Glasbenik, ki je deloval in še vedno deluje v tujini in Sloveniji. Morda v Sloveniji kar malo neupravičeno prezrt. V tujini si je ustvaril kariero, ki bi si jo želel vsak glasbenik.
Z njim smo se pogovarjali o njegovi življenjski poti, ki je resnično zanimiva. Brez zadržkov lahko zapišemo, da je Aleksander Mežek veliko ime, tako doma kot v tujini.
Story: Kje ste preživljali svojo mladost?
Rojen sem v ljubljanski porodnišnici, nato sem prvih sedem let življenja preživel v Radovljici. Po smrti očetovega strica smo se pozneje preselili v hišo, kjer živim še danes. Tukaj sem odraščal in preživel mladost. Osnovno šolo sem obiskoval v Žirovnici, srednjo metalurško šolo sem zatem obiskoval na Jesenicah.
Story: Kdaj ste se prvič srečali z glasbo?
Nekje v četrtem razredu osnovne šole sem začel igrati violino. Učne ure violine sem obiskoval na Jesenicah, kar je bilo pozimi kar neprijetno. Profesorji za violino takrat niso začeli učenja s kakšno pesmijo, temveč sem moral celo leto vaditi držo violine in igrati solfeggio. Sestri, ki sta starejši od mene, ena 18 in druga 15 let, sta že igrali klavir. Starši so želeli, da bi hčerka igrala klavir in sin violino. Sestra takrat ni bila ravno navdušena, da bi jaz igral klavir, ker sem kot otrok takrat predvsem razbijal po njem.
Story: Violine niste dolgo igrali?
Violino sem igral slabo leto, ker me ni zanimala.
Story: Kdaj in kako ste pozneje prišli do svoje prve kitare?
Pozneje sem delal v Elanu, kjer sem tudi zaslužil za kitaro. To je bilo okoli leta 1962. Nato smo si prijatelji izmenjevali informacije in počasi sem osvojil osnovne prijeme akordov na kitari. Prvi komad, ki sem ga napisal, je bil Krila, ki ga še vedno rad igram.
Story: Od kod navdih za pesem Krila?
Sobo sem imel v prvem nadstropju in pozimi je bilo včasih toliko snega, da smo iz prvega nadstropja skakali v sneg. Skočili smo s smetišnico, da smo se lahko nato odkopali ven. Nekega poletnega dne sem sedel na oknu, skozi katerega smo v zimskem času skakali v sneg, ter premišljeval, kaj bi se zgodilo, če bi se zdaj vrgel dol. V pesmi Krila gre za polet nekih ambicij ali nečesa, kar si želiš, da bi se nekoč zgodilo.
Story: Kmalu po nastanku te pesmi je sledil nastop v oddaji Pokaži, kaj znaš.
Po tistem, ko sem napisal pesem Krila, sem se takoj prijavil v oddajo Pokaži, kaj znaš. Leta 1965 so me tako tudi sprejeli in takrat sem prvič nastopil pred mikrofonom in publiko. V komisiji bila tudi urednica, ki je po nastopu prišla k meni in mi dejala, da naj ne bom razočaran, ker nisem zmagal. Name je naredila s tem neki pozitivni vtis. Sam sem sicer jemal svoj nastop kot pozitivno izkušnjo. Želel sem zgolj sodelovati. Imena urednice nisem nikoli izvedel, bi se ji pa želel, če bi imel priložnost, za njene besede zahvaliti.
Story: S tem nastopom ste nekako tudi že začrtali poznejšo življenjsko pot, ki pa je bila drugačna, kot si jo je za vas zamislil oče.
Oče je vedno govoril, da je moja prihodnost v železarni Jesenice. Tam je tudi sam delal in takšna je bila praksa. Zaradi tega sem obiskoval metalurško šolo in verjetno bi, če se ne bi zgodile te stvari, nadaljeval študij na metalurgiji ali v sorodstveni panogi. Tega nisem nikoli želel absorbirati kot neko dejstvo, vendar v tistih časih za našo okolico kaj drugega niti ni prišlo v poštev. Drugega ni bilo.
Story: Kako se je nato razvijala vaša glasbena pot?
Kadarkoli smo kam odšli skupaj s prijatelji, sem moral s seboj vzeti kitaro, in uvidel sem, da jih s tem zabavam. Imeli smo tudi prijatelje iz Amerike, ki so živeli v Salzburgu in so občasno prihajali na obisk. Sam sem to izkoristil tako, da sem jih prosil, da mi prinesejo kakšno ploščo iz Amerike. Tako so mi med drugim prinesli eno izmed prvih plošč Boba Dylana. Pozneje sem se ob poslušanju te plošče naučil nekaj njegovih pesmi, med drugim tudi Blowin in the wind, Tamburin man ... Poleg sem pisal tudi svoje stvari.
Story: Mlad fant, ki prepeva ob kitari, je bil verjetno tudi takrat magnet za dekleta?
Ja, skozi igranje sem spoznal Nelo iz Zagreba, katere oče je bil takrat eden izmed urednikov na Radiu Zagreb. Imel je tudi povezavo z angleškim glasbenim studiom. Pozneje je ta studio kupil Paul McCartney in ta studio je v takratni Jugoslaviji snemal po vaseh ljudske pesmi za arhiv.
Story: Je bil začetek vašega ustvarjanja v Eastbournu težak?
Ko sem naredil približno šest posnetkov v prvih 14 dneh bivanja v Eastbournu, sem odšel na sprehod ob obali in začel premišljevati, ali bi jaz kupil to ploščo, če bi prišla v trgovino. Na koncu sem se odločil, da je ne bi, da ni dovolj dobra. Bil sem precej razočaran, saj sem uvidel, da ni tako lahko biti dober.
Takrat sem si vzel nekaj dni predaha in med tem poklical Cindy Kent. Povabila me je, da se prihodnji dan dobiva v Londonu. Naslednji dan me je odpeljala na posestvo izven Londona na prvi art's festival. Zvečer me je kar porinila pred mikrofon. Med publiko sem takrat pred sabo pod odrom zagledal Cliffa Richarda, ki je po turško sedel na travi. Prej sem se z njim srečal zgolj enkrat, ko mi je v Zagrebu podpisal ploščo. V tistem trenutku nisem vedel, ali bom zbežal z odra ali bom odpel. Na koncu sem le odpel. Takrat sem dobil veliko novih kontaktov, od radijskih postaj do televizij, glasbenikov ... Čez teden dni sem bil že v studiu in snemal komad Beatlov Here, there and everywhere. To je moj prvi uradni posnetek v Angliji.
Story: Zatem je sledila ponudba za ploščo in njen izid v Ameriki. Vas je ob tem kaj presenetilo?
Ameriška založba mi je dala ponudbo za ploščo. Moja prva plošča Days go by je izšla 1974 v Ameriki. Vozili so me iz Anglije v Ameriko, da sem nastopal v različnih televizijskih oddajah. Takrat mi je bilo najbolj fascinantno, da sem dobil letalsko karto in da me je v Ameriki pričakala limuzina. Vsega skupaj v tistem trenutku nisem dojemal.
Story: Take me home, country roads oziroma v slovenščini Siva pot ima tudi svojo zgodbo. Nam jo zaupate?
Johnnyja Denverja takrat ni poznalo veliko ljudi. Pesem Take me home, country road je odpela Olivia Newton John in s tem naredila Johnu Denverju veliko uslugo. Ko je snemala ta komad, sem ga slišal pri njej doma.
Takoj ko sem slišal Take me home, country roads v izvedbi Olivie Newton John, sem na poti domov odšel v trgovino, si kupil note te pesmi in še isti večer sem pesem napisal v slovenščini. Ko sem prvič slišal začetek te pesmi, Almost heaven, West Virginia ..., sem se spomnil Prešernove Dežela Kranjska nima lepšga kraja, kot je okolica ta s podobo raja. In takrat sem si mislil, poglej, to je Prešeren že takrat vedel za Gorenjsko. In potem sem nadaljeval s 'skoraj raj si, ti, Gorenjska' in videl, da to gre. Ko sem našel to, je vse skupaj steklo samo od sebe. Celo pesem sem naredil v približno pol ure. Naslednji dan sem šel v studio, kjer je Olivia snemala, in sem Olivijinemu managerju, Olivii in Cliffu zapel slovensko verzijo, nad katero so bili navdušeni. Manager mi je predlagal, da jo posnamemo takoj, ko oni končajo. Odpeli so spremljevalne in komad je bil posnet. To je bilo na začetku leta 1974.
Story: Kaj pa glasbena kariera v Sloveniji?
Ko smo v Angliji posneli pesem Siva pot, sem odšel na obisk v Slovenijo in sem odnesel ploščo Slavku Avseniku na Helidon. Slavko Avsenik je bil navdušen in se je takoj odločil za izdajo. Mesec pozneje je bila plošča zunaj. Čez noč je pesem postala hit. Vendar so me bili ljudje v Sloveniji vajeni nastopati s kitaro. Lahko bi rekli, da sem vseskozi imel dve karieri. V Angliji sem veliko nastopal z najrazličnejšimi bendi, v Sloveniji pa s kitaro.
Story: Vendar ste večino časa preživeli v Angliji. Ste Slovenijo na neki način zapustili?
Na neki način pravzaprav nikoli nisem šel iz Slovenije zato, ker bi želel iti. Mene so povabili v tujino. Nikoli nisem imel občutka, da bi zapustil Slovenijo. V Sloveniji sem bil doma, vendar sem imel to možnost, da grem tja in pridem nazaj, kadarkoli želim. V Angliji sem živel, delal, tam sem imel pogodbe z založniki.
Aleš Rod
