30 let od afere JBTZ, ki je okrepila demokratizacijo Slovenije in pospešila osamosvojitev!

Pripadniki Službe državne varnosti in ljubljanski kriminalisti so po dogovoru z vojaško varnostno službo 31. maja 1988 aretirali Janeza Janšo in ga izročili preiskovalnim organom JLA. S tem se je pred 30 leti začela afera JBTZ, ki je v Sloveniji okrepila prizadevanja za demokratizacijo in spoštovanje človekovih pravic ter pospešila osamosvojitev.

Aretacije so sprožile val protestov

Razlog za aretacijo Janše je bila najdba tajnega vojaškega dokumenta, ki so ga slovenski pripadniki Službe državne varnosti (SDV) že konec aprila 1988 našli v računalniškem podjetju Mikroada, v katerem je bil zaposlen Janša. V dokumentu je poveljnik ljubljanskega armadnega območja Svetozar Višnjić zaradi napetih političnih razmer pozival k povečani stopnji pripravljenosti vojaških enot v Sloveniji.

Dokument naj bi podoficir Ivan Borštner posredoval uredništvu Mladine, zato so vojaški organi 31. maja 1988 le dobro uro po Janševi aretaciji aretirali tudi njega. V imenu vojaških preiskovalnih organov pa je SDV 4. junija aretirala še novinarja Mladine Tasića, ki naj bi dokument prejel od Borštnerja.

Odgovorni urednik Mladine Franci Zavrl se je dober teden pozneje, da bi se izognil aretaciji, umaknil v psihiatrično bolnišnico. Četverici JBTZ so očitali razkritje vojaške skrivnosti. Pripadniki SDV so dokument našli, ko so skušali ugotoviti, kako je prišla v javnost razprava Milana Kučana na 72. seji centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije.

Aretacije so v Sloveniji sprožile val protestov in veliko vznemirjenje javnosti, saj se je zdelo, da je vojaški vrh začel zapirati kritike JLA in nasilno posegati v slovensko politično življenje, o čemer se je že dolgo govorilo.

Ko so 3. junija 1988 v uredniških prostorih Mladine ustanovili Odbor za varstvo pravic Janeza Janše - tri dni kasneje se je preimenoval v Odbor za varstvo človekovih pravic - so ustanovno listino podpisali člani 52 uredništev, založb, gibanj, društev in organizacij. Odbor je 21. junija na ljubljanskem Kongresnem trgu organiziral zborovanje v podporo zaprtim, ki se ga je udeležilo 30.000 ljudi.

Poenotenost, kakršne že dolgo ni bilo

Zgodovinar Peter Vodopivec v knjigi Slovenska novejša zgodovina 1848-1992 pojasnjuje, da se je do tedaj neenotna izobraženska opozicija poenotila okoli Odbora, ki je stal na čelu civilno-družbenega gibanja, "kakršnega v Sloveniji po drugi svetovni vojni še ni bilo". Do konca junija 1988 je Odbor podprlo več kot 60.000 individualnih podpisnikov in 400 organizacij.

Med njimi je bilo tudi 30 osnovnih organizacij zveze komunistov. Z Odborom so solidarizirali tudi oporečniki na Hrvaškem in v Srbiji. Spor slovenske alternative z JLA, ki je dosegel vrhunec v procesu proti četverici, je po ugotovitvah Vodopivca jasno pokazal velike razlike v dinamiki demokratizacije jugoslovanske federacije ter občutno pospešil razhajanje Slovenije z njo.

Prvi dan sodnega procesa proti četverici, ki je potekal v srbohrvaščini, se je pred stavbo vojaškega sodišča na Roški cesti v Ljubljani zbralo nekaj deset ljudi. Devet dni pozneje, ko se je proces končal, pa jih je bilo pred sodiščem zbranih že več kot 10.000. Protestnikom so se pridružili tudi borci narodnoosvobodilne vojske, v cerkvah pa so za zaprte brali maše.

Konec julija 1988 je senat vojaškega sodišča Borštnerja obsodil na štiri leta zapora, Janšo in Zavrla na poldrugo leto zapora, Tasića pa na pet mesecev. Sredi oktobra 1988 je Vrhovno vojaško sodišče v Beogradu potrdilo sodbo ljubljanskega vojaškega sodišča, Davidu Tasiču pa kazen zvišalo na deset mesecev zapora. V začetku avgusta 1989 so pogojno izpustili Janšo, za njim pa še ostale.

Odbor za varstvo človekovih pravic je v času sojenja pripravil različna množična zborovanja, ki so imela tudi širše politične učinke - med drugim so spodbudila nastajanje novih strank. Te so skupaj z Društvom slovenskih pisateljev spisale t. i. Majniško deklaracijo, ki jo je 8. maja 1989 na shodu v podporo četverici na Kongresnem trgu prebral zdaj že pokojni literat Tone Pavček.

Množična mobilizacija pospešila demokratizacijo

Množična mobilizacija podobno mislečih leta 1988 je pospešila demokratizacijo slovenske družbe ter napovedovala začetek skorajšnjega konca tako sistema kot jugoslovanske države. Aprila 1990 so bile v Sloveniji prve demokratične volitve, maja istega leta pa je bila na podlagi njihovega izida imenovana prva demokratično izvoljena slovenska vlada, ki jo je vodil Demos.

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije je sicer od 8. maja na ogled fotografska razstava Argumentirano in civilizirano/1988, ki jo je muzej pripravil ob 30-letnici afere JBTZ. Fotografije Toneta Stojka, Naceta Bizilja, Edija Šelhausa, Marjana Cigliča in Janeza Bogataja bodo razstavljene do 10. junija.

Izbor fotografij iz fondov muzeja obiskovalca vodijo na mesta zbiranja, med množice nazorsko in starostno različnih posameznikov in skupin, ki so v podpori četverici, po začetnicah njihovih priimkov znanih kot JBTZ, argumentirano in civilizirano nasprotovale kršenju temeljnih človekovih pravic.

Za STA Bojan Šuštar

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ