Ana Praznik je uspeh prvega modernega glasbenega šova pri nas. Je tista nasmejana kratkolasa svetlolaska, ki je popestrila skupino BePop, danes pa svoj optimizem in dobro voljo deli z ekipo Radia Center, na katerem ji poleg vsakdanjega odmerka adrenalina nikdar ne zmanjka niti časa za prijatelje. Tega se je še posebej razveselila po tem, ko je budilko iz jutranjega programa znova lahko 'navila' na popoldanskega ...
Story: Ana, ne skrivate, da so vam adrenalinski športi pri srcu. Katera aktivnost pa je po vaših žilah pognala največ krvi?
Zagotovo je bil to skok z bungeejem. Sicer to ni športna aktivnost, ampak enkraten dogodek, pa vseeno. Takrat sem res občutila toliko adrenalina kot že dolgo ne. Predvsem to, da se zavestno vržeš v globino, čeprav se imaš rad. Osemindevetdeset metrov globok prepad, ti pa stojiš na robu in se mu ob skoku prepustiš. Res neverjeten občutek.
Story: Se vam pri adrenalinskih podvigih kdaj pridruži tudi partner?
Seveda. Skupaj se rada podava na kakšno bolj ali manj adrenalinsko pustolovščino. Velikokrat se s kolesi preganjava po kakšnem gozdu. Sploh zdaj se veselim, ker se bo sezona počasi začela.
Story: Tudi pri vama velja pravilo, da si moški več upajo, ali kdaj kaj stori samo zato, ker ste vi to storili?
Nikoli se brezglavo ne podajam v neke situacije samo zato, da bi doživela malo vzburjenja in adrenalina. Če me je česa preveč strah, ne grem. Se je že zgodilo, da si je Peter več upal od mene, seveda. Ampak temu ne bi mogla reči pravilo. Odvisno od situacije.
Story: Radio je verjetno del te strasti. Vsako oddajo v živo spremlja konkreten odmerek adrenalina, kajne?
To je res. Tiste štiri ure etra si pod napetostjo. Sicer sem vajena nastopanja že od otroštva, vendar se tega ne moreš navaditi. Vedno sta prisotna malo povišan pulz in kakšen obroč pod pazduho. In ko se malo sprostiš in si rečeš: "Pha, pa saj mi gre, saj sem vajena," zagotovo kaj zafrkneš. Tako da je dobra mera adrenalina v etru pravzaprav dobrodošla.
Story: Kako pa je radio vplival na vaše zasebno življenje in nasprotno?
Odkar ne delam več v jutranjem programu, sem nazaj dobila svoje socialno življenje. In za to sem res hvaležna. Rada se družim, rada hodim na koncerte, na kakšno razstavo. Zdaj si vse to spet lahko privoščim. Pa tudi Peter in prijatelji se strinjajo. In če mi je do tega, lahko zjutraj malo poležim. Krasen občutek.
Story: Zdaj torej delate v popoldanskem terminu. Čeprav pravite, da ste jutranji človek, si torej zdaj zjutraj vseeno privoščite kakšno uro več ...
Seveda si jo privoščim. Ne vstajam več ob štirih tako kot prej, ampak tri urice pozneje. Še vedno pa najbolje funkcioniram zjutraj. No, moji možgani in telo malo zaostaja. Zato ga ponavadi zbudim s kakšno jutranjo telovadbo.
Story: Kaj vas zjutraj najbolj razveseli?
Topel objem mojega dragega, skuhana kava in sonce.
Story: Kaj pa zajtrki v postelji? Navada ali izjema?
V bistvu niti niso tako redki. Peter se sploh ob koncih tedna pogosto potrudi in mi zajtrk prinese v posteljo. Sanje vsake punce, ne?
Story: S Petrom ste zdaj skupaj že kar nekaj let. V prihodnosti načrtujeta kakšen skupni večji korak?
Zagotovo. Vsak dan kujeva načrte za prihodnost, sanjava, si domišljava, kako bova živela v neki luštni hišici s prekrasnim razgledom. Potem pa se vrneva v realnost. Ampak mislim, da je pomembno, da imaš cilje. Visoke cilje. Kajti samo tako se boš gnal in gnal, da jih boš čim prej dosegel.
Story: Vaši nekdanji kolegi iz BePopa so si že ustvarili družinice. Vas kdaj pobarajo, kdaj jo boste tudi vi, da bi se družili na skupnih piknikih?
Alenka, Tinkara in Simon so zadnji na seznamu, ki mi težijo, kdaj bom imela otroke. Prej je tukaj še družina. Se spomnim, da sem pri dvajsetih govorila, da bom mlada mamica, da se rešim tega in da lahko potem na 'stara' leta uživam. Takrat sem se čutila sposobna imeti otroke. Zdaj sem malo čez 30, pa se mi zdi, da na trenutke še nisem. Po drugi strani me straši svet, v katerem živimo, in se resno sprašujem, ali je to ta svet, v katerega bi želela spraviti še eno, novo bitje. Ne vem. Morda se k ustvarjanju družine spravljam s preveč filozofskega vidika. Bomo videli, kam me bo to pripeljalo.
Story: Kako pa se spominjate svojega prvega dne, ko ste Petra predstavili svoji družini?
Uf ... Pojma nimam. Sploh ne vem, kako je potekala predstavitev, niti kje, kaj šele da bi se spomnila kakšne anekdote. Hm ... mogoče je čas za bilobil.
Story: Pravite, da ste veseli in nasmejani. Kaj pa navadno izbriše nasmeh z vašega obraza?
Krivica. Ne morem verjeti, da v letu 2015 toliko ljudi živi na pragu ali pod pragom revščine. Jezna sem, ko vsak dan znova berem, kako nam kradejo, kako se nekateri okoriščajo in za to ne odgovarjajo. Kako je mogoče, da mož in žena oba delata, pa ne moreta preživljati svoje družine? Kako je to mogoče? To so stvari, zaradi katerih res ne morem imeti nasmeha na obrazu.
Napisala Kaja Milanič
