V zadnjih dneh smo ljubitelji ročnih del in slovenske obrtniške tradicije ušesa dvignili ob novici, da se bo priznana oblikovalka čevljev Alja Viryent vključila v zgodbo nekdanjega čevljarskega mogotca Peka. In čeprav smo njeno zgodbo o uspehu spremljali že dlje časa, se je trenutek našega sestanka zgodil tik po tem, ko je Alja od stečajne upraviteljice Peka prejela dobro novico!
Poleg o čevljarski tradiciji njene družine je Story tako z oblikovalko spregovoril tudi o načrtih, ki jih je spletla okrog nove poslovne priložnosti.
Story: Alja, vaša družina se ponaša z dolgo čevljarsko tradicijo, saj je bil čevljar že vaš praded, kajne?
Moj praded Jakob Virjent je imel na Vranskem čevljarsko delavnico že leta 1919. Čevljarski mojster je bil tudi moj ded Rado Virjent, ki me je že kot deklico navdušil nad to staro obrtjo. Med šolskimi počitnicami sem v njegovi delavnici ustvarjala različne izdelke iz usnja, tako da sem se že takrat zaljubila v usnje in ustvarjanje iz njega.
Story: Z dedom ste torej skupaj ustvarjali v čevljarski delavnici ...
Že v prvem letniku študija leta 1998 sem oblikovala svoje prve čevlje, ki jih je takrat izdelal moj ded. Skupaj sva ustvarila veliko čudovitih čevljev pa še veliko bi jih, če mi ga ne bi prekmalu vzela bolezen.
Story: Pa ste torej takrat, ko ste se odločali o izbiri karierne poti, sploh razmišljali o čem drugem?
Po končani osnovni šoli in gimnaziji v Ljubljani sem imela le eno željo, in to je postati industrijska oblikovalka. Z idejami sem želela lajšati življenja ljudi. Moja edina želja je bila študij na Oddelku za oblikovanje ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. In ta želja se mi je uresničila.
Story: Pa ste se tej tradiciji kdaj upirali ali ste nanjo vedno gledali kot na dar, kot na nekaj, kar vam bo pomagalo izpolnjevati sanje?
Nihče iz družine ni nikoli pričakoval od mene, da bom nadaljevala tradicijo. Dedek mi je celo rekel, da je čevljarstvo težek poklic in da bi raje videl, da bi delala kaj drugega. Ko pa sem se odločila, da ne želim početi nič drugega, me je stoodstotno podpiral, prav tako me je pri vseh odločitvah vedno podpirala mami. Kljub težkim preizkušnjam na podjetniški poti še vedno verjamem, da mi ljubezen do čevljev pomaga izpolnjevati moje sanje o lastni proizvodnji čevljev.
Story: To so brez dvoma neprecenljivi spomini. Pa vam je kakšen 'nauk' ostal v spominu?
Brez njega ne bi bila taka oseba, kot sem. Ni me naučil samo te prelepe obrti, ampak mi je dal vse nauke, po katerih živim svoje življenje. Naučil me je, da če delaš s srcem, ti nikoli ni treba zares delati. Da moraš slediti svojim sanjam, saj te le-te pripeljejo do sreče. Naučil me je, da je treba na življenje gledati s pozitivne strani. Ena izmed anekdot, ki se mi je vtisnila v spomin, je, ko sem mu povedala, da me je neka gospa na ulici ogovorila, češ da imam zelo lepe čevlje. Rekel mi je: "Drugič jo vprašaj, katero številko nosi, in če nosi enako kot ti, jih sezuj in takoj prodaj. Sebi lahko še vedno narediš nove."
Story: Že več let spremljamo vašo zgodbo o uspehu na trgu čevljev. Zdaj pa ste se znašli pred popolnoma novim poglavjem - Pekom. Glede na to, da prihajate iz družine s tako bogato čevljarsko tradicijo, kaj vam je v preteklosti pomenilo to podjetje in kaj vam pomeni zdaj?
Peko me spremlja že od malih nog. Spomnim se njihovega zaščitnega znaka, čevljarčka, ki sedi na stolu in udarja s kladivom. Ko sem se začela profesionalno ukvarjati s čevlji, sem njihove čevlje začela gledati z zornega kota natančnosti izdelave in dovršenosti dizajna. V izdelavi so bili vedno vrhunski, manjkal pa jim je sodobnejši dizajn. Zato sem večkrat poskušala sodelovati z njimi, pa žal nikoli ni prišlo do sinergij. Želela sem le pomagati pri oblikovanju bolj sodobnih čevljev, s katerimi bi lahko prodrli tudi v svet in ne bi končali v stečaju. Žal mi je za to, kar se je zgodilo, saj je Peko zame sinonim slovenske čevljarske tradicije in ga predstavljajo predvsem ljudje z neizmernim znanjem o izdelavi čevljev, ki jih globoko spoštujem in cenim.
Story: Pa je bilo treba za tisti pravi korak v tej smeri zbrati veliko poguma, ali se vam je po vsem tem pravzaprav zdelo samoumevno?
Moram priznati, da nekaj noči nisem spala. Strahovi, ki jih imamo vsi, so obiskali tudi mene. Ker pa se je stečaj zgodil ravno v trenutku, ko sem končala pisanje poslovnega načrta in že našla investitorje za ustanovitev delniške družbe, sem se odločila, da se prijavim. Uvidela sem priložnost, da lahko del prostorov in neprecenljivo znanje ljudi o izdelavi čevljev povežem v svoje sanje o lastni manufakturi.
Story: Postati nova najemnica tega velikega podjetja je brez dvoma velika čast in verjetno je tudi vaša družina močno ponosna na ta korak. Kakšna pa je vaša vizija?
Žal mi je, da bomo morali začeti na pogorišču, polnem nezaupanja in bolečin. Je pa trenutni javni razpis opredeljeval samo najem proizvodnih prostorov, strojev in trgovin. Sama sem kandidirala za najem manjšega dela tovarne, kjer bomo začeli počasi, postopoma. S skupino približno 15 delavcev bom takoj začela najprej predajati znanje o ročni izdelavi čevljev in izdelovati čevlje pod blagovno znamko A. Viryent. Znamka Peko še ni bila predmet razpisa in je del stečajne mase, ki bo naprodaj po končanih sodnih cenitvah. Kaj se bo v prihodnosti dogajalo z njo, je težko napovedati. Vsekakor pa si želim, da bi ostala v slovenskih rokah. Moja vizija je lastna proizvodnja čevljev, kjer bomo izdelovali čevlje omejenih serij in čevlje, narejene po meri, primerne za posebne priložnosti. Glavna konkurenčna prednost je maksimalno udobje čevlja, ki ga bomo dosegli z ortopedsko oblikovano notranjostjo, združeno z dovršenim, sodobnim dizajnom zunanjosti čevlja.
Story: Pa boste zdaj, v novo postavljanje podjetja, vključili tudi družino? V smislu znanj, pomoči, morda kakšnih podjetniških nasvetov?
Seveda, tukaj mi bosta tako kot do zdaj stala ob strani mami, predvsem na področju odnosov z javnostmi, in brat na področju strateškega in finančnega svetovanja. V veliko pomoč na področju marketinga mi bo tudi fant.
Story: Kaj pa je največji izziv, s katerim ste se srečali na svoji podjetniški poti?
Največji izziv je najti ustrezno ekipo, ljudi, ki verjamejo v idejo in vizijo, ter seveda najti ustrezne investitorje za financiranje razvoja ideje. V 11 letih marljivega dela sem se naučila, da je v slogi moč in da nam lahko uspe edino s skupnimi močmi, zato si želim imeti ob sebi vrhunsko ekipo, ki bo dihala za skupni cilj.
Story: Tudi sama obožujem ročna dela, včasih pa mi kakšni ustvarjalci potožijo, da je v Sloveniji ročne izdelke težko prodati po ceni, ki bi vsaj približno 'poplačala' trud, delo in materiale. Kakšen izziv je bil pri vas postaviti pravično ceno za vas ter na drugi strani tudi za kupce?
Ročno izdelani izdelki, narejeni po meri in iz najkakovostnejših materialov, ne morejo biti poceni, saj je cena celotnega razvoja všteta v izdelek. Vsekakor je izračun cene izziv, saj se poleg fiksnih stroškov skoraj ne da izračunati ur dela, ki jih je bilo treba nameniti za nastanek dela. Zato se pri teh izdelkih targetira ciljna publika, ki je pripravljena plačati ceno takega izdelka. Pri mojih čevljih gre predvsem za ljudi, ki želenih čevljev ne najdejo v trgovini, bodisi zaradi estetskega vidika (npr. želena barva za poročne čevlje ...) bodisi zaradi določenih pomanjkljivosti stopala (npr. izredno široka noga, majhna številka stopala ...).
Story: Pravzaprav pa ste najverjetneje ena od redkih žensk v tem 'moškem' poslu. Ali ste se kdaj zaradi tega počutili še posebej izzvani?
Vem, da me kolegi iz ceha gledajo drugače, ker sem ženska. Sem pa prepričana, da je to, da sem ženska, zame velika prednost, ker dobro vem, kakšne čevlje ženske potrebujemo, da lahko ves dan delamo v njih in smo videti ženstveno. Predvsem pa zelo dobro razumem, zakaj so ženskam dobri čevlji tako pomembni.
Story: V podjetju ste čevljem dodali tisto nekaj več, česar pri drugih podjetjih nismo mogli najti. Prav zato so se med vaše stranke zapisala tudi številna znana imena, tudi Ben Affleck, Katarina Kresal ... Vam je kakšno naročilo ostalo še posebej v spominu, morda zaradi nenavadnih zahtev?
Spominjam se stranke, ki je imela od rojstva prirojeno napako mezinca in zaradi tega ni nikoli nosila sandalov. K meni je prišla po poročne čevlje. Ker sem vedela, da si je vedno želela nositi sandale, sem ji naredila sandale, ki so zakrivali mezinec in so hkrati delovali zelo elegantno. Nikoli ne bom pozabila njenih solznih oči, ko jih je pomerila. To, da sem svoje znanje o čevljih lahko uporabila za nekaj tako lepega, me navdihuje še danes.
Story: Kaj pa tujina? V preteklosti ste že večkrat stopili onkraj naših meja, kakšne pa so vaše želje za prihodnost zdaj? Morda Peko znova ponesti na katero drugo celino?
Vsekakor je slovenski trg za take čevlje premajhen, zato je moja vizija prodajati čevlje tudi v tujino. Ciljni trgi v prvih petih letih so trgi nekdanje Jugoslavije ter Avstrija, Azerbajdžan in Kanada.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Primož Predalič, Grega Gulin
