Natalija Gros

Ljubezen in izguba. Zgodba, ki je vzporedno z oddajo Zvezde plešejo privabila solze na lica številnih Slovencev. Natalijo Gros je pred tremi leti pretresla velika izguba ljubljenega moža Jureta Breceljnika, sopotnika, očeta njene komaj nekajmesečne hčerke Ele, zgodbo pa se je odločila deliti s Slovenci ob začetku oddaje.

“Ob vabilu Pop TV sem imela ravno zaradi svoje zgodbe velike pomisleke. Se sploh želim javno izpostaviti in s tem deliti svojo zgodbo? Po premisleku pa sem se odločila, da če se že vračam nazaj v javno življenje po smrti in izgubi partnerja, bo to najlepši način za vrnitev. Moja zgodba predstavlja velik del mene in taka, kot je, jo sprejemam in prav nič ne skrivam. Na najino partnersko zgodbo, ki jo je pozneje obogatila najina Ela, sem iz srca ponosna. Kar se je zgodilo, pa ni bilo v najinih rokah. Zgodba se je razkrila sočasno z oddajo in je bila vedno le postranska stvar za vstop v šov. Od vsega sem si na svetu najbolj želela plesati in se učiti, priplesati vse do konca. To sem si želela že od otroških let, hkrati pa sem čutila, da se želim in moram po dveh letih in pol žalovanja ter urejanja vseh stvari v zvezi z Juretovo zapuščino - med njimi tudi najzahtevnejše stvari, zaključevanja njegove filmske zapuščine - posvetiti sebi. Le tako bom lahko spet na novo zaživela in šla naprej,” se spominja Natalija, ki se je po smrti namreč čustveno in fizično izčrpala.

Šov je bil tako čas zanjo, za njeno ranjeno dušo, možnost, da uresniči dolgoletne sanje. Dolgo se je odločala, ali se želi izpostaviti tako ali ne, saj ni rada v središču pozornosti, če seveda ni v igri šport kot v preteklosti. A se je po premisleku odločila ter se na to dobro miselno pripravila.

Odzivi ljudi, ki so sledili, so bili različni, a poskušala se jim je kar se da izogniti, saj se je želela kar najbolje pripraviti na plesni nastop: “Te stvari bi me lahko le zmotile, zato tega nisem dopustila.”

Danes z veliko mero pozitive zre v prihodnost. Veseli se življenja in ga živi, četudi ni vedno lahko: “Tako kot je dejal Borštnikov nagrajenec Janez Škof: ‘Največja umetnost je živeti življenje in ga imeti rad.’ To pa ni vedno lahko in s tem se strinjam v vsem svojem bistvu. Zato temu, ne glede na lepe stvari in trenutke, na preizkušnje, ki me čakajo in doletijo, srčno sledim.”