uspehov. Pa Tamaro Avguštin. Vsakič znova pa me očara moja ljuba Jana Zupančič. Kar se tiče mlajših generacij, so mi všeč močne igralke z močno žensko energijo. To takoj opazim. Do njih ne čutim zavisti ali tekmovalnosti, saj si zaslužijo dobre vloge.

So vaši starši zelo ponosni na vas in si ogledajo vse vaše predstave?

Mislim, da sta zelo ponosna name. Udeležita se vseh mojih premier, mama si kakšno predstavo celo večkrat ogleda. Rada imata gledališče.

Ste že v otroštvu vzljubili gledališče?

Z mamo sva pogosto hodili v Lutkovno gledališče. Ob koncu osnovne šole sem začela igrati v Šolski impro ligi, ki se je v gimnazijskih letih razširila v Združeno ŠILA gledališče. To je bil odličen projekt pod vodstvom Mojce Dimec. Vsako leto smo pripravili predstavo v Cankarjevem domu na podlagi maturitetnih besedil. Ustvarjali smo v sproščenih okoliščinah, kar je bilo izjemno dragoceno. To obdobje je zelo vplivalo name, ne le kot na igralko, ampak tudi osebnostno.

Zaradi vlog v gledališču niste tako prepoznavni kot po zaslugi serije Reka ljubezni. Vas moti, da med ljudmi ni veliko zanimanja za gledališče?

Zelo mi je všeč, če me kdo na ulici ustavi zaradi vloge v kakšni gledališki predstavi, vendar je žal to zelo redko. Morda se bo to nekoč spremenilo. Upam, da igralci iz serije privabimo ljudi tudi v gledališče, zato vas lepo vabim na predstave v SNG Maribor.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri