V ozadju drame s tajskimi dečki, ki jo je te dni spremljal cel svet!

Razmere v jami so bile podobne kot minule dni. Z nenehnim črpanjem vode (435 tisoč galon ali dobrih 1,6 milijona litrov na uro) so vzdrževali približno enako gladino, na roko pa jim je šla tudi narava. Čeprav je nenehno lilo z neba, je deževnica iz okolice ubrala drugo pot in se ni stekla v jamo.

Izkušeni potapljači trdijo, da nihče ne pomni tako zahtevnega reševanja. Najhujša ovira so ozki prehodi, zaliti z vodo. V njih si morajo potapljači zaradi tesnega prostora s hrbta odpeti jeklenke z zrakom. Vsakega dečka sta spremljala dva potapljača. Na prvega je bil deček pripet s sledilno vrvico, nujno potrebno ob slabi vidljivosti v motni vodi, potapljač pa ga je prek cevke oskrboval še z zrakom. Drugi potapljač je bil na preži in je plaval za njima. Fantje so nosili celobrazne maske, oskrbeli pa so jih tudi z neoprensko obleko, saj je bila voda mrzla.

Težave je povzročal tudi slab zrak. Zaradi zalitja namreč jama in rovi niso bili več prepišni, zato je v zraku zmanjkovalo kisika. Potapljači so zato nekatere dele poti opremili z jeklenkami in na tak način izboljšali ozračje.

Najmanj teden dni v bolnišnici

Rešeni fantje in trener zdaj bivajo v posebnem oddelku in so zaradi možnosti okužbe v karanteni. Staršem prvih štirih fantičev so zdaj že dovolili obisk, a svojih otrok še ne morejo objeti in stisniti k sebi. Loči jih varnostna šipa.

Zdravstveno stanje fantičev je presenetljivo dobro, a je potrebna previdnost, saj lahko izbruhnejo posledice dolgega bivanja v jami.

Prva skrb zdravnikov so zaradi pomanjkanja kisika v jami pljuča, skrbijo pa jih še morebitne okužbe, dehidracija in podhranjenost.

Psihologi opozarjajo tudi na možne psihične zaplete.

Ko je prišla prva četverica na varno, je dobra novica preostalim pomembno okrepila samozavest, kar je tudi olajšalo nadaljnje reševanje. Četverica, rešena v ponedeljek, je ta hip precej bolj pri močeh kot prvi štirje.

Zdravniška ekipa čaka na podrobne rezultate analize krvi, ki bodo odločali o odpustu iz bolniške nege. Zdravniki pravijo, da bodo fante zadržali najmanj teden dni, kar pomeni, da ne bodo mogli sprejeti vabila svetovne nogometne zveze in si ogledati finalne tekme svetovnega prvenstva. Morda pa le, kdo ve.

Osmerica rešenih fantičev bi razumljivo najprej planila na hrano. Zaželeli so si najbolj priljubljene jedi, vključno s prepečencem in čokoladnim namazom. A so se morali zadovoljiti z bolj skromnimi obroki. Za začetek s proteinskim mlekom, potem z ovseno kašo in kosmiči. Danes bodo že imeli na mizi krepkejšo, a lažje prebavljivo hrano.

Dva fanta, stara 14 in 16 let, kažeta prva znamenja okužbe pljuč. Eden od dečkov je imel znižan srčni utrip, ki pa se je medtem že normaliziral, eden pa ima nenevarno rano na nogi. Vsem so predpisali antibiotike, saj je njihov imunski sistem v jami oslabel. Večina fantov je shujšala za kilogram ali dva.

Pred jamo je nastalo malo mesto

Pred jamo je skorajda čez noč zraslo malo šotorsko mesto. V dolgem nizu šotorov pred vhodom v jamo so nastanjeni reševalci, ki so ločeni od drugih, da imajo potreben mir za pripravo na zahtevno nalogo in počitek. V akcijo je vključenih 90 reševalcev, 40 domačih in 50 tujih, ki so prišli z vseh koncev sveta. Med njimi je trinajst tujih potapljačev in pet pripadnikov tajske mornarice.

Svoje prostore imajo še vojska in zdravstveno osebje. Za vse skrbi na stotine prostovoljcev, ki so se zlili na sever Tajske, da bi pomagali po svojih močeh. Poskrbijo za pripravo hrane, delijo pijačo in zdravila. Kuhinja je odprta 24 ur na dan, vse pa je zastonj. Dnevno pripravijo na tisoče obrokov in na stojnicah postrežejo vsakomur, ki je lačen.

Za večino dobavljene hrane je poskrbel mladi kralj Vajiralongkorn Bodindradebayavarangkun, tako da se po cesti drug za drugim valijo otovorjeni tovornjaki, ki nenehno vozijo sveže sestavine za pripravo obrokov. Državo, ki se je zadnje desetletje soočala s politično krizo in prevrati, je nesreča združila. Stkalo se je neke vrste prijateljsko zavezništvo, Tajci pa hitijo na pomoč z vseh koncev države. Največ prostovoljcev se ukvarja s kuhanjem, a ne manjka niti brivec, ki opravlja svoje delo zastonj.

Stojnico ima tudi Rattanaporn Tupbumrung in s skupino žensk ves dan pripravlja brezplačno tajsko kumarično solato in kokosovo pito. Pravi, da je to njena dolžnost: »Kralj nas je prosil naj pomagamo ljudem in veseli smo, da podpira reševalno akcijo.« Nasproti stoji stojnica, na kateri Jetsadaporn Pangpikhum ponuja tajski kari. Kuha ga v ogromni ponvi, tako da količina nasiti 20 ljudi. Ocenil je, da je včeraj pripravil najmanj 20 ponev priljubljenega karija. »Kakih 30 kilometrov od tod imam prašičjo farmo. Ko sem videl, kako ljudje hitijo pomagat, sem si rekel, da moram prispevati še jaz. Delamo od šestih zjutraj do polnoči, ali še dlje, če vidimo, da je kdo lačen. Za hrano nič ne računam, to je moj prispevek, samo da se bo vse dobro končalo,« je povedal tajski dobrotnik.

V šotoru za prvo pomoč pomagajo vsem, ki se obrnejo nanje. Pa ne samo z zdravniškimi uslugami, utrujenim omogočijo tudi krajši počitek na nosilih. V začasnem naselju se je do danes nabralo čez tisoč vojakov, ki skrbijo za nemoteno reševanje in red. Vse je dobro organizirano in teče brez večjih zapletov. Zgodba je seveda pritegnila številne novinarje in fotoreporterje. Zadržujejo se v dveh ogromnih šotorih, polnih stativov, televizijskih kamer in reflektorjev. Medtem ko novinarji čakajo na novice, se okrog njih nenehno nekaj dogaja. Vojaki so postavili telekomunikacijski stolp, ki jim omogoča telefonsko in spletno povezavo s svetom.

Modna revija škornjev

Miniaturno mesto je nastalo na planjavi brez cest in asfalta, ob obilnem deževju pa je zato vse blatno. Ponekod se je ugrezalo do gležnjev, nešteto korakov pa je v zadnjih dneh na glavnih poteh zbilo blato v tršo gmoto. Kljub temu so glavna obutev škornji. Na ogled so usnjeni, gumijasti, črni, rjavi in oranžni, kakršne nosijo tajski vojaki, škornji do sredine meč, kolen ali čez, ravni in z zavihki. Skratka, kot na modni predstavitvi. Britanski novinar David Blackmore pa hodi v zelenih, za številko premajhnih škornjih. »Izstopam, za kar mi drugi zavidajo, saj večina nosi črne ali rjave škornje,« se je pošalil, vesel da jih je sploh dobil, četudi ga tiščijo.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord