Skupina Čuki o tem, zakaj nastopajo samo doma

Skupina Čuki o tem, zakaj nastopajo samo doma (foto: OA) OA
Vir: Jana
16. 11. 2018

Z njimi smo se sprehodili skozi Zanzibar, si v lase dali rdečo mašno, spoznali, da je vsepovsod ljubezen, premagali strah pred zobarjem, prepodili komarja, prisluhnili ferrari polki, si obuli pancarje in zaplesali pancar tanc, pa šli mal naprej pa mal nazaj, tudi krokodilčkov se nismo več bali …

Morda je doma res najlepše

A oni korak za korakom stopajo naprej že zadnjih 30 let. Od njihovega prvega nastopa v majhni vaški gostilni blizu Vrhnike so postali ena najuspešnejših glasbenih zasedb v Sloveniji, osvojili vse generacije poslušalcev in ker se v toliko letih nabere ne le veliko hitrov, ampak tudi anekdot, razkrivamo nekaj najbolj zanimivih.

Jože

Najbolj originalni član zasedbe Jože Potrebuješ se spominja dogodka z našimi južnimi sosedi. »Čuki veljamo za glasbeno skupino, ki izvaja samo slovensko glasbo. A kljub temu so nas povabili v sosednjo Hrvaško, da bi tam zabavali naše dopustnike. To je bilo prvo skupno potovanje s Čuki. Drugi fantje so skupaj potovali že velikokrat, zame pa je bilo to nekaj novega. Sedli smo v kombi našega ozvočevalca in oddrveli proti Biogradu na Moru. Pot do cilja je potekala gladko in niti sanjalo se nam ni, da bi se nam lahko kaj pripetilo. Živi in zdravi smo prispeli na cilj, si privoščili kosilo, ogledali mesto in pripravili na nastop. Nastop je bil res vrhunski, saj se je skupaj z nami zabavalo zelo veliko ljudi. Po nastopu je sledila še večerja, nato pa seveda hitro spat, saj nas je naslednji dan že čakal nastop v »kurji glavi« Slovenije, v Rogaševcih. Ko smo fantje vstali, smo si privoščili zajtrk, nakar smo pohiteli proti Sloveniji. A kaj, ko nam je tik pred odhodom na drug nastop dan »pokvaril« gost sosednjega lokala. Prišel nam je povedat, da z našim vozilom nekaj ni v redu, saj iz njega odteka nekakšna tekočina. Avto ni bil vozen, zato smo poklicali pomoč. Nato pa se je začelo neskončno čakanje. Čakali smo in čakali, a nismo dočakali, no, vsaj pravočasno ne. Po dobrih treh urah so nam končno pripeljali nadomestno vozilo, ki ni bilo kaj prida veliko. Nabasali smo ga do stropa, potem pa »gas« proti Rogaševcem. Ujeli smo res zadnje minute, da smo bili pravočasno na nastopu. Konec dober, vse dobro. A vendar to še ni vse, tudi ko smo se naslednjič odpravili čez mejo, nam jo je zagodel kombi. Podobna zgodba …« je povedal Jože in sklenil, da je mogoče vendarle bolj pametno, da se od takrat zabavajo in nastopajo le doma v Sloveniji.

Matjaž

Matjažu Končanu pa se utrne pripetljaj iz naših krajev: »Igrali smo na Primorskem, po špilu sem pospravljal inštrumente v avto. Medtem se je Vinko pod odrom pogovarjal z neko družbo, potem pa sem se jim pridružil tudi sam. Po pogovoru, ki je trajal približno 20 do 30 min, sva se usedla v avto in odpeljala. Ko sva se pripeljala domov na Vrhniko, sva ugotovila, da je Vinko na odru pozabil bas kitaro.«

Jernej

»Spomnim se, še pred leti, ko sem 'shodil' pri Čukih ... Igrali smo na Prešernovem trgu pred desettisočglavo množico, jaz kot sveže pečeni Čuk pa še nisem poznal besedil vseh skladb na pamet. Pomagal sem si kar s plonk listki, ki sem jih imel pred seboj. In ko je nenadoma zapihal močan sunek vetra, mi je odnesel vse liste po odru. Lahko si samo predstavljate, kako je bilo videti, ko sem lovil in pobiral liste po odru in nisem več vedel, kaj sploh moram peti. No, takrat sem tudi uradno malo odplaval, a nato tudi uspešno krstno splaval pri Čukih,« pa se spominja Jernej Tozon.

Miha

Najljubše čukovske anekdote najnovejše pridobitve skupine, basista Mihe Novaka, pa se spominja tudi Jože: »Ko je bil Miha še devetletni Mihec, smo Čuki igrali v Ribnici na Pohorju. Videl sem fantiča, ki je igral na inštrument bariton oz. tubo. Povabil sem ga na oder in mali fantič je z nami zaigral tako prepričljivo, da so ljudje v šotoru stoje ploskali. Ko je Miha prišel domov s koncerta, je doma rekel: Ko bom velik, bom enkrat igral pri Čukih. In čez 13 let se je kot 22-letni mladenič prijavil na avdicijo, ko smo Čuki iskali novega basista. Bil je izbran izmed skoraj 100 prijavljenimi. In ko je odigral svoj prvi nastop z nami, nam je zaupal to zgodbo.«

Kolegi o Čukih

Manca Špik, pevka: Že od malega sem imela rada slovensko glasbo, čeprav so se mi zato kdaj sošolci malce posmehovali. Prav Čuki so ena od skupin, katerih glasba me spominja na otroštvo in mladost. Mislim, da ni komada, ki ga ne bi znala na pamet. Sicer pa mi je bilo v veselje z njimi tudi nekajkrat nastopiti, med drugim za Jožetovega abrahama, ko smo skupaj zapeli Komarja in se ob tem zelo zabavali.

Natalija Verboten, pevka: S skupino Čuki sem bila gostja v oddaji Raketa pod kozolcem in smo si delili garderobo. Jaz sem za ekipo oddaje spekla pijano nevesto, v načrtu smo imeli, da jo v oddaji predam voditelju Boštjanu Romihu, in sem jo skrbno shranila v garderobi. Tik preden sem jo hotela odnesti iz garderobe, pa smo ugotovili, da je Vinku, bivšemu basistu Čukov, padel mobilnik v moje pecivo, ki je bilo pokrito z aluminijasto folijo. Mobilnik, ki je bil ves od smetane in kakava, smo vzeli iz ven, sama pa sem v oddajo odnesla pijano nevesto z luknjo. Ko sem povedala, kaj se nam je zgodilo, smo se na ta račun dodobra nasmejali.

Ansambel Frajerke: Skupnih anekdot s Čuki še nimamo, mogoče pa se kdaj ponudi tudi kakšna tovrstna priložnost. Jih namreč spremljamo in cenimo, saj vsaka njihova skladba postane uspešnica. Tudi same, čeprav smo ženska zasedba, pogosto igramo njihove skladbe. Mislim, da ni niti ene, ki je ne bi poznale in je vsaj nekajkrat ne bi zapele na nastopih.

Besedilo: Tjaša Platovsek // Fotografije: arhiv skupine Čuki

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri