Karizmatičen, živ, pronicljiv – inženir naftne in plinske tehnologije Ahmed Al Yafei je svoje življenje zapisal kulturi. Za inženirsko haljo se je vedno skrival renesančni človek, vizionar, filozof, mecen.
Znanost mu je dala prepotrebna orodja, s katerimi je sanje spremenil v resničnost – k umetnosti je pristopil z glavo, a zgolj zato, da si ne bi zlomil srca. Ustanovitelj in motor projekta Abu Dhabi Art Hub je na temeljih poznavanja osnovnih gibal ekonomije ter psihologije v pesku Abu Dabija posadil drevo umetnosti, ki je v temelje mlade države pognalo korenine identitete in danes proti svetu širi mednarodne veje umetnosti. Srečala sva se v 'porodnišnici' umetniških del, zatočišču za umetnike z vsega sveta, kjer za mizo – letalskim krilom, ki je nastala v okviru projekta Upcycle Art Festival, njegove širokopotezne ideje dobivajo krila. Prva skupina slovenskih umetnikov (Jože Šubic, Aljaž Vidrajz, Barbara Demšar, Maša Gala, Klemen Brun) bo pod njegovim okriljem v Združenih arabskih emiratih svojo ustvarjalnost sprostila letos septembra.
Ahmed, začniva od začetka ...
Začetka začetka ali začetka mojega zanimanja za umetnost?
Od začetka vašega življenja. Tako velika vizija ni nastala iz nič.
(Smeh). Rodil sem se v šestdesetih, še preden se je rodila naša država. Leta 1971 je šejk Zayed združil plemena na tem območju in nastali so Združeni arabski emirati. Moja generacija je bila most med starim, tradicionalnim življenjem in popolno modernizacijo, ki se ji čudimo danes. V sedemdesetih se je tu začelo množično izobraževanje naroda in država je prve študente poslala na šolanje v Anglijo in v ZDA. Tudi mene.
Z odkritjem nafte in nastankom države ste prebivalci Združenih arabskih emiratov vstopili skozi nova vrata. Vi osebno ste v civilizacijski razvoj tega področja vstopili zelo aktivno.
Videl sem rožo z velikim popkom, z mnogo popki, ki se bo razcvetela. Bili smo pred ključnim trenutkom v zgodovini, zame pa je bilo ključno, da sem šel na študij v Združene države Amerike, kjer sem izkusil druge kulture, jih sprejel in ponotranjil. Moja univerzitetna vzgoja srca se je začela v Oklahomi in končala v Indiani. Študiral sem naftno tehnologijo, ta kader je moja država takrat najbolj potrebovala in za to sem dobil štipendijo. Kar sem študiral, mi ni bilo najbolj pisano na kožo, a kot mi je pozneje razložil modri Japonec, je veliko bolje končati pri tistem, kar ljubiš, kot pa s tem začeti.
Vaša ljubezen je umetnost. Govorite o tem, kajne?
Odkar pomnim, me je zanimala kultura in z njo seveda umetnost. Vedel sem, da vse poti vodijo sem, ko sem kar 12 let vztrajal v naftni industriji. Toda kako dragocen čas je to bil in koliko koščkov sestavljanke se je v tem času sestavilo! Ker sem delal na velikih mednarodnih projektih, sem veliko potoval. Po tri leta sem živel na Japonskem in v Franciji. Dve tako zelo drugačni kulturi od moje sta mi dali dve povsem novi dimenziji. Predvsem v Franciji sem prišel blizu umetnosti in leta 2008 je prišel pravi čas, da preusmerim svoje delovanje.
Kaj posebnega se je zgodilo leta 2008?
Podžgalo me je, ker je vlada ZAR na otoku Saddiyat sklenila zgraditi kulturno četrt. Začela se je gradnja Guggenheimovega muzeja, kar je napovedovalo novo dobo. V načrtu sta bila Narodni muzej Zayed in Louvre. V razvoju ZAR se je zgodil kvantni skok. Nismo se več plazili, nismo več hodili, tudi tekli nismo več. S postaje je odpeljal kulturni vlak in hotel sem biti na njem. V vsakem državnem projektu je prostor tudi za zasebni sektor, in prej si zraven, bolje je. V poslu sem se naučil, da je najbolje, da zadeve najprej raziščeš, in to sem storil zelo temeljito. Zanimalo me je vse na temo kulturnih aktivnosti v državi in odnosu ljudi do umetnosti. Čisto vse. V Abu Dabiju so se namreč zapirale galerije, posel je umiral in nisem hotel začeti še ene neuspešne zgodbe.
Zakaj galerije niso zaživele, kljub vsesplošnemu razcvetu ekonomije?
Iz peska so pognale galerije, ko so se ljudje šele postavljali na noge. Umetnost je bilo torej treba zajeti širše in vanjo aktivno vključiti skupnost. Zanimalo me je torej, zakaj je v določenih obdobjih zgodovine umetnost cvetela bolj kot v drugih in na kakšna plodna tla je morala pasti, da so semena vzklila. Ni me zanimalo golo preživetje umetnosti, temveč življenje, živa stvar, ki bi rasla in se razvijala. Montmartre v Parizu je živel, ker so tam umetniki živeli skupaj in se je zato med njimi ustvarila pozitivna tekmovalnost, komunikacija, tudi zavist. V Italiji so obstajali meceni, ki so podpirali umetnike, da so ti lahko ustvarjali, in nastala je najbolj neverjetna umetniška zapuščina. Na dlani sem imel vse te izsledke in se spraševal, kako naj jih povežem v organsko celoto.
In tako je nastal Art Hub, kot neke vrste inkubator umetnikov in umetniških del.
Tako je, ustvarili smo umetniško rezidenco, kjer lahko umetniki bivajo, vsak bivalni prostor pa ima tudi pripadajoč atelje. Za umetnike torej ni ostrega reza med bivanjem in ustvarjanjem, saj biti umetnik ni služba. Umetnik si 24 ur na dan ali pa to nisi. Ustvarjalnost ne pozna uradnih ur. Če umetnika prime, da bi ustvarjal ob štirih zjutraj, je to nekaj normalnega. V rezidenci je tudi prostor za razstavljanje in druženje, torej je krog sklenjen.
Koga gostite v rezidenci in kakšne programe izvajate?
Včasih gostimo umetnike iz posameznih držav in včasih po temah združimo umetnike iz več držav – tu smo imeli na primer umetnike iz Vzhodne Evrope, z afriških otokov in avtohtone prebivalce Amerike, Indijance. Do zdaj je v Art Hubu ustvarjalo več kot 500 umetnikov iz sedemdesetih držav, ki so ustvarili več kot 3.500 umetniških del. Umetnike odpeljemo tudi v puščavo, natančneje v Liwo, ki ima na ustvarjalnost svojevrsten vpliv. Drugi sklop naše dejavnosti so umetniški festivali, katerih namen je vračanje umetnosti skupnosti.
Zakaj umetnike v ZAR gostite mesec dni? To najbrž ni naključje.
En mesec ni ne predolga ne prekratka doba. Je ravno pravšnja. V tem času se ustvarijo ravno prav močne vezi in ravno pravšnji pritisk. Dovolj časa je, da nastanejo ideje, premalo ga je za sanjarjenje.
Kako umetnost vpliva na vas osebno?
Jaz se v umetnosti potapljam.
Večno vprašanje, ki buri duha, je, zakaj ljudje potrebujemo umetnost.
Velike civilizacije imajo veliko umetnost. Še več: velike so postale tudi zaradi umetnosti. Kelti so bili junaško ljudstvo, a o njih vemo bistveno manj, kot vemo o Rimljanih. Zakaj? Za sabo niso pustili veliko umetniških del. Naše ljudstvo je preživelo zaradi kamel, živelo bo zaradi umetnosti. Narodi, ki te nimajo, tvegajo nevarnost, da jih bodo druge kulture vsrkale vase. Slovenija je bila del Jugoslavije, a od nje ste se lahko ločili, ker imate svojo kulturo. Umetnost je bistvo identitete naroda, je lepota, svetel žarek, upanje.
Septembra pripravljate slovenski umetniški mesec, na katerem bodo prvikrat ustvarjali Slovenci. Te projekte navadno pripravljate v sodelovanju z ambasadami.
Običajno res sodelujem z ambasadami, vendar me je za Slovenijo navdušila slovenska profesorica, ki uči na tukajšnji univerzi. Nataša (op. a. dr. Nataša Slak Valek) ki se z možem redno udeležujeta naših dogodkov, je nato odigrala to vlogo: beseda je dala besedo, tako da septembra gostim pet izbranih slovenskih umetnikov, ki bodo štiri tedne ustvarjali v Abu Dhabi Art Hubu in puščavi Liwa, odprtje slovenske razstave pa načrtujemo zadnji teden septembra. Ambasade običajno te dogodke izkoristijo v gospodarske namene. <
Besedilo: Tina Torelli
Fotografije: Osebni arhiv Ahmeda Al Yafeia in Tina Torelli
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
