Alberto Giuliani, selektor slovenskih odbojkarjev: Tukaj se počutim kot doma. Rad imam ljudi, hrano

Alberto Giuliani (foto: Foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Foto: Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
26. 9. 2019

Po Slobodanu Kovaču je februarja na čelo odbojkarske reprezentance sedel Alberto Giuliani, že drugi italijanski strokovnjak ob Andrei Gianniju, ki bo Slovencem ostal v spominu po srebru z EP 2015. Alberto je prevzel pomembno nalogo – voditi slovensko eskadriljo na evropskem prvenstvu, ki ga je zaradi izjemnih uspehov v Stožicah, zajela prava evforija.

Iz odbojkarske slačilnice prihaja val pozitivne energije, kar ni nič nenavadnega, novi selektor z nalezljivim nasmeškom je namreč pozitivno vzdušje sejal tudi med najinim pogovorom, ki sva ga opravila kar na odbojkarskem igrišču.

Le nekaj dni je minilo od novega naslova svetovnega prvaka, ki si ga je v razredu MXGP priboril slovenski as Tim Gajser. Zanj je pesti stiskal tudi Alberto Giuliani, velik ljubitelj motociklizma, ki še danes rad sede na katerega od 'konjičkov' iz svoje čedne zbirke. »Motokros je moja stara strast. V mojem mestu je namreč proga in že kot otrok sem si rad ogledal dirke. Pred časom sem imel veliko čast spremljati Tima med treningom v domačih Makolah. Kot otrok sem se namreč moral odločiti med odbojko in motokrosom, a ni bilo težko. Za motorje potrebuješ veliko denarja,« z velikim nasmeškom pove Italijan in nadaljuje: »No, šalo na stran. Odbojka je moja velika strast.« Ob tem poudari, da je med športoma mogoče najti le malo vzporednic, a ga oba neizmerno privlačita še danes. Preden je prišel v Slovenijo, je nekaj mesecev živel v Turčiji, kjer je poveljeval turškemu Halkbanku. Selitve so postale stalnica v njegovem življenju, a zadnjih nekaj mesecev v Sloveniji se odlično počuti. »Slovenija je blizu Italiji, ne le po kilometrih, temveč tudi po vzdušju. Tukaj se počutim kot doma. Rad imam ljudi, hrano. Prva dva meseca v Kranjski Gori sta bila neverjetna, ne le zaradi počitka, temveč tudi zaradi dela,« prizna Giuliani in hkrati razkrije, da najbolj pogreša prav družino in prijatelje, vendar se je z leti privadil živeti daleč stran od bližnjih: »Ni več tako težko kot prvo leto. Sprememba jezika, prijateljev in kluba ni bila enostavna. Zdaj ni več tako težko, a se hitreje privadim.« Pogoste spremembe bivališča so močno zaznamovale tudi njegovo preživljanje počitniškega časa, kar ni najbolj pogodu njegovi boljši polovici. »Prave počitnice zame so v domačem mestu, San Severino Marche, zato se pogosto prepiram z ženo. Ona bi želela kam ven iz Italije, jaz pa imam dovolj potovanj,« pove smeje.

Našo državo je dodobra spoznal že pred časom, saj se je velikokrat podal čez mejo kar z motorjem. Ta mu dela družbo tudi zdaj: »Imam motor, ki ga pospravim v svoj kombi, ter se pripeljem sem.« Najbolj pri srcu mu je prav Kranjska Gora, kjer so se slovenski odbojkarji pripravljali na naporno poletje. Poleg septembrskega evropskega prvenstva so se v juliju že uvrstili v ligo narodov, v avgustu pa jim ni uspelo priti do vstopnice za olimpijske igre 2020 v Tokiu. Med prostimi dnevi se je tako odpeljal tudi do jezera Jasna, kjer se je napolnil z energijo. Ker Kranjska Gora slovi tudi v zimskih mesecih, ga povprašam, kako se znajde na smučkah. Pri tem potarna: »Včasih sem smučal, zdaj pa imam preveč dela, da bi imel pozimi čas.« Letošnja zima bo nekoliko drugačna kot doslej, po koncu EP bo namreč nekaj več časa za počitek. »Po 26 letih bom to zimo končno prost,« si oddahne.

Kadar beseda nanese na motor, se mu oči zableščijo, spremeni se tudi ton glasu. Ker je najin pogovor potekal v angleščini, za kar se mi je že vnaprej opravičil, je nekoliko skoparil z besedami pri opisovanju motorističnih izkušenj, ne dvomim, da bi bilo v italijanščini lažje. Izpit za motor je naredil pri 16 letih, vse odtlej pa je zamenjal že številne konjičke. Na telefonu mi pokaže svojega jeklenega prijatelja triumf rocket - na zaslonu se prikaže velik črn stroj. Ta motor ga spremlja že vse od prvega naslova italijanskega prvaka, s tem je namreč nagradil svoj dosežek. »Moj otročiček,« pove nežno in z ljubeznijo pogleda na zaslon. Pohvali se lahko tudi z zavidanja vredno zbirko motorjev za motokros, s katerimi se rad podi po progi v bližini domovanja. Tudi njegov sin Ludovico je navdušen nad motorji, a jih je dal na stran, ko se je odločil za odbojko. Doma se sicer beseda le bolj poredko vrti okrog dogajanja na igrišču. »Spremlja moje treninge, a ne maram govoriti o odbojki z njim. O službi le redko govorim doma,« poudari Giuliani.

Na evropskem prvenstvu bo zastopal slovenske barve, prepričan je, da če je ekipa enotna v cilju, zastava ni ključnega pomena. »Vsi se borimo za isti cilj, zmago. Nič drugega! Vem, da jim narodna pripadnost veliko pomeni, saj so zelo enotna skupina. Čeprav nisem Slovenec, se dobro počutim, saj imamo skupen cilj,« poudari Giuliani in zaključi z mislijo, kako pomembna bo v Stožicah podpora slovenskih navijačev.

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri