Dokler nisem moji dragi prvič poskušal razložiti, zakaj vsako normalno gospodinjstvo potrebuje Playstation, nisem vedel, kako naporni so lahko romantični odnosi. Morda pa bi se o tem lahko pogovoril kar s psihoterapevtko dr. Veroniko Podgoršek?
Vedno sem bil prepričan, da je na svetu toliko različnih konceptov srečnih razmerij, kolikor je srečnih razmerij, zato me vedno znova navduši poslušati, kaj drugi ljudje razumejo pod to skovanko. Zaplete pa se že, ko moramo definirati srečo v razmerju, saj je, po mojem skromnem mnenju, ta zelo odvisna od nivoja standardov, ki si jih par postavi.
Ah, ta čudovita sreča v dvoje ...
Kaj torej pričakujemo od partnerja, da bi v odnosu lahko bili srečni? Zanimiv vpogled v novi številki revije Lady ponudi podjetnik Smiljan Mori, javnosti bolj znan kot energični motivator, ki pa te dni bolj kot svoje poslovne dosežke slavi 15. obletnico poroke z ženo Heleno. V reviji Lady je v zgodbi predstavil svojo romantično pot, povedal pa tudi nekaj krepkih na račun pričakovanj, saj ugotavlja, da se ženske danes vedno pogosteje pritožujejo nad tem, da ni več pravih moških.
Če lahko sredi divjine, brez WiFi povezave in čistega spodnjega perila, preživite vsaj 45 minut, ste na dobri poti, da se klasificirate za pravega moškega. V kolikor za malico pojeste kar ste ujeli pod bližnjo skalo, pa certifikat dobite takoj.
»Razlogov je več,« pove Mori v reviji Lady. »Eden je gotovo ta, da starši nimajo več časa posvetiti se vzgoji otrok, da je oče čedalje več časa odsoten od doma in še tisto vzgojo, ki je potrebna, v večini prevzema mama, ki pa v nobenem primeru in nikoli ne more nadomestiti moškega. Mama je pomembna, a ne more igrati vloge moškega.« S to mislijo, ob kateri se verjetno že spahuje marsikateri vročekrvni feministki, razvije podroben vpogled v to, kaj danes manjka pri vzgoji in kaj lahko spremenimo, da začnemo spet vzgajati dobre očete in, posledično, dobre poslovneže.
Sreča je torej v skladnosti pričakovanj. Verjamem, da temu ne bi nasprotovala znana kmetovalca Vesna in Miha, ki ju je na njeni eko kmetiji proti koncu poletja obiskala revija Nova. Zdaj, ko je Vesna za vselej zapečatila izraz 'fačuzi' in smo tako v Sloveniji dobili čisto nov meme, z radostjo spremljamo, kaj nam lahko še ponudi ta radostna ljubezenska zgodba. Pa ne toliko iz voajerskih vzgibov, kot pa zato, ker mogoče vsi včasih potrebujemo opomin, da je potrebno ljubezen jemati – sproščeno. Z manj vprašanji, z manj analizami, z manj predsodki. Miha in Vesna se recimo vržeta v 700-litrski sod in ... čofotata? Kako je to videti? Poglejte v reviji Nova. Aja, pa otroci so na poti. Ampak počasi. Se ne mudi.
Diametralno nasprotje se tej podobi zdi nek drug zvezdniški par, ki je zdaj prevzel naslovnico aktualne številke revije Story. Sebastiana Cavazzo in Ajdo Smrekar so označili kar za sanjski gledališki par in če pogledamo fotke, se resnično sprašujem, kako je lahko trajalo tako dolgo, da sta se našla. V kolikor je po Morijevo bistvo res v skladnosti, Cavazza sede na Smrekarjevo kot ata na mamo. Ah, dajte no – ne na ta način (no, morda tudi na ta način). Mislim namreč, da sta si v marsičem neverjetno kompatibilna. Oba sta igralca. Oba imata gledališka izhodišča. Po višini imata ravno toliko razlike, da se po rdeči preprogi lahko elegantno sprehodita z roko v roki. Oba rada sedita na soncu (kot dokaz se ponujajo paparaci fotke). In oba se strinjata, da gledališče ne sodi v dom.
V reviji Story so nanizali, kako se je ta pravljica začela in kje ju lahko (skupaj) vidimo danes. Ja, skupaj. Ker, ko si skladen, si skladen v zasebnosti in v poslu.
Imamo torej kup parov, ki se lahko mirno hvalijo s svojo srečo v dvoje. Čestitam in trkam na les, naj jim vsi novi in stari bogovi požegnajo to opevano srečo. Vseeno pa se ne sme pozabiti na drugo stran tega romantičnega spektra. Na tiste, ki te sreče še niso našli ali pa niso prepričani, da je to, kar imajo, dejansko sreča. Poznam recimo ljudi, ki ob vprašanju, če so doma srečni, samo skomignejo. Ne rečejo niti ne, niti ja. Samo skomig. Češ – recimo. Kaj pa vem. Je to dovolj dobro za nadaljnje vztrajanje? Jasno, vedno obstaja tisti dvom, da bi verjetno lahko bilo še slabše. Ker dejansko nikoli en veš, če nisi že ujel najboljše, kar lahko ujameš.
Tu zanimiv uvid ponudi že v uvodu omenjena psihoterapevtka dr. Veronika Podgoršek, ki je v novi številki revije Jana slikana z njeno novo knjigo Ljubezen po ljubezni (za nauke o tem, kaj narediti, ko se dolgoletna ljubezen konča) in v obširni zgodbi med drugim ponudi tudi odgovor na to večno vprašanje – je bolje biti samski ali vztrajati v odnosu, ki ni čisto takšen, kot si ga želimo? Si upate sami odgovoriti na to vprašanje?
Naj vam pomaga kar Veronika, ki pronicljivo pravi: »Ni hujše osamljenosti, kot biti sam v dvoje. To neizmerno boli.« Kar čutim vas, kako kimate. Ampak Veronika ima podvprašanja. Zakaj vztrajate, če ni optimalno? »Zaradi sramote, če se razideta? Veste kaj je sramotno? To, kar se dogaja za marsikaterimi zaprtimi vrati!« Glejte, nekdo mora povedati tako, kot je, preden še več ljudi pozabi, da si mogoče vendarle zaslužijo biti srečni.
Da pa sploh lahko kaj ujamemo, moramo loviti pravilno. Moški dobro vemo, da sicer ni sistema, po katerem bi bil ulov zagotovljen, lahko pa se vsaj ognemo tisti najbolj nevarnim pastem - pristopom, ki ženske celo odvračajo. Kateri so? Tri glavne so izpostavili v novi številki revije Liza in ne boste verjeli - moški očitno odganjamo ženske že s tem, ko govorimo in plešemo. Kako? Preverite v reviji na strani 18.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
