Ana Praznik: “Nisem tip mame, ki komplicira”

Ana Praznik: “Nisem tip mame, ki komplicira” (foto: Nejc Fon) Nejc Fon
Vir: Story
19. 11. 2017

Radijska moderatorka Ana Praznik je po porodniškem dopustu hitro zajadrala v ustaljene tirnice na radiu, njena Otja pa se je navadila na nov ritem življenja v vrtcu.

Družina je Ani kot temeljna vez zelo pomembna in zaupala nam je, kako jo doživlja in kako se spoprijema z vsakodnevnimi izzivi.

Story: Ana, zdi se mi, da sva pred kratkim še klepetali o nosečniških trenutkih, zdaj pa ste Otjo že peljali v vrtec. Ali se samo meni zdi, da čas tako hitro beži? (smeh)

Tudi meni se zdi, da čas kar prehitro beži. V dnevu se zgodi toliko različnih stvari, naenkrat, na hitro, da jih včasih nimaš časa ponotranjiti. To ni v redu. Morali se bova poboljšati, Miša. (smeh)

Story: Vaša Otja je dopolnila leto dni in mamice nimajo več toliko porodniškega dopusta kot pred leti ... Kako gledate danes na to, da se morajo matere tako hitro sprijazniti z ločitvijo otroka na takšen način?

Mislim, da imamo v Sloveniji ta del dobro urejen. Se spomnim, kako mi je mami razlagala, da so takrat po treh mesecih šle ženske že delat in da so jim otroka pripeljali v službo, da so ga lahko podojile. Danes materi pripada eno leto porodniškega dopusta in mislim, da se lahko v tem času zelo dobro poveže s svojim otrokom - vsaj upam. Vesela sem, da je bilo pri meni tako. Je pa res, da rada delam, zato sem šla tudi predčasno nazaj na radio. Za nekaj uric, kar pa se je izkazalo za pozitivno, saj z Otjo nismo imeli nobenih težav pri uvajanju v vrtec.

Story: Kako je torej pri vas steklo uvajanje v vrtec in kako se je Otja navadila novega okolja?

Kot omenjeno, na srečo ni bilo večjih težav. Vsak otrok malo pojoka, ko se loči od mame, ampak pomembno je, da razume, da se bomo vsak dan vrnili ponjo in da je ne bomo pustili tam. Sicer pa danes niti adijo ne reče več, samo steče v igralnico in se zapodi med igrače.

Story: Pravijo, da je najbolj stresno uvajanje prav za mamice. Kakšen tip mame ste? Bolj tisti, ki komplicira, ali bolj sproščen?

Zagotovo nisem tip mame, ki komplicira. Tudi sicer ne kompliciram pogosto in se poskušam osredotočiti na res pomembne stvari. Tako tudi nisem komplicirala, ko je šla Otja v vrtec. Zaupam sistemu, v katerega smo vpisali otroka, in to se mi zdi ključno. Če nimaš zaupanja, verjetno hitro najdeš kaj, kar te zmoti, in kaj, kar ni po tvojih pravilih. Česar pa seveda ne moreš pričakovati. Dve vzgojiteljici na 14 otrok ni mačji kašelj. Jaz še svojo navihanko včasih komaj 'porihtam'. (smeh)

Story: Glede na to, da je vaša punčka zdaj v vrtcu, vam je verjetno nekoliko lažje zaradi dela. Kako ste pred tem usklajevali delo na radiu in materinstvo?

Ja, babice in dedki so priskočili na pomoč, tako kot v večini družin. Pa tudi na radiu so mi šli zelo na roko in sem jim zelo hvaležna. Našli smo neki sistem, ki je vsem ustrezal, sploh Otji, ki se ji je toliko dogajalo. Enkrat pri eni babici, drugič pri drugi. Včasih je prišla na obisk na radio. Je pa res, da je bilo lažje tudi zaradi tega, ker je hčerka zelo prilagodljiva in je šla z veseljem v varstvo. Njen trenutni moto: Samo da se nekaj dogaja.

Story: Danes ni nič nenavadnega, da podjetne matere ob delu skrbijo še za družino in otroke. Kako si vidva s Petrom porazdelita tovrstne obveznosti?

Bom povedala kar iskreno: kar se tiče organizacije, sem kar jaz prevzela to odgovornost, ker moški niso ravno organizatorji. V redu, ena, največ dve stvari hkrati, potem pa se že konča. Ženske smo precej bolj spretne pri usklajevanju in, iskreno, je Petru tudi malo ustrezalo, da se mu ni treba s tem ukvarjati. (smeh) Mislim, da je v vsaki družini tako. No, vsaj v teh, ki jih poznam jaz. (smeh) Peter je odličen kuhar, in to z veseljem počne, tako da je ta del njegova domena. Ostale gospodinjske obveznosti pa si porazdeliva in tudi Otjo že učiva, da so njene stvari njena odgovornost, zato mora vsak večer pred spanjem vse igrače pospraviti na svoje mesto. Seveda to počnemo prek igre, ampak je tudi ona vpeta v ta del. Sicer pa, če potegnem črto, tudi nam se vedno nekam mudi in nekam zamujamo.

Story: Koliko naj bi se oče integriral v družino in vzgojo otroka? So današnji moški dovolj vpleteni v pojem družine, ali je to zgolj nekakšna fraza in se obnašajo bolj kot 'moški na obisku'?

Mislim, da smo že malo prerasli to fazo 'obnašaj se bolj kot moški na obisku'. Če je moški sposoben narediti otroka, ga je bolj ali manj sposoben tudi sovzgajati. Mislim, da mora biti enako vpet v vzgojo kot mama. Koliko procentualno je kdo vpleten, nimam pojma, se mi pa zdi ključno, da sta mami in oči na isti strani. Da imata enake vrednote in predvsem, da vztrajata pri isti zgodbi. Da ne diskreditirata drug drugega in predvsem, da se ne prepirata vpričo otroka.

“Nisem tip mame, ki komplicira”

Story: Kako gledate na to, da se partnerski odnosi danes hitro ohlajajo in da med družinami čedalje bolj manjka pogovorov?

Ko imaš majhnega otroka, lahko hitro pride do takšne situacije, saj je ves fokus na otroku, še posebej, če je prvi. Partnerja kaj hitro pozabita drug na drugega in njune potrebe. Potem čas mine, otroci zrastejo, vidva pa se debelo gledata, ker se ne poznata več. Pogovor je ključnega pomena, saj tako izražamo sebe, svoja čustva, občutke, želje in misli. Tudi midva s Petrom sva se našla v tem začaranem krogu, ampak sva na srečo to pravočasno ugotovila in se začela posvečati temu. Tako si večkrat vzameva kakšen večer samo zase, greva v kino, se pogovarjava, s prijatelji gremo na pijačo ali koncert. Tako, kot sva to počela pred otrokom. Predvsem je treba vztrajati. Najlažje je vreči puško v koruzo, težje je vztrajati. Ampak na koncu se ta trud vedno poplača. To velja na splošno v življenju.

Story: Kako dolgo bi vztrajali v zvezi, ki bi vas omejevala?

Ko enkrat oba spoznata, da so se poti že preveč začele oddaljevati, nima smisla vztrajati. Zagotovo ne za vsako ceno. Če pa si želiš, da zveza uspe, pač vztrajaš in delaš za to, da bi uspela. Četudi na koncu ne uspe, si nimaš česa očitati.

Story: Zakaj ljudje postajajo ljubosumni in obsedeni s svojimi partnerji?

Ne vem. Ne bi preveč filozofirala glede tega. Vsak ima svoje razloge, je pa res, da so družabna omrežja danes velikokrat razlog za kakšen nesporazum, ali pa upravičen dvom.

Story: Navadno je tudi delo tisto, ki družine razdvaja. Koliko časa vam nato ostane še za družinske trenutke?

Ja, žal je res tako. Ampak to je preveč kompleksna hobotnica. Šefi od tebe zahtevajo, da daješ svoj maksimum, pa še več. Ni dovolj, da si dosegljiv v službenem času, dosegljiv moraš biti 24 ur na dan. Tudi ko si samozaposlen, je enako. Pritiski z vseh strani - s strani strank, da bo delo pravočasno opravljeno, s strani države, da bodo dajatve vse poravnane, in s strani trga - če nisi nenehno prisoten, pač ne obstajaš. Ampak to dolgoročno ne more biti formula uspeha, ker takrat, ko dosežeš svoj maksimum, ugasneš. Ne zmoreš več. Takrat navadno trpi tvoje zdravje in greš na bolniško in nisi nikomur 'profit'. Niti šefu niti državi, ki od tebe zahtevata nemogoče. Še najmanj pa družini. Na srečo slišimo tudi za pozitivne zgodbe o uspehu, kjer vodilni prepoznajo potencial zaposlenih in vedo, da bodo tudi v službi takšni, če bodo zdravi, srečni in zadovoljni v družinskem oz. osebnem življenju. Upam, da se bo ta miselnost čim prej prenesla na vse.

Story: Kako dolgo je delo na radiu že vaša stalnica? Se nikoli ne naveličate tega dela? Kaj vas na radiu najbolj navdihuje?

Na Radiu Center sem že 10 let. Vesela sem, da sem lahko delala veliko različnih stvari, od producentskega dela do zdaj, ko sem moderatorka, in vse vmes. (smeh) Morda se to komu zdi smešno, ampak tega dela se ne moreš naveličati. No, vsaj jaz se ga ne morem. Ker je vsak dan drugačen, ker imam ta privilegij, da lahko v službenem času na glas poslušam muziko in uživam ob njej. Ker ves čas spoznavaš različne ljudi, imaš stik s poslušalci in jim po svojih najboljših močeh želiš polepšati dan in jim ne težiti. Tega imajo dovolj že v službi. (smeh) Poleg tega je to super način za širjenje pozitivne energije, ki je je pogostokrat premalo. Če vsaj enemu človeku v dnevu polepšam dan, je moj cilj dosežen. Saj veš, kako gre ... pozitivne misli dajejo pozitivne vibracije. Pozitivne vibracije omogočajo pozitivno življenje.

Besedilo: MIMA // Fotografije: Nejc Fon

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story46/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 46/2017

Story 46/2017, od 09. 11. 2017

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri