Začnimo drugače – kako pa vi žurate? Se borite s skorajšnjo nezavestjo do poznih nočnih ur v skrbeh, da se magični trenutek spoznavanja oseb, ki vam bodo spremenile življenje, ne bi zgodil ravno v trenutku, ko bi vi odšli? Se vam je FOMO iz telefona že preselil v vsakdanje življenje?
V novi številki revije Elle o tem, kako se zabavajo milenijci, piše novinarka Manca Pogačar, ki se sredi tipičnega nočnega kluba nenadoma začne spraševati tudi zakaj žuramo tako, kot pač žuramo. Morda zato, ker se bojimo, da bomo zamudili trenutek, ki nam bo noč spremenil v nepozabno doživetje. »Kmalu zatem pa v baru vstopi najbolj zabavna oseba, ki vsem plača pijače, na vrsto pridejo vse vaše najljubše pesmi, pa še najbolj kul tip, ki vas bo po očarljivem pogovoru pospremil do doma,« idealizira idejo vztrajanja na nočnih zabavah Manca in zaključi: »Saj veste … če bi le ostali.«
Se najdete v tem? V bistvu se verjetno vsi najdemo v tem. Vsi, ki smo kadarkoli popolnoma izmučeni in razočarani rekli: »Še en komad, potem pa grem domov.« Kako je videti realizacija tega stanja in iskanje rešitev za užitek drugje? Preberite v članku Dekleta bi se rada zabavala v novi številki revije Elle.
Ne glede na vse, so nočne zabave elementarni del naše socializacije. Kakorkoli obrnemo, je to konfiguracija druženja, kjer se odpušča največ napak pri spoznavanju novih ljudi. Najbolj varna oblika »ribarjenja« pred odkritjem Tinderja. Ker na koncu si moramo priznati – nihče pač noče biti sam, kajne?
Preko Hollywooda smo namreč že tako idealizirali romantične zveze, da smo kolektivno pozabili, kako fantastično je lahko biti sam. Poroke so zato spet in. Svojo sanjsko združitev za vselej pa, če je še nimamo načrtovane, podoživljamo preko zarok in poroko znanih. Ker če kdo, potem znajo znani pripraviti pravo romantično pravljico. Ne verjamete? Pograbite novo številko revije Story in si poglejte poročno generalko Teje Perjet in Janija Jugovica, ki se bosta uradno poročila naslednje leto, v Story pa sta se pokazala s tako magičnimi fotografijami, da bi mislili, da imata za seboj že vsaj petnajst uspešnih porok. Fotografije so res graciozne – lepa nevesta, čeden ženin, jesenska narava, lučke – ni, da ni. Še tiste, ki sicer skomigajo ob ideji poroke, bi tole morda prepričalo v nasprotno.
Ampak ob vsem tem praznovanju ljubezni, zarok in porok je prav, da si dovolimo biti sami. Šele, ko znamo živeti sami s seboj, lahko v življenje pritegnemo nekoga na dolgi rok in ne postanemo drug drugemu le neznosna bergla. Je pa seveda razlika med biti sam in biti osamljen.
Tu pa steče druga beseda. Tista, ki jo pišejo v novi številki revije Liza, recimo, kjer se sprašujejo, zakaj nas je sram priznati, če smo osamljeni. Zakaj v današnji družbi, ki je bolj tolerantna kot kadarkoli prej in omogoča, da odprto govorimo o jezi, žalosti, stresu in anksioznosti, vse utihne, ko se je potrebno pogovoriti o osamljenosti.
Zakaj osamljenost razumemo kot poraz? Za začetek razmišljanja le pograbite novo številko revije Liza in razmislite z nami.
