Ana Dolinar: Od sirotišnice do ljubeče družine

Trenutno se Ana ukvarja s snemanjem serije Ena žlahtna štorija ter hčerkama Ronjo in Nano.

"Težko bi počela še kaj zraven. Razporediš si dan za snemanje in druženje z otroki, za kaj drugega pa ne ostane kaj več časa. Ronja, moja biološka hči, je zdaj stara štiri leta in pol, Nana pa bo stara tri leta, ampak ne vemo točnega datuma rojstva in tako ne moremo vedeti, koliko je pravzaprav stara. Sicer ima vpisan datum rojstva, vendar se nam zdi, da je napačen. Ob posvojitvi je sicer imela rojstni list, vendar v Gani ni v navadi čaščenje rojstnega dne, zato ga nihče ne praznuje in posledično so rojstni dnevi poljuben birokratski zapis."

Zadnje leto je bilo težko

Kmalu bo eno leto, odkar je Ana posvojila Nano.

"Avgusta bo eno leto, kar smo skupaj. Zdaj je dosti lažje in se mi zdi, da lahko iskreno povem, da ni bilo vedno lahko. Prilagajanje je terjalo svoj čas. Nana ima zelo močen karakter, določene vzorce in izkušnje, precej dramatične, ki jih je prinesla s seboj. Zelo malo vemo, kakšna je njena zgodba, razen tega, da je zadnjih devet mesecev preživela v sirotišnici. Lahko si predstavljam, da ji je bilo hudo. Ona je vse to prinesla s seboj. Z Nano je tako vsak dan nov izziv. Sem se pa od nje ogromno naučila. Zdaj imam kar dve punčki in je še toliko bolj naporno," pravi Ana, ki sicer ni videti prav nič utrujena, ampak prav nasprotno.

"Že pred nekaj meseci sem si izbrala besedo potrpežljivost. To si stalno ponavljam in poskušam z Nano funkcionirati na zelo nežen način. Še vedno pa ji seveda postavljam meje, ne pustim ji vsega ... "Ali gre za trmo, kot pri večini otrok, ali res za posledice tega, kar je preživela? "Verjetno je mešanica obojega. Karakterno je zelo močna, njene izkušnje pa so še dodatno breme. Ima res zelo močen karakter, zelo je ponosna. S sestrico se odlično razumeta in sta najboljši prijateljici," razlaga Ana, saj jo je to pravzaprav najbolj skrbelo. "Ronjo sem pripravljala na novo situacijo.

Potem pa je bil to najmanjši problem oziroma ga sploh ni bilo. Še nekaj časa sem se bala, da bo to prišlo za Ronjo – vsi smo imeli manjšo krizo, ko se nam je pridružila Nana. Ampak ne, Ronja je bila res carica. Ona je takoj sprejela Afriko, njihovo kulturo, sestrico Nano, čeprav je bila Nana zelo naporna – imela je svoje navade, izpade, se borila za svoje. In tako se je izkazalo, da so problemi drugje, kot sem jaz mislila, da bodo."

Posvojitev in mesec dni v Afriki

Sebastijan in Nana se odlično razumeta.

"Nana je takoj oba sprejela. Ker smo bili v Afriki skupaj en mesec, Sebastijan, jaz, Ronja in Nana, sem zelo pazila, da se Ronja ne bi počutila zapostavljeno. Da bomo tam en mesec, sem se odločila zato, da smo imeli mir in priložnost, da smo sami, da se povežemo. No, pravzaprav je bilo tako: jaz sem končala snemanje in kljub temu, da pravni postopki v Gani še niso bili izpeljani do konca, sem se odločila, da gremo – ne morem se sprehajati po Ljubljani, če je moj otrok v sirotišnici v Afriki. Želela sem ji prihraniti vsak dan tam," se spominja Ana.

"Nana je bila v nekaterih stvareh zelo samostojna – sama se je umila, si ščetkala zobe, pravilno držala žlico ... nekatere stvari pa je izgubila v želji biti spet majhen dojenček. Takrat najprej nisem vedela, kako naj odreagiram, in sem poiskala pomoč pri psihologinji, ki se ukvarja s posvojitvami in rejništvom, tako da zdaj s Sebastijanom hodiva na srečanja posvojiteljske skupine. Takoj je bilo vse lažje, potrebovala sva le, da nama je nekdo povedal, kako naj se odzoveva, in da sva od drugih staršev slišala, da imajo podobne težave." Posvojitev Nane iz Gane je potekala prek odvetnika.

"V Sloveniji sem spoznala ljudi, ki so prek ganskega odvetnika posvojili otroka iz Afrike. Dobila sem kontakt in zelo hitro sva od odvetnika dobila fotografijo Nane. Zelo malo sem vedela o njej: le to, da jo je njena mama dala v posvojitev in da je zdaj v sirotišnici. Sporočili so mi, koliko je stara, vendar ko smo jo videli, mi je bilo takoj jasno, da je starejša. S seboj sem imela goro oblekic in čeveljčkov, pa nismo uporabili niti ene stvari, saj so ji bile vse premajhne," se spominja Ana njihovih prvih skupnih začetkov.

"Zdi se mi, da v Afriki starševstvo dojemajo zelo drugače kot mi in nam je to težko razumeti. Čeprav nisem vedela, da se bova z njeno mamo spoznali, sva se na sodišču srečali ... Bila je zelo intenzivna čustvena izkušnja ... Res sem imela občutek, da si želijo za otroka najboljše in če mu tega ne morejo nuditi, verjamejo, da je za njih najbolje, da ga oddajo. Nam se zdi, da je otrok projekt, s katerim se moramo ukvarjali na poseben, skoraj študiozen način, in zato imamo pogosto slabo vest, da smo slabe mame, da stalno delamo nekaj narobe, tam pa je drugače."

Tako o njenem najzgodnejšem otroštvu pravzaprav ne vedo nič, ta del manjka. "Zelo mi je hudo, ker ji ne bom znala nič povedati o njenem najzgodnejšem otroštvu. Že zdaj, ko ji Ronja kaže slikice, ko je bila dojenček, ona pa teh slikic nima. Ta del ji bo manjkal, vedno," malce žalostno razmišlja Ana.

Zanima jo balet

V vrtcu so Nano otroci zelo lepo sprejeli.

"Ko je prvič prišla v vrtec, jo je neka deklica takoj poljubila, verjetno jo je zanimalo, kakšnega okusa je. Tipajo njene laske. Slabih izkušenj zaenkrat ni bilo nobenih. Res pa je, da smo se začeli pogovarjati z Nano o tem, da je temnopolta, saj se sama že zaveda tega, da je drugačna od večine. To ji razlagamo za to, da bo znala odreagirati, ko bo sama prišla v tako situacijo. Da bo imela dovolj samozavesti, da bo lahko drugim otrokom sama pojasnila. Težko je, ko jo ljudje sprašujejo: 'Kdo pa je tvoja mamica?' Ona pokaže name, ljudje pa vrtajo naprej in jo sprašujejo, kdo je tvoja prava mamica," razlaga Ana. Na vse to mora biti Nana pripravljena in mama Ana jo skrbno pripravlja na takšna in drugačna vprašanja. Kot smo v Lady že pisali, se vse tri punce, Ana, Ronja in Nana udeležujejo afriških uric. "Z Ronjo sva hodile na plesne afriške urice, tudi ko Nane še ni bilo z nami. Zdaj hodimo še naprej z Nano, ker ima res smisel za ritem in glasbo. Ampak ona si želi baleta! Ko sem jo enkrat vprašala, kako je na afriških uricah, je rekla, da ji je brez veze. Peljala sem ju namreč v opero na predstavo Hrestač. Dve uri je nepremično gledala in bila popolnoma očarana. Res je prava majhna punčka, želi biti princeska in plesati balet," Ana doda in upa, da ne bo balerina, ker je to res naporno, saj je ona plesala balet kar osem let.

Želi si še enega otroka

Ker Ana kot mama naravnost žari, ne preseneča, da si želi še enega otroka.

"Zdaj imam dilemo: želim si še enega otroka. Ali naj imam biološkega otroka ali naj posvojim? Neka slaba vest me daje, če bi lahko imela še enkrat dojenčka. Zdaj gledam Nano, kako se razvija in raste, kako nas je osrečila, kako nam vsak dan postavlja izzive in kako smo se utekli kot družina. Verjetno bi še enkrat posvojila, po vsem tem, kar zdaj vem. Moram pa reči, da sem zaljubljena v dojenčke. Tistim mamicam, ki pravijo, da je najbolj naporno prvo leto, se čudim, kajti meni je bilo prvo leto najlepše. Tako mirno, nežno – ena sama ljubezen. To mi pri Nani manjka in zaradi tega mi je hudo. Zamudila sem najbolj nežne trenutke z njo," razmišlja Ana.

Uspe jim brez varuške

• Ker je njen mož Sebastijan gledališki režiser in Ana igralka, težko usklajujeta naporne urnike in še dva otroka. "Pred vsako sezono sem prestrašena in se sprašujem, kako nam bo uspelo. A moram povedati, da trenutno nimamo stalne varuške. Imamo babice in dedke in tudi midva s Sebastijanom se dogovoriva, kako ju bova popazila. Jaz zvečer ne snemam in tako lahko dam deklici spat, kar mi je zelo ljubo. In tega me je najbolj strah, ko bom spet delala v gledališču. Ko je bila Ronja še majhna, sem najbolj pogrešala skupne večere. Ampak zdaj nam kar gre, dopoldne sta deklici v vrtcu, jaz takrat snemam in potem smo skupaj."

Škandal, ki ga ni bilo

• V medijih smo pred kratkim brali, da ima Ana ljubimca, in to naj bi bil kar njen soigralec v seriji Ena žlahtna štorija Ranko Babić. Kaj se v resnici dogaja, nam je pojasnila kar Ana: "Ravno prej sva govorila, ko me je klical čisto razjarjen, da se spet piše o tem, da imava menda ljubezensko zvezo, da se vedno skupaj pojavljava na družabnih dogodkih, da sva neločljiva in podobno. No, ravno ko se je začelo natolcevati o nama, je imel Sebastijan premiero v mladinskem gledališču. Midva z Rankom sva bila zmenjena, da greva skupaj na premiero. In potem so objavili tisti članek in nisva vedela, ali naj zdaj greva skupaj na premiero ali ne. In sva rekla: pa kaj, greva! In sva šla. Ranko je moj zelo dober prijatelj in mi je zelo žal, da se je to zgodilo. Takrat, ko je novica prišla v javnost, sem se najbolj ustrašila, da se bo najin odnos spremenil. Imava zelo lep in zaupen odnos in ustrašila sem se, da se bo to zdaj spremenilo. No, to se hvala bogu ni zgodilo, vseeno pa mi je žal. Jaz imam trdo kožo glede tega, kar se piše o meni, ampak mi je vedno žal drugih ljudi. Žal mi je zaradi njegove Nataše, s katero se poznava in se tudi družimo, smo skupaj na rojstnih dnevih otrok in potem to zna biti zoprno. In zelo sem vesela, da je tudi ona tako lepo odreagirala. Moram pa reči, da me novinarji niso nič vprašali, klicali so me le za moj komentar po tem, ko so že objavili. In kaj naj potem rečem – da ni res? Meni ni treba nikogar prepričevati!" Kaj pa pravi njen mož Sebastijan? "Ah, saj ve, da ni res," se nasmehne Ana in zamahne z roko.

Eva Jandl

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol