Petinpetdeset let je že minilo, odkar Alfi Nipič piše glasbeno zgodovino. Zagotovo je med domačimi virtuozi legenda, ki je zaznamoval slovensko narodno-zabavno glasbo. Spoznal je veliko ljudi, prepotoval veliko dežel in ustvarjal nepozabne spomine. Med njimi so seveda lepi in tisti nekoliko težji, nekaj teh pa nam je Alfi tudi razkril.
Le kdo si ob silvestrovem ne zapoje Silvestrskega poljuba ali Štajerca pa Slovenija, od kod lepote tvoje ... Vse spadajo v zimzelen repertoar pevca, ki se je s temi hiti zasidral med prebivalce naše dežele.
Alfi še vedno uživa v svojem delu in še vedno so glasbeni odri tisti, ki ga ženejo na njegovi poti ustvarjanja. "Vedno se prilagajam odrom, na katerih nastopam. Ne glede na to, ali je to doma ali v tujini," razkrije Alfi, ki je še vedno zelo aktiven pri naših sosedih v Avstriji, Nemčiji in Švici. "Najbolj uživam, ko vidim odzive občinstva. Če vidiš, da publika ostane apatična, potem svojega poslanstva nisi opravil dobro. Če pa občinstvo s tabo joče, se smeji ali se jezi, veš, da si opravil svoje delo. Na odru moraš narediti to tako, da nekaj dosežeš, pa naj bo to v Sloveniji ali v tujini."
Seveda je bilo kar precej anekdot, ki so spremljale njegovo življenjsko pot v času sodelovanja z Avseniki, kot tudi anekdot pred njihovim sodelovanjem. "Bili so lepi trenutki, spomnim pa se tudi tistih težkih - ko nisem imel denarja niti za kavo. Takrat sem se rad sprehodil mimo znanih lokalov v upanju, da bom srečal nekoga, ki bi mi to kavo častil," se spominja Alfi.
"Ni bilo lahko. So se pa stvari spremenile, ko smo nastopali z Avseniki, čeprav je to s seboj potegnilo drugo plat. Osem mesecev smo bili zdoma in potovali po vsem svetu. Ampak če nekaj delaš s srcem, ti ni težko." Avseniki so slovensko glasbo resnično popeljali zunaj naših meja in jo spremenili v to, kar danes je, čeprav se pri nas tega ne zavedamo, kar še predobro ve Alfi Nipič. "Na nemško govorečem območju, kjer je zagotovo 150 milijonov ljudi, je do zdaj uspelo le Ivu Robiču, Bati Iliču in Avsenikih. Drugega ni bilo in ga ne bo," še doda. "Vsi, ki igrajo to zvrst glasbe po Avstriji, Švici in Nemčiji, igrajo samo na podlagi tega, kar smo naredili. Zaorali smo ledino in to glasbo ponesli med ljudi. Ostala je v njihovih glavah, ušesih in zdaj povzroča nostalgijo. Ta glasba jih še vedno razveseljuje."
Besedilo: Mihaela M. Kocbek // Fotografije: Goran Antley, Denis Bozovičar
