Nemška vlada pričakuje spoštovanje arbitražne odločitve

Nemška vlada pričakuje spoštovanje arbitražne odločitve (foto: profimedia) profimedia
Vir: STA
28. 6. 2017

Nemška vlada pričakuje, da bosta Slovenija in Hrvaška spoštovali odločitev arbitražnega sodišča in to odločitev v skladu z arbitražnim sporazumom tudi uresničili v šestih mesecih, so danes za STA sporočili iz nemškega veleposlaništva v Ljubljani.

"Mednarodna arbitraža je pomemben instrument mednarodnega prava in igra pomembno vlogo pri reševanju meddržavnih konfliktov," so zapisali v sporočilu in spomnili, da sta se Slovenija in Hrvaška s podpisom sporazuma 4. novembra 2009 skupaj odločili, da dvostranski spor predata mednarodni arbitraži.

"Ne glede na vsebino zaenkrat še neznane odločitve je za nemško zvezno vlado mednarodnopravno pomembno, da se odločitve arbitraž spoštuje in da jih stranke uresničijo. Spoštovanje integritete mednarodnih sodišč je v interesu vseh držav. Članice Evropske unije pa morajo biti pri tem dober zgled," so poudarili.

"Nemška vlada tudi pričakuje, da bosta obe partnerici v EU uresničili odločitev arbitražnega sodišča v šestih mesecih, kot je to določeno v sporazumu," so še dodali v sporočilu z nemškega veleposlaništva v Ljubljani.

Neurejene meje

O tem, da Hrvaška tudi sicer nima rešenega mejnega vprašanja z nobeno od svojih sosed, se je za STA razpisal tudi dopisnik iz Zagreba Goran Ivanović, ki je uvodoma izpostavil, da so v Zagrebu še do izstopa iz arbitražnega postopka v sporu o meji s Slovenijo sicer še radi izpostavljali, da bo lahko prav arbitraža model za določanje morske meje z Bosno in Hercegovino in Črno goro ter kopenske meje s Srbijo ob Donavi.

Čeprav so vse bivše jugoslovanske republike sprejele odločitev Badinterjeve komisije iz leta 1991, da so meje nekdanjih jugoslovanskih republik meje novonastalih držav na območju nekdanje Jugoslavije, je na območju bivše države več meddržavnih sporov o meji. Največ jih ima Hrvaška.

Poleg meje s Slovenijo so hrvaške kopenske meje neurejene tudi z BiH, Črno goro in Srbijo. Morske meje med republikami v nekdanji Jugoslaviji niso bile določene, zato je vprašanje razmejitve na morju še zahtevnejše.

Hrvaška je najprej dosegla sporazum o meji z BiH na podlagi dogovora nekdanjih predsednikov držav Franje Tuđmana in Alije Izetbegovića leta 1999. Sledil je sporazum o urejanju meje s Slovenijo, o katerem sta soglašala nekdanja premierja Hrvaške in Slovenije Ivica Račan in Janez Drnovšek leta 2001. A oba sporazuma so hrvaški poslanci zavrnili, Zagreb pa je predlagal vnovična pogajanja.

Sledi opis sporov o meji s Hrvaškimi sosedami, razen s Slovenijo:

  • Bosna in Hercegovina

Na Hrvaškem pogosto poudarjajo, da je politična stabilnost BiH ključna za Hrvaško, a spora o kopenski in morski meji z BiH niso uredili. Nekdanja levosredinska vlada premierja Zorana Milanović je ob začetku mandata leta 2011 poskusila oživiti sporazum Tuđman-Izetbegović. Niso uspeli predvsem zaradi drobnih politikantskih interesov nekaterih politikov v BiH in na Hrvaškem.

Hrvaška in BiH imata skoraj 1000 kilometrov dolgo mejo. Sporno ozemlje, ki si ga lastita obe državi, so skrajni zahodni vrh polotoka Klek, ki leži med obalo in polotokom Pelješcem ter zapira Neumski zaliv, kot tudi dva kamnita otočka pred južno obalo Kleka. Tuđman je sporno ozemlje prepustil Izetbegoviću, česar potem sabor ni želel ratificirati, češ da je bilo sporno ozemlje glede na sklepe Avnoja del Hrvaške.

V BiH so zatem pogojevali gradnjo mostu na Pelješac z ureditvijo meje na morju, a sta strani dosegli dogovor pred kratkim, ko je Hrvaška prižgala zeleno luč za gradnjo mostov čez mejno reko Savo, ki so prometno in gospodarsko izjemno pomembni za BiH.

Republika Srbska priložnostno odpira vprašanje meje ob reki Uni pri Kostajnici na severozahodu BiH, kjer si Hrvaška lasti območje dvorca Zrinskih na bosansko-hercegovskem bregu Une.

Na Hrvaškem še ni soglasja, kako rešiti spor o meji z BiH, v kateri živi približno pol milijona Hrvatov. Težko je pričakovati, da bodo mejo uspeli določili po politični poti, a se bo na morebitnem reševanju pred mednarodnim sodnim telesom nemogoče izogniti pravnim posledicam sporazuma Tuđman-Izetbegović.

  • Črna gora

Spor s Hrvaško o meji ob polotoku Prevlaka, ki leži na skrajnem jugu Hrvaške pred vhodom v zaliv Boka Kotorska, je Črna gora podedovala iz časov, ko je bila del Zvezne republike Jugoslavije.

Nekdanja zunanja ministra Hrvaške in ZRJ Tonino Picula in Goran Svilanović sta decembra 2002 podpisala protokol o začasnem režimu ob južni meji med Hrvaško in ZRJ, ki ni rešil spora o meji, je pa omogočal nemoteno življenje prebivalcev ob spornem območju. Na Prevlaki so bili še do konca leta 2002 opazovalci ZN.

Po podpisu začasnega sporazuma s tega območja ni bilo slišati o incidentih na morju, a državi vprašanja morske meje nikakor nista uspeli rešiti dvostransko. Dogovor bi zahteval tudi kompromise, za katere pa oblasti ne v Zagrebu ne v Podgorici ne želijo sprejeti odgovornosti.

Leta 2008 sta se vladi dogovorili, da se bo primer rešili na Meddržavnem sodišču v Haagu (ICJ). Nekaj konkretnih korakov sta v tej smeri storili leta 2015, ko sta obe državi resno začeli z iskanjem nafte in plina ter zastavili svoja raziskovalna območja, ki se niso ujemala z državno mejo, kot jo vidi druga stran.

  • Srbija

Bistvo mejnega spora med Hrvaško in Srbijo je v tem, ali bo 145 kilometrov dolga meja potekala sredi korita Donave, za kar si prizadeva Srbija, ali pa bodo kriterij meje katastrskih občin, kar je pogajalsko izhodišče Hrvaške, tako kot je to pri sporu s Slovenijo ob reki Muri. Če bi meja potekala po sredini korita Donave, bi Srbija dobila dva večja rečna otoka, pri Šarengradu in Vukovarju, kar je za Hrvaško nesprejemljivo.

Kompenzacija ozemlja je vprašljiva tudi zato, ker je na srbskem bregu Donave približno 10.000 hektarjev zemljišč, ki so vpisana v hrvaške katastrske knjige, medtem ko je na hrvaški strani le približno 3000 hektarjev, ki so del srbskih katastrskih občin.

Hrvaško-srbsko komisijo za določitev meje so oblikovali leta 2001, v 16 letih pa ni dosegla napredka. V Zagrebu je bilo večkrat slišati, da so srbska pogajanja z EU zadnja priložnost, da bi dosegli dogovor v skladu s hrvaškimi interesi, čeprav so podobno politiko Ljubljane med hrvaškimi pogajanji z Brusljem ocenjevali kot navadno izsiljevanje.

Sredi arbitražne afere med Slovenijo in Hrvaško se je oglasil takratni srbski premier Aleksandar Vučić, ki je bil kritičen do Zagreba, češ da glede mejnih sporov z različnimi državami uporablja različna načela. Novi predsednik Srbije je takrat tudi izrazil prepričanje, da se bo Beogradu in Zagrebu uspelo dogovoriti o meji med državama, v nasprotnem primeru pa se bosta odpravili na mednarodno arbitražo. Hrvaška je sicer bolj naklonjena reševanju spora na ICJ v Haagu.

Med Hrvaško in Srbijo obstajajo tudi druga odprta vprašanja, ki izhajajo iz vojne. Državi poskušata najprej reševati dvostranske spore, ki najmanj obremenjujejo odnose, kot je vrnitev hrvaške kulturne dediščine, ki je bila odtujena med vojno, ter urejanje statusa manjšin.

V hrvaškem državnem vrhu ni videti veliko zaskrbljenosti, ker skoraj tri desetletja po osamosvojiti država nima urejenih meja z bivšimi jugoslovanskimi republikami. Glede na to, da hrvaški politični pogajalci niso bili uspešni, je pričakovati, da bodo spori o meji z BiH, Črno goro in Srbijo končali na kateri od meddržavnih pravosodnih inštitucij.

Edini urejeni hrvaški meji, z Madžarsko in Italijo, izhajata iz jugoslovanskih časov.

Medtem ko so odnosi z Rimom v običajnih okvirih, odnose z Budimpešto bremenijo resne težave zaradi lastniških odnosov v hrvaški Ini.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri