Pogovor z njo je balzam za dušo, saj je pevka z božajočim glasom topla in srčna sogovornica. Z užitkom sem ji prisluhnila, ko je z žarečimi očmi pripovedovala o glasbi in ljudeh, ki jo podpirajo na njeni glasbeni poti.

Pevka, ki je v moje srce zlezla s skladbami, kot so Ni me strah, Tvoja in Rada bi znova poletela, me je opomnila, da je prijaznost v svetu, kjer vsi ljudje hitijo, dragocena lastnost, ki si jo lahko privošči vsak od nas.

Leta 1988 ste prvič stopili na oder s skladbo Tvoja, ki je postala velika uspešnica. Kako se spominjate svojih začetkov?

To so zelo lepi in oddaljeni spomini. Prihod ­nje leto bo namreč minilo 30 let od moje zmage na Pop delavnici. Spomini na moj prvi javni nastop s skupino Cafe so še vedno zelo živi. Od nekdaj sem si želela prepevati, čeprav se je to takrat zdelo težje uresničljivo kot danes, ko je veliko pevskih šovov. Zdi se mi, da je danes lažje priti v osredje in se predstaviti širši množici, težje pa je ohraniti kariero. Takrat je bilo drugače. Pri 22 letih sem naredila sprejemni izpit za šolo, kjer je džez in popularno petje poučevala Nada Žgur, ki je v meni prepoznala potencial in me priporočala za Pop delavnico. Po mojem prvem nastopu je vse šlo zelo hitro. Vesela sem, da sem začela v tistem času, saj je bilo okolje takrat bolj zdravo. Moja glasbena kariera se ni zgodila čez noč. Toda ničesar ne bi spremenila, saj sem sodelovala z odličnimi glasbeniki.

Prihajate iz glasbene družine. Je tudi to vplivalo na vašo željo po ukvarjanju z glasbo?

Zagotovo je imela družina vpliv, saj se je pri nas vse vrtelo okrog glasbe. Moj oče se je preživljal z glasbo, pogosto je nastopal v tujini. Med poletnimi počitnicami sem preživela veliko časa z njim na vajah. Ves čas sem bila povezana z glasbo. V osnovni šoli sem prepevala v zboru, vendar takrat še nisem vedela, da se bom ukvarjala z glasbo.

Alenka Godec: »Danes je težje ohraniti kariero«

Večina vas pozna kot pevko, vendar ste tudi profesorica nemščine. Zakaj ste izbrali študij nemščine?

Od nekdaj sem si želela študirati jezike, ki so bili moja strast, saj sem zaradi očetovih nastopov veliko časa preživela v nemško govorečih deželah. Nemščina mi je kmalu prešla v kri, vendar sem jo želela podkrepiti s slovničnim znanjem, zato sem se odločila za študij nemščine in angleščine.

Kako ste usklajevali delo profesorice s petjem?

Nekaj časa sem počela oboje. Ko pa sem se začela bolj intenzivno ukvarjati s petjem, sem začutila, da ne bom mogla opravljati obojega hkrati. Poučevanje je namreč precej naporno in tudi obremenjujoče za glas. Pri govoru ne uporabljam niti četrtino tehnike, ki jo uporabljam pri petju, kar je zelo utrujajoče za glasilke. Zaradi povečanega števila pevskih obveznosti sem se odločila, da dam prednost glasbi. K poučevanju se lahko še vedno vrnem. V glasbi vztrajam že več let in lahko nekako od tega živim.

Najbrž ni najlažje živeti od glasbe. Nekoč ste menda vzeli posojilo, da ste lahko posneli album.

Tako je. Pevci moramo vse, kar zaslužimo, konkretno odslužiti, vendar se ne pritožujem. Če bi spoznala, da ne bi mogla od glasbe zadovoljivo preživeti, se bi najbrž lotila česa drugega. Nikdar mi ni bilo težko delati. Res pa je, da najraje prepevam, predvsem zaradi odziva občinstva. Dokler bo moj glas deloval, bom prepevala. Vedno pa se lahko pojavijo kakšne druge priložnosti. Nikdar si namreč nisem mislila, da bom pri petdesetih dobila tako lepo priložnost, kot je Mamma Mia, ki je bilo darilo z neba od zelo ljube prijateljice. S Simono Vodopivec Franko in Damjano Golavšek smo prepevale skupaj pri Nadi Žgur in smo si bile od nekdaj zelo naklonjene. Imamo podobne poglede na glasbo in življenje. Lepo je bilo, da smo se spet našle in da smo skupaj dosegle takšen uspeh.

V svoji karieri ste sodelovali s številnimi pevkami in najbrž se z njimi tudi zasebno dobro razumete. Kako pomembna so za vas prijateljstva?

Zame je to z leti vse bolj pomembno. Ko si mlajši, se namreč ukvarjaš z drugimi stvarmi in ne razmišljaš veliko o prihodnosti. Ko je prihodnost krajša in ti je čas odmerjen, pa želiš svoj čas preživeti z ljudmi, ki ti veliko pomenijo in ti ne pijejo krvi. Od sebe začneš odganjati vse tisto, kar ti otežuje življenje. Z leti se zavedam, da je treba preživljati čas s tistimi, ki jim nekaj pomeniš. Vse drugo nima smisla. Včasih se sicer še vedno obremenjujem s komentarji ljudi, ki jih sploh ne poznam, saj sem zelo čustvena in me določene stvari prizadenejo. Toda to so stvari, ki so povezane s tem, da sem javna oseba. In včasih si kot javna oseba za nekoga kakor javno stranišče. Poskušam se čim manj obremenjevati z mnenji ljudi, ki jih ne poznam. Sprašujem pa se, zakaj ne moremo biti vsi prijazni. Razumem, da ne moremo biti vedno pozitivni, lahko pa smo vsaj prijazni drug do drugega. Prijaznost in spoštljivost sta zelo pomembni in tega je vse manj. Svojo pozornost in čas namenim ljudem, ki me osrečujejo.

Alenka Godec: »Danes je težje ohraniti kariero«

Med takšne ljudi najbrž spadata vaš mož in sin. Sta vas zelo podpirala na vaši glasbeni poti?

Izjemno. Družinske vezi so zelo pomembne in tudi s starši sem bila zelo povezana. Moja mama, ki je žal že pokojna, je bila moja največja oboževalka. Kadar sem imela nastop, je rekla, da mi ni treba pospravljati posode, čeprav sem ji zelo rada pomagala. Zame je bila močna opora, prav tako kot oče. Kmalu po rojstvu sina sem namreč začela prepevati. In to brez slabe vesti. Zavedam se, da njuna pomoč ni bila samoumevna. Mami sem lahko zaupala v varstvo sina, očetu pa psa. Ko je bil sin večji, sva se lahko z možem odpravila kam čez vikend in tako ohranjala najin odnos. Tudi mož me je podpiral, ker je vedel, da me petje osrečuje. S sinom mi zelo stojita ob strani, ker razumeta, da je to moje delo. Nikdar nisem šla od doma s slabo vestjo. Zelo rada nastopam, tudi če sem kdaj utrujena. In zelo rada pridem zadovoljna domov.

Kako se motivirate za nastop, kadar ste utrujeni?

Vedno najdem motivacijo, da stopim na oder. Le nekajkrat sem zaradi bolezni odpovedala ali prestavila nastop. Ko pridem na oder, me odzivi ljudi napolnijo z energijo. Na odru moraš biti tisto, kar ljudje pričakujejo od tebe. Od sebe moraš dati največ, ker je to spoštljivo do ljudi, ki pridejo na tvoj koncert.

Nekatere pevke imajo po dolgoletni karieri težave z glasilkami in ne zvenijo tako dobro kot nekoč. Vaši nastopi dokazujejo, da nimate tovrstnih težav. Kako vam je uspelo ohraniti dober glas?

Moj dolgoletni pianist in prijatelj Miran Juvan pravi, da sem sicer starejša, vendar je moj glas še vedno mlad. Glasilke, podobno kot druge mišice, z leti niso več tako elastične in v isti formi kot nekoč. Tudi pri meni se bo to nekoč poznalo, ampak upam, da ne še kmalu. Predvsem pa je pri ohranjanju glasu pomembna zmernost v načinu življenja.

Od takrat, ko ste se začeli ukvarjati z glasbo, se je veliko stvari spremenilo. Se vam zdi, da je danes bolj pomemben videz kot nekoč in da se glasbo 'posluša predvsem z očmi'?

Na začetku moje kariere se o videzu skorajda ni govorilo. Pomembne so bile druge stvari. Takrat nisem razmišljala, da bi si dala popraviti nos. Morda bi razmišljala drugače, če bi se začela ukvarjati z glasbo v današnjih časih, ko si dekleta vbrizgavajo botoks, povečujejo ustnice in prsi. To je sicer povsem osebna odločitev vsakega posameznika in ne nasprotujem lepotnim operacijam, če ljudi osrečujejo. Toda sebe sprejemam takšno, kot sem, in tudi ljudje so me vzljubili takšno, zato ne razmišljam o spremembi videza.

Če bi imela raven nos in če ne bi imela gub pri 52 letih, ne bi bila zaradi tega nič bolj srečna. Denar, ki je potreben za estetski poseg, raje porabim za dopust z družino. Tudi mož me ima rad takšno, kot sem. Včasih sva se pogovarjala o lepotnih operacijah, vendar je temu odločno nasprotoval. Vsak mora vedeti zase, kaj ga osrečuje. Pomembno pa je, da imaš pri lepotnih posegih neko mero, sicer dosežeš nasprotni učinek. Zame je tudi pri fotografiranju pomembno, da fotografije niso preveč obdelane, saj si želim biti podobna. Čudno bi se mi zdelo, da bi imela na fotografijah raven nos. Opažam, da so se ljudje naveličali pretiravanj in da je spet priljubljen naraven videz. In tudi gube so naravne. Kdaj pa jih bom imela, če ne pri 52 letih? (smeh)

Pred kratkim ste se poslovili od svoje psičke Elle. Jo zelo pogrešate?

Zelo jo pogrešam, saj je bila z nami 12 let in je postala članica družine. Pogrešam najine sprehode po Rožniku in njeno lepo, čisto dušico. Izjemno sem bila navezana nanjo in zelo me je osrečevala. Živali so zelo dragocene in težko je, ko nas zapustijo.

Alenka Godec: »Danes je težje ohraniti kariero«

Če se vrneva k vašim glasbenim uspehom –­ zanima me, ali proslavljate svoje dosežke?

Rada proslavim uspehe in si vzamem čas, da uživam v plodovih svojega dela. Časi niso naklonjeni slovenski glasbi, zato jo je treba ceniti. Še vedno rada snemam albume in verjamem, da se pri tem ne splača varčevati. Prepričana sem, da se resnost in predanost obrestujeta. Če vložiš najboljše, navadno dobiš najboljše tudi nazaj.

Prihodnje leto boste praznovali 30-letnico glasbene kariere. Kako jo boste proslavili?

Zagotovo jo bom nekako obeležila in proslavila, saj je moja solistična kariera zame pomembna. Res pa je, da nisem zelo samoiniciativna in se ne znam sama 'prodajati'. Danes se je treba bolj izpostavljati in riniti v osredje, jaz pa nisem takšna. Za druge se lažje borim kakor zase. Toda glede na to, da se v 30-letni karieri nikdar nisem rinila v ospredje, sem zadovoljna s tem, kar sem dosegla. (smeh) Za dolgoročni uspeh na glasbenem področju očitno niso dovolj le ambicije, ampak moraš imeti razloge, da te ljudje želijo slišati.

Doslej ste posneli veliko uspešnic. Katere pesmi najraje izvajate na koncertih?

Priznam, da so mi nekatere bolj ljube kot druge. Svojo prvo pesem Tvoja izvajam skoraj na vsakem nastopu, saj jo ljudje še vedno radi slišijo. Po naravi smo namreč nostalgični in se radi spominjamo lepih stvari. Rada prepevam tudi pesem Ni me strah, kjer sem sodelovala kot soavtorica besedila. Zelo ljuba mi je pesem z zadnjega albuma, ki ima naslov Ljubezen gre tako. Besedilo zanjo sem napisala po mamini smrti. Sicer pa zelo rada prepevam priredbe, kot so Vsak je sam, Življenje je lepo in Vsi ljudje hitijo. Slednja je zaradi besedila še bolj aktualna kot v času, ko jo je Andrej Šifrer napisal, saj živimo vsak v svojem svetu in bežimo drug mimo drugega. Najraje pa prepevam pesmi, ki jih ljudje želijo slišati. Izhajam iz tega, da moram uživati pri izvajanju pesmi. Toda glavni namen je, da je tisto, kar je všeč tebi, všeč tudi ljudem. Največ mi pomeni, da osrečujem ljudi s svojim petjem. 

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Boštjan Tacol, Primož Predalič

19. april 2017 Trači › Domači trači foto: Boštjan Tacol, Primož Predalič
Jana

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Jana

Naročite se na revijo Jana:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Story

Polletna naročnina (26 izvodov)

Cena s popustom: 52,00 €

REDNA CENA: 65,00 €

NAROČITE ZDAJ

Moje lepo stanovanje

6-mesečna naročnina (6 izvodov)

Cena s popustom: 15,25 €

REDNA CENA: 17,94 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri