Aleksandar Anastasov: Človek iz 20. stoletja!

Aleksandar Anastasov: Človek iz 20. stoletja! (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Story
21. 2. 2016

Marsikdo izmed nas ob športnem sabljanju pomisli na konje, viteze in oklepe. Če pa bi vedeli, kako vsestransko koristna je ta športna panoga, bi verjetno tudi sami poprijeli za sabljo. To je pred več desetletji storil tudi Makedonec Aleksandar Anastasov, ki šteje sedem desetletij, vendar še vedno navdušeno tekmuje v sabljanju, s svojimi uspehi pa je postal prava legenda tega starodavnega športa.

Story: Številni dečki se po igriščih podijo za žogami, nekateri pa se spuščajo po zasneženih strminah. Kaj pa je vas združilo s sabljanjem?

Ko sem imel 12 let, me je profesor kemije in fizike prosil, da mu pomagam pri nošenju nekih stvari pri mečevanju. Odšli smo na železniško postajo v Skopju, kjer je deloval sabljaški klub. Tam sem prvič videl ljudi v belem z nekim električnim aparatom, ki je stalno zvonil. Bil sem presenečen! Učitelj me je pogledal in me vprašal, ali bi želel poskusiti tudi sam. Seveda, fant, star 12 let ... Mislim, da smo v tistem času vsi doma izdelovali lesene ali papirnate meče in želeli postati vitezi. Takrat sem se začel mečevati, vendar kljub odličnim rezultatom nisem odšel na tekmovanja. Šele pri 17 letih sem se udeležil prvega - pet let je trajalo!

Story: In zdaj, po vseh teh letih, zanimanje za ta šport še ni zamrlo?

Mečevanje je šport, s katerim se lahko ukvarjate do poslednjega diha. Zelo dobro vpliva na zdravje, za nas veterane pa je pomemben predvsem zato, ker angažira intelekt in onemogoča pojav demence.

Story: Kaj je po vašem mnenju glavna kvaliteta najboljših sabljačev?

Kaj je najpomembnejše? Trdo delo! Nisem sam prišel do tega spoznanja, temveč znanost. Talent nima tako velike zveze, vsak človek, ki se temu športu posveti in trdo dela, se lahko prebije na svetovno prvenstvo. V štirih ali petih letih opravite deset tisoč ur treninga, pa boste prišli na olimpijske igre!

Story: Torej imamo možnost prav vsi. Kateri narodi pa v tem športu izstopajo?

Italijani so številka ena v mečevanju! Sabljaški klub je praktično v vsaki vasi. Medtem ko Rusi, Ukrajinci izberejo sto dečkov, jih maltretirajo do nezavesti in na koncu preživi le peščica, le najboljši. Italijanski način je veliko bolj human!

Story: Sabljanje je v zadnjem času pridobilo status elitnega športa, tako nekako kot tenis in golf. Pa vendar ostaja primeren za vse vrste denarnic?

Obstajata vrhunska in kitajska oprema. (smeh) Za otroke je kitajska povsem zadovoljiva, saj neprestano rastejo. Sam se že več kot 10 let mečujem z isto opremo. Moja maska je iz leta 2005. Tudi oprema ni tako draga, kot nekateri mislijo.

Story: Veliko pozornosti je v zadnjem času požel film finsko-estonske produkcije Fencer (Sabljač, op. a.), ki je bil med drugim uvrščen na ožji seznam filmov za oskarje, bil pa je nominiran tudi za zlati globus. Poznate ustvarjalce?

Sem velik prijatelj finske pisateljice Anne Heinämaa, ki je napisala scenarij. To mi veliko pomeni! Ne poznam sicer zgodbe Endla Nelisa, sabljača, o katerem film govori, vem le to, da je bil velik mečevalec. Usoda ga je ponesla tja, kamor ga je. Vsi, ki v filmu igrajo, pa so profesionalni mečevalci.

Story: Kakšna pa je razlika med mečevanjem, ki ga lahko vidimo v filmih, in tistim, ki poteka na tekmovanjih?

Obstajata športno in scensko mečevanje. V prvem razkazovanje ni pomembno, važen je rezultat. Vse pa je lahko do velike mere stilizirano, vendar se to dogaja tako hitro, da ljudje tega ne prepoznajo. Medtem ko se v scenskem mečevanju pojavljajo predvsem kretnje, ki niso efektivne za športno mečevanje. Če se nasprotniku preveč približaš brez zaščite, si končal! V scenskem mečevanju so pomembne kretnje, ki gledalcem dajejo jasno sliko o tem, kaj se dogaja, potrebna pa je tudi določena eleganca. Na vsaki sliki mora torej mečevalec delovati kot lepa skulptura.

Story: Bi želeli, da bi kdaj posneli film o vašem življenju?

Veste kaj, (smeh) v decembru so me poklicali z zveze za šport. Rekli so, da so moji letošnji rezultati izredno dobri, a mi bodo nagrado podelili naslednje leto. Seveda mi ni bilo čisto jasno, zakaj. Kaj pa, če moji rezultati naslednje leto ne bodo tako dobri? Pa so mi povedali, da mi bodo podelili nagrado za življenjsko delo. To je nagrada, ki jo ljudje prejmejo pred ali po smrti, zato sem se zahvalil in povedal, da je še ne potrebujem. (smeh)

Story: S svojimi 70 leti ste pravi navdih za ostale ...

Do zdaj se je zadnja starostna kategorija imenovala 60+, vendar sem star že več kot 70 let. Zato sem predlagal, da se osnuje nova kategorija 70+, saj je vedno več veteranov. Ko sem to predlagal, so me poslušali, a saj veste, skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Naslednje leto je isti predlog sprejela angleška zveza! Tako sem na letošnjih European Master Games, tekmovanju veteranov, zmagal v vseh treh sabljaških kategorijah, poleg tega pa sem dobil še četrto zlato medaljo v kajaku.

Story: Torej nameravate še naprej osvajati sabljaške lovorike?

Naslednje leto bo potekalo svetovno prvenstvo v mečevanju za veterane. Zato sem jim povedal, naj se naučijo makedonske himne, saj sem se odločil, da zmagam! (smeh)

Story: Zdi se, da vam gre iz leta v leto bolje.

Ko sem bil mlad, sem bil le dvakrat na svetovnem prvenstvu, takrat sem dosegel najboljše jugoslovanske rezultate. Zdaj, ko pa sem star, sem vsako leto na svetovnem. (smeh) V šali velikokrat rečem, da je treba biti dovolj potrpežljiv, da bodo vsi tekmeci nehali tekmovati, potem pa boš ti prišel na vrh!

Story: Sabljanje je tudi eden izmed športov na olimpijskih igrah. Ste se kdaj udeležili tovrstnega tekmovanja?

Na žalost ne! Bil sem na treh mediteranskih igrah, na olimpijskih pa nikoli. Vedno sem spadal med kandidate, vendar so bili kriteriji takrat skoraj višji kot danes. Poleg tega priznam, da je bila to velika kuhinja. Ko je Skopje zmagalo na državnem prvenstvu, so tisti na višjih položajih rekli: "Kvaliteta športnikov v sabljanju je slaba, če so zmagali Makedonci, pošljimo dve dekleti iz Srbije." To me je tako pobilo, da tega vse do danes nisem pozabil. Ob vsaki naslednji tekmi sem se jim nato maščeval. (smeh) V Jugoslaviji so prednost vedno imeli Srbi, zato nekateri drugi narodi možnosti za olimpijado nismo imeli. Če bi bil Beograjčan, bi šel zagotovo na olimpijske igre!

Story: Ste se preizkusili še v katerem drugem športu?

Že 58 let se ukvarjam s sabljanjem, poleg tega pa sem se ukvarjal tudi s številnimi drugimi športi, kot so smučanje na vodi, skoki, smučanje ... Tekmoval sem tudi na pokalu Vitranc v Kranjski Gori. Ukvarjal sem se s kajakom na divjih vodah. Tako sem nekega leta postal prvak Jugoslavije kar v dveh različnih športih. Sem pravi športni fanatik!

Story: Smučarskimi skoki?

Ne, s skoki na vodi. Nisem jaz Prevc. (smeh)

Story: Uf, torej tudi vam ni tuj naš priljubljeni orel. Ste pa dejali, da še vedno radi obujete pancerje?

V svojih letih še vedno smučam. Vsako leto, ko se udeležim najsevernejšega turnirja na Finskem v mečevanju, si privoščim še nekaj dni za smučanje. To so moje zimske priprave!

Story: S čim bi lahko pripomogli k večji popularnosti mečevanja?

Veste kaj, to je cilj vsakega izmed nas! Vendar je težko veliko ljudi usmeriti v naš šport. Ljudje ga cenijo, saj zahteva izredne psihofizične kvalitete. Poleg tega pa korenine segajo že daleč v zgodovino, saj so se s tem ukvarjali tudi kralji, vitezi. Za popularnost pa potrebujemo večjo maso!

Napisala Nika Arsovski
Fotografije Goran Antley

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story07/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 07/2016

Story 07/2016, od 11. 02. 2016

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri