Šele ko boste razumeli, da otrok ne trmari zato, da vas nervira, da to ni njegov način, da bi se boril proti vam, temveč da brani sebe, svojo celost in da se do zadnjega diha bori s svojimi občutki, ki z močjo tornada besnijo v njem, bo pot ravnanja s trmo zavila daleč stran od obstoječe.
Ko otrok trmari in se morda celo meče po tleh ter uveljavlja svoje, starši večinoma začnete razmišljati, kaj delate narobe oziroma česa ne delate, da se vaš otrok tako 'grozno' in 'nekulturno' obnaša. Prav nič vam ne pomagajo pogosti komentarji in očitajoči pogledi mimoidočih, ki hočeš nočeš tako izražajo svoj pogled na vzgojo mladih mamic.
Vendar vprašajte se, drage mame, ali želite odobravanje gospe, ki ste jo verjetno srečale prvič in zadnjič v življenju, ali želite svojemu otroku pomagati in ga sčasoma naučiti, kako ravnati s svojimi čustvi in občutki. Ali to pomeni, da naj mame pustijo, da se njihovi otroci neprestano mečejo po tleh in kričijo na ves glas? Ne. Nikakor. To pomeni, da morajo mame najprej počistiti s svojimi občutki krivde, ko otrok to dela, ker so v dani situaciji neustrezni in v napoto. To pomeni, da morajo dokončno iz glave odsloviti prepričanje, da mame, ki imajo otroka, ki trmari, ne znajo vzgajati. Namesto tega je skrajni čas, da spoznate in razumete, da se ob konfliktnih situacijah (kakršna ta vsekakor je), zbujajo vaše zgodbe, ki pogosto nimajo zveze s tem, kar otrok dela, ampak so vaša zapuščina, ki prihaja na dan in ovira vaš ustrezni odziv. Poleg tega je čas, da razumete, da je to razvojna faza otroka, ki je nujno potrebna za to, da se otrok lahko čustveno, duševno in socialno razvije. In da je zelo odvisno, kako bo otrok šel čez to fazo predvsem od tega, ali ga boste v tem njegovem viharju znali najprej slišati, ga podpreti, hkrati pa mu dati oporo in okvir, znotraj katerega se bo ob vas zmogel začutiti, nato pa umiriti oziroma regulirati, kasneje pa samoregulirati.
Kako to storiti? Najprej morate mame v sebi najti trdnost in stabilnost, potem pa otroku omogočiti, da začuti, kar se dogaja v njem, da to lahko doživi z vsako celico svojega telesa, da mu je dovoljeno, da se v njem razbesni nevihta, ki ob vaši prisotnosti počasi oslabi in mine. Neprecenljiva izkušnja, ki je nikakor ne morete dopustiti, če ob otrokovem 'izbruhu' začnete s stavki: "To pa ni lepo.", "To se pa ne spodobi." Ali tako kot je rekla zadnjič ena gospa: "O, trmica mala. Že kar iz navade trmari ali kako?" Starejši ste svoje otroke že vzgojili. Vaše dobre temelje bodo tisti, ki vzgajajo danes, vzeli s seboj, kar pa ni dobro, zastarelo in na trenutke škodljivo, upam, da bodo zmogli vsaj delno spremeniti.
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na www.libra.si, na Facebooku, Twitterju in LinkedInu.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
