Predstavitev ekip skupine G na SP Rusija!

Belgija

Svetovna lestvica: 3. mesto
Belgijski navijači že dolgo nemočno ugibajo, kdaj bo njihova izbrana vrsta končno izkoristila nesporno nadarjenost in znanje igralcev. Kaže, da kmalu. Po umiku starokopitno naravnanega vodstva, ki je zaviralo razvoj, je s španskim selektorjem Robertom Martinezom zapihal bolj ustvarjalen veter.

Prihodnost belgijske izbrane vrste je torej v rokah španskega stratega, do razvojnega koraka naprej pa bi lahko prišlo že na prvenstvu v Rusiji. Romelu Lukaku, Kevin De Bruyne, Jan Vertonghen, Radja Nainggolan, Toby Alderweireld in Vincent Kompany so nogometaši, ki si zaslužijo izbrane pohvalne besede, Martinezova naloga pa je, da jih pravilno pripravi na težke dvoboje, s katerimi se bodo morali soočiti.

Belgija ima brez senčice dvoma na voljo zlato generacijo nogometašev. Marc Wilmots jih je v Riu pripeljal do četrtfnala, potem so klonili proti Argentini, na evropskem prvenstvu 2016 jih je premagal Wales. Po Wilmotsovem odhodu je Martinez že potegnil nekaj novih, drugačnih potez. Večji poudarek je namenil napadalcema Edenu Hazardu in De Buynu, medtem ko naj bi sistem igre v obrambi podredili Kompanyju in preskakovali s treh na štiri branilce ali obratno.

Ob izjemni nadarjenosti so Belgijci zlahka zdrsnili skozi kvalifkacijski ciklus, dosegli so 43 golov in nanizali devet zmag od desetih možnih. Pred sklepnim turnirjem so ti podatki nepomembni, saj nič ne štejejo, štela pa bo psihološka moč. So dovolj pripravljeni na enakovredne ali boljše tekmece, ki že znajo zmagovati in obvladovati pritiske izločilnih tekem proti koncu turnirja? Po četrtfnalu v Riu bi Belgijci radi napredovali in merijo na polfnale. Jim bo uspelo?

Panama

Svetovna lestvica: 55. mesto
Panama in Islandija imata dve skupni točki: obe veljata za žepni državici in obe bosta letos prvič nastopili na svetovnem prvenstvu. Razumljivo, da se obe tega napredka veselita. V Panami so dogodek proslavili temperamentno, saj je predsednik države Juan Carlos Varela razglasil državni praznik.

Dežela ob slovitem kanalu, ki povezuje Atlantski in Tihi ocean, je prehodila križev pot do Rusije. Željo po nastopu na svetovnem prvenstvu so poskusili prvič uresničiti za prvenstvo pred štiridesetimi leti, a so neuspešno končali kar deset kvalifkacijskih poskusov. Zato si ni težko zamisliti izbruha radosti, ko so končno prispeli do cilja in si priigrali vizum za Rusijo. To se je zgodilo 10. oktobra lani, v vsesplošni evforiji pa ni mogel ostati ravnodušen niti predsednik Varela. Z nogometom obsedenemu ljudstvu je namenil prost dan za praznovanje izjemnega dogodka.

Dosežek panamskih nogometašev je bil veliko presenečenje. Ko so preživeli regionalno tekmovanje CONCAF, so napredovali na račun Združenih držav Amerike. To jim je bilo v posebno čast, saj so primerjali število prebivalcev – 4 milijoni proti 320 milijonom. Pot do Rusije so si tlakovali s šestimi zmagami ter po petimi remiji in porazi. Moštvo velja za izkušeno, saj ima večina po sto ali več reprezentančnih nastopov. Telesno so močni, na igrišču delovni, šibki pa so pri prehodih in tehniki.

Naloga, ki jih čaka, je podobna vzponu na visokega osemtisočaka. Ne zgolj zaradi nižje ravni igre, temveč tudi zaradi težke skupine. Favorita sta Belgija in Anglija, ambiciozna je tudi Tunizija. A kakorkoli že se bo razpletal njihov nastop, doma bodo vedno našli razlog za praznovanje.

Tunizija

Svetovna lestvica: 14. mesto
Tunizijci so si zagotovili nastop na največjem turnirju petič, zastavili pa so si drzen načrt – štirikrat so obstali v skupini, tokrat hočejo korak dlje v izločilni del. Ob Belgiji in Angliji ne bo lahko, ni pa nemogoče. Znani so kot trmasti, ponosni, vztrajni in žilavi, a tudi srboriti in vzkipljivi.

Bi se Tunizijci res lahko premaknili naprej in izboljšali svojo podobo? Kvalifkacijske tekme so opravili brez poraza, a niso bile preveč zahtevne. Še zlasti ker je najmočnejši tekmec Kongo nastopil brez svojega najboljšega nogometaša Yannicka Bolasieja. Namučili se niso niti z Gvinejo in Libijo. Po takih nastopih je težko predvideti, kako so pripravljeni in kako močni so.

Tunizija je manjkala na zadnjih dveh prvenstvih in se vrača med najboljše po dvanajstih letih. Ponovni prihod na najbolj osvetljen oder bi reprezentanti radi označili z nečim, kar bi se drugim vtisnilo spomin in jih opomnilo, da v državi še vedno igrajo nogomet. Tunizijci namreč zelo radi postavljajo mejnike. Ob prvem nastopu na fnalu svetovnega prvenstva leta 1978 so na primer zabeležili prvo zmago afriške reprezentance na tekmovanju. S 3 : 1 so se znesli nad Mehiko, kar je bilo prvovrstno presenečenje.

Tehnično so na visoki ravni, imajo solidno dobre igralce, nekateri si služijo kruh v najboljših evropskih ligah, vse to pa jim vzbuja občutek, da so sposobni kvariti načrte najboljšim reprezentancam. To bosta najbrž njihov motiv in pogonski motor za trdo igro.

Kljub visokim ciljem bo za mlado generacijo igralcev, v kateri sta tudi Wahbi Khazri in nekdanji branilec v Monaku Aymen Abdennour, glavni cilj kakšna zmaga.

Anglija

Svetovna lestvica: 13. mesto
Anglija ima vselej večja pričakovanja od realnosti, kar je najbrž posledica 52 let dolgega čakanja, da bo reprezentanca po Bobbyju Mooru spet dvignila v zrak pokal Julesa Rimeta. Pričakovanja krepijo tudi upi, da slabše kot je, ne sme biti in da je čas, da se njihova krivulja obrne navzgor. Bolijo jih sramotni porazi. V kvalifkacijah jim gre razmeroma lahko, na turnirjih se jim redno zalomi. Pred štirimi leti v Braziliji so izpadli že v prvem, skupinskem delu tekmovanja, pred dvema letoma na evropskem prvenstvu jih je izločila Islandija. Bolečina je toliko večja, ker so mlajše selekcije uspešne, potem se obetavni igralci razgubijo. Krivdo nosi tudi domači sistem tekmovanja s klubi, ki kupujejo drage tuje nogometaše in skorajda tekmujejo, kdo bo zapravil več, domače pa zanemarjajo. Ob mešanih sestavah domačih klubov je tudi težje vzpostaviti tesnejše vezi med igralci.

Lučka na koncu predora je zasvetila z trenerjem Garethom Southgatom, ki je bodenje reprezentance prevzel po prvi kvalifkacijski tekmi iz rok Sama Allardycea. Southgate je videti določen, upa si sprejemati odločitve, tudi ostre in stroge, kar je pravzaprav edina pot, ko gradiš moštvo na novo. Na večje spremembe bo treba seveda počakati. Pri sestavi ekipe ima trener največje težav v vratih, manjkata mu tudi Rio Ferdinand in John Terry, ki zagotavljala čvrsto obrambo, zato pa se bo lahko zanesel na napadalca Harryja Kana, ki bi ga lahko podprli Marcus Rashford, Dele Alli in Raheem Sterling.

V Rusiji jih bo zanesljivo podpiral bataljon zvestih navijačev, kako pa se bo obrnilo, je težko napovedati. Za začetek bi bilo realno, da bi skupaj z Belgijo napredovali iz skupine.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol