Spolna identiteta v praksi

Vprašanje spola, spolne identitete in spolnosti je bila že nekaj let v naboru možnih tem za projekt Kako si?, letos pa so se odločili, da jo zaradi aktualnosti vzamejo v svoj fokus. »V vsakdanjem življenju ljudi še vedno karakteriziramo na podlagi spola, se pravi na binaren način, čeprav se danes samo pojmovanje spola hitro spreminja,« je razložila Andreja Kos.

Glavni namen projekta je bil predvsem ozavestiti javnost o vplivu spolne identitete in spolnosti na posameznikovo duševno zdravje in počutje ter pojasniti pojme, kot so transspolnost, cisspolnost, binarne in nebinarne spolne identitete. »Pogosto se tistega, česar ne poznamo dobro oziroma kar nam ni znano, nekako bojimo ali pa imamo do tega negativen odnos, kar vodi do diskriminacije in stigmatiziranja oseb, ki so nam v tem pogledu tuje, stigma pa seveda le še poveča stisko teh oseb, ki so velikokrat deležne nasilja, tako verbalnega kot fizičnega, spletnega in spolnega.«

Zgodbe iz prve roke

Z raznovrstnim programom so sodelujoči pri projektu želeli interaktivno in kakovostno to temo približati javnosti, odpreti pogovor o spolnosti in spolu, predvsem pa opozoriti na dejstvo, da sta obe temi v družbi še vedno tabu. »Ko ti nekdo pove svojo zgodbo iz prve roke in imaš z njimi oseben stik, torej ko slišiš, s kakšnimi tebi nepredstavljivimi primeri se srečujejo v vsakdanjem življenju, je to povsem drugačna izkušnja, kot če si stvari prebereš,« je povedala Živa.

Organizirali so namreč Zajtrk s Salome, ogled dokumentarnega filma o transspolnih življenjih v Sloveniji, ki mu je sledil pogovor, kjer so ljudje delili svoje osebne izkušnje, delavnico Ko stvari ne gredo po pričakovanjih in Živo knjižnico, kjer so si lahko obiskovalci namesto knjig 'izposodili' osebe, katerih osebne okoliščine so povezane s spolno usmerjenostjo ali spolno identiteto, in prisluhnili njihovi zgodbi.

»Polovico časa sem imela mravljince po telesu, ko sem poslušala vse te osebne izkušnje in kaj nekateri prestajajo vsak dan. Gre za stvari, o katerih sam sploh ne razmišljaš,« je dejala Živa Manja Petrovec in kot primere navedla povsem vsakdanje stvari, kot so težave pri prevzemu priporočene pošiljke in urejanje urbane. »Ker se njihov osebni dokument ne ujema z njihovim spolnim izrazom. Težave imajo recimo tudi pri prečkanju meje, o tem je razlagala Salome. Kako boš prečkal mejo?«

Kako pa to urediti?

Glede na podatke Zavoda TransAkcija v Sloveniji nimamo nobenega posebnega zakona, ki bi naslavljal pravno priznavanje spola. Obstaja pravilnik o izvrševanju zakona v matičnem registru, ki ga ureja Ministrstvo za notranje zadeve in kjer piše, da mora oseba na pravno enoto prinesti zdravniško potrdilo o spremembi spola.

»Tam ni definirano, kdo bi moral ta zdravnik biti in kaj ta sprememba spola sploh pomeni. V večini primerov potem to potrdilo izda psihiater z interdisciplinarnega konzilija za potrditev spolne identitete, pri katerem mora oseba, ki si želi pravno priznati spol, pridobiti diagnozo transseksualizma, ki pa je klasificiran kot duševna motnja. Torej za to, da mora človek, da dobi nov EMŠO, biti diagnosticiran kot nekdo z duševno motnjo,« je nadaljevala Živa in dodala, da gre v Sloveniji pri pravnem urejanju za kratenje treh človekovih pravic: telesne integritete, pravice do zdravja in pravice do zasebnosti.

Andreja je poudarila, da se je težko vživeti v vlogo nekoga s tako izkušnjo, če z njo nikoli nisi bil v stiku: »Pred projektom sem se pogovarjala s študenti humanističnih smeri, ki so načeloma bolj odprti, strpni, a pri tej temi so začeli spraševati: Ja, ampak …, kako …, pa to ni normalno …, zakaj se ne morejo enostavno odločiti, moški ali ženska, kaj zdaj nekaj tam vmes. Težko je tudi razložiti. V vsakdanjem pogovoru lahko ugotoviš, kakšen pogled imajo ljudje na to.«

Zakaj se torej ukvarjati s tem?

Ob tem vprašanju se je Andreja navezala na svojo izkušnjo ob branju poglavja iz knjige Včerajšnji svet, kjer avtor Stefan Zweig leta 1900 opisuje kritičen pogled na družbo tistega časa. Osredotočil se je na odnos družbe do spolnosti, predvsem na tabu do nje, saj se o tem ni govorilo, mladih se o tej temi ni poučevalo, izogibale so se ji vse ustanove, tudi moda je bila tako usmerjena, da ni dopuščala kazanja ženskih spolnih atributov.

S tem pa je bil dosežen ravno nasproten učinek od želenega, saj sta ravno želja in radovednost po takrat nemoralnem morala priti na plan; če o tem niso morali odkrito govoriti in če niso mogli delati stvari, ki bi bile drugače bolj normativne, se je to kazalo prek prostitucije, ki je bila takrat dovoljena in jo regulira država. Torej po eni strani je šlo za tabu, po drugi strani so pa obstajale javne hiše, saj so vseeno priznavali, da imajo moški svoje potrebe. »Ženske ne, moški pa, torej je treba to nekako rešiti.

Tema o spolnosti tudi 100 let pozneje ostaja tabu, o tem se ne poučuje v šolah, dotakne se le tem o kontracepciji in zdravi spolnosti. Del družbe ima še vedno zavrt pogled na spolnost. Seveda se je v 100 letih veliko spremenilo, ampak mislim, da bi se lahko še bolj.« Podobno meni tudi njihov stalni sodelavec Matic Munc, ki je med projektom poudaril, da je spolnost še vedno »misterij različnih odtenkov, strasti in želja, vse skupaj je zelo neodkrito«.

O aseksualnosti

Med pogovorom smo pozornost namenile tudi aseksualnosti, saj Živa meni, da se v Sloveniji o tem zelo malo govori, posledično pa se te osebe nimajo kam obrniti: »Gre za spolno usmerjenost, kjer je značilno, da oseba ne čuti spolne privlačnosti. Pomembno je, da se zavedamo, da gre za spekter: nekateri čutijo močno seksualno privlačnost, drugi jo lahko občasno, nekateri le v določenih pogojih, nekateri pa sploh ne.« V kategorijo 'v določenih pogojih' bi na primer sodila situacija, kjer se aseksualna oseba močno čustveno poveže z drugo osebo.

Živa je poudarila, da aseksualnost ni izbira, ni bolezen, ne gre za hormonsko nedelovanje ali celibat, kot tudi ni odziv na strah pred spolnostjo ali zvezo: »Tako kot imamo heteroseksualce, homoseksualce, panseksualce, biseksualce in tako dalje, je tudi tukaj v središču to, kaj oseba čuti, in ne to, kaj počne.« Aseksualne osebe se še vedno lahko zaljubijo, lahko imajo partnerja, enako velja spolne odnose, družino in otroke. »To, da ne čutijo spolne privlačnosti, jih ne ovira pri tem, da bi imele neko normalno življenje. Gre le za to, da nimajo potrebe po spolnosti ali pa jo imajo občasno v določenih pogojih,« je sklenila Živa.

Besedilo: Fašalek Patricija // Fotografije: osebni arhiv, Shutterstock

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ