Vili Resnik: Tamara me je potegnila iz črne luknje

Vili Resnik (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
13. 12. 2013

Vilija Resnika smo prestregli tik pred praznovanjem 50. rojstnega dne in se na lastne oči prepričali, da tudi ambrahamovci niso več, kar so bili.

Petdeset let - pa ne le da ste videti kot mladenič, tudi živite kot mlad moški: poslovno polno aktiven in živahen očka dvema nadobudnežema. Obstaja skrivni recept za tovrstno radoživost?

Skrivni recept? Ne, ni skrivnega recepta ... Treba se je držati le splošno zdrave modrosti : čim bolj zdravo in pozitivno živeti. Sem pač človek, ki se 25 ur na dan rad heca, rad grem v naravo, rad športam, vedno moram nekaj početi. Tudi moje delo je tako, da je treba vedno biti v formi, tako fizični kot psihični, in ne morem si privoščiti, da bi se zanemaril. Hja, no ... mlada žena, majhna otroka, medsebojno razumevanje doma, spoštovanje, če se človek v svoji koži dobro počuti in če občuti, da je ljubljen - ne more biti drugače, kot da si videti mladostno. Zadovoljen sem s seboj in z ljudmi, ki me obdajajo. Negativno pustiš za sabo in črpaš pozitivno energijo ...

Zdi se, kot da se vam je življenje obrnilo na glavo s selitvijo na Primorsko? Ste se takrat za to odločili samo zaradi ljubezni ali še česa drugega?

Ja, res je, selitev na Primorsko mi je dokončno spremenila življenje. Sprejel sem življenjske odločitve in še danes mi ni žal za to. Če je bila vzrok za to ljubezen? Mislim, da ne bi rekel tako, takrat o ljubezni nisem niti razmišljal ... Tamaro sem imel rad, lepo mi je bilo z njo in njenimi domačimi. Počutil sem se zaželen in nekaj vreden. Potegnila me je iz črne luknje. Vedno se je trudila okoli mene, da bi mi bilo čim prijetneje, poslušala me je, ko mi je bilo najtežje, in nikdar ni imela očitkov ob mojem pripovedovanju in "jokanju". Nihče me ni obsojal, pustili so mi dihati in živeti. Spoznal sem, da bi mi tako okolje lahko veliko pomagalo, in odločil sem se, da svoje življenje prenesem na Primorsko. In dejansko je bila to ena izmed najboljših stvari, ki sem jih naredil - no, bi rekel, da kar najboljša odločitev. Potem je prišla Manja, sedaj še Matias ... In z vsemi temi leti in skupnimi odločitvami in dejanji - zdaj vem, da je to ljubezen. Velika ljubezen!

Kako ste doživljali spremembe - postopoma ali ste kar naenkrat postali drug človek?

Odločitev, da spremenim življenje, je padla, ko sem se odločil, da se preselim na Primorsko. Rekel sem si: "Če se preselim in začnem na novo, mora biti čisto vse na novo." In tako je še danes, živim čisto drugo življenje, umirjeno ...

Vili Resnik

Kako ste si nekdaj predstavljali sebe pri petdesetih?

Iskreno povedano, si nisem čisto nič predstavljal, ker o tem nikdar, še danes ne maram razmišljati. Težko mi je verjeti, da sem že tam, raje ne razmišljam o tem, vesel pa sem, da imam doma dva mala nadobudneža, ki mi dasta vedeti, da še vedno zmorem in sem!

Kako pa se vidite danes?

Točno takega, kot sem: poln energije, z veseljem do življenja ...

Imate navado, da ob osebnih praznikih pripravljate mega zabave?

Jaz imam mega zabav dovolj vsak vikend, ko nastopam, tako da bi na rojstne dneve, če bi lahko, najraje kar izginil. Ampak mi doma tega ne dovolijo, tako da nekaj malega vedno praznujemo. A nič posebnega ... Pomembno je, da imam ob sebi ljudi, s katerimi se imamo radi in so ravno tako dobre volje in pozitivni, kot sem sam.

Letos ste v prvi razred pospremili že tretjega otroka, Manjo. So bili občutki kaj drugačni, kot ko ste to prvič počeli?

Otrok je otrok - ali je prvi ali je peti. Je pa res, da je moja Tamara bolj čustvena oseba in avtomatsko sem se tudi sam navzel njenega občutja in ja, neverjetno je, kako otroci rastejo in odhajajo, pa prav nič jim ni hudo ...

Kako pa se razumete z najmlajšim, Matiasom? Verjetno ga imate bolj za igračko?

Igračko? Kje pa, malega Matiasa spoštujem, cenim in imam zelo rad. Pred letom dni sem se pošteno ustrašil in zbal za njegovo in Tamarino življenje. Ni bilo lahko, ampak smo premagali vse tegobe. Jaz Matiasu pravim, da je naš "amerikanac". Prav hecen je, kako nam vedno hoče ugoditi, je pravi veseljak mali, dobrovoljček.

V vsej očetovski in partnerski zgodbi še vedno veliko nastopate, spet imate tudi nov komad. Kako vam uspe?

Ja, res je, še vedno nastopam po Sloveniji, ljudem dajem to, kar sem, in to sprejemajo. Trudim se po najboljših močeh, poleg družine je glasba moje življenje, ne znam si predstavljati življenja brez nje, brez zvestih oboževalcev. Treba je ustvarjati glasbo, in kar se tiče zadnje pesmi: prijatelj Bojan Kodelja mi je dal idejo, da bi naredil priredbo ali kako bi temu rekli, da bi pesem, ki je narodna Vstala Primorska, preoblekli v bolj moderne pop-rok ritme, da bi lahko pesem približali tudi mlajšim generacijam. Seveda ni šlo brez izvrstnega kitarista Bora Zuljana, še enega Primorca, ki ve, kako se stvarem streže v glasbi. S skupnimi močmi smo ustvarili nekaj res izvrstnega, vredno poslušanja. Nikakor pa s to pesmijo nočem mešati po kakšnem političnem loncu, enostavno je to pesem, ki me navda s pozitivno energijo, z željo po zmagi. Navsezadnje bi lahko zapeli celotni Sloveniji: Vstala Slovenija! Naj se že obrne nov list v tej naši državi in zaživimo, kot se za normalnega človeka spodobi ... in da bomo ponosni na svojo domovino, ker trenutno je res vse v 'podnu'.

Vas volja do glasbenega ustvarjanja kdaj mine? Glede na situacijo na slovenski glasbeni sceni, ki jo prav radi pokritizirate?

Ja, včasih me pa res mine volja do glasbe, ampak kot sem rekel, je glasba moje življenje, zato vztrajam ... In, ja, ravno zato, ker ne znam biti tiho, me velikokrat tepe. Verjetno me vsi poznajo po tem, da nimam dlake na jeziku, povem tako, kot je, to pa včasih ni prav, bolje bi bilo biti tiho, zlesti v vsako luknjo. Ampak to ne bi bil jaz! Sem tak, kot sem, ustvarjam zvrst glasbe, ki mi od nekdaj pomeni vse, po njej me ljudje poznajo. Včasih sedim na kavi v kakšnem baru in pridejo mimo starejše mamice in pravijo: "Veste, vas poslušam, vaš glas; to so bile pesmi! In še vedno lepo pojete." In to mi pomeni največ. Ljudje so si zapomnili moje pesmi in kaj bi si sploh lahko želel več?!

Pa vas v slovenski glasbi kaj moti?

V slovenski glasbi me ne moti čisto nič, slovensko glasbo obožujem, tako ali pa drugačno. Motijo me nekateri ljudje in nespoštovanje. To je pa že druga zgodba.

Sonči Nered Čebašek

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StorySTORY 50/2013

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story Story 50/2013

Story Story 50/2013, od 04. 12. 2013

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri