Televizijska kuharica in publicistka, Valentina Smej Novak, ki je februarja rodila tretjega otroka, je za revijo Story spregovorila o svojem kaotičnem življenju, v katerem najde čas tako za kuhanje, otroke kot nove kulinarične podvige. Zdaj, ko z možem Luko Novakom nista več zaposlena s pripravo oddaje Ljubezen skozi želodec, Valentina pripravlja nov knjižni projekt, ki izide jeseni.
Story: Pred meseci ste že tretjič postali ma-mica. Je zdaj kaj drugače ali vse poteka, kot ste pričakovali in načrtovali?
Vsakič je drugače. Hm, v načrtovanju pa nikoli nisem bila dobra. Rojstvo je vedno presenečenje, pričakovanje pa je polno veselja in negotovosti. In nestrpnosti.
Story: Ste se tokrat drugače pripravljali na prihod dojenčka kot pri prvih dveh nosečnosti? Ste se sploh pripravljali ali je vse skupaj že rutina?
V tretje sem si drznila še manj vnaprej pripravljati kot pri prvih dveh. Zavedaš se, da je prihod dojenčka ena plat najbolj naravnega dogajanja na svetu. Starejši si, bolj ceniš čudež rojstva in se zavedaš minljivosti.
Story: So vas po toliko letih kaj presenetile neprespane noči in vse drugo, kar pride z novorojenčkom?
Prvo dete vse obrne na glavo, potem pride drugo in takrat je šele živahno! No, pri tretjem se mi zdi, da je manj demokracije. Samoumevno ga vklopiš v družinsko življenje. To so mi pripovedovale tudi prijateljice, ki imajo po tri otroke, in res je tako.
Story: Kako sta Pavla in Nikolaj sprejela novega družinskega člana Vilija? Glede na to, da imajo vsi že kar nekaj let, verjetno ni bilo nekega ljubosumja?
Pri njunih letih je to živa igračka. Ravsata se še veliko raje med sabo, Viljem je pa njun mali bratec, ki je daleč od konkurence, komaj čakata, da malo zraste, da ga bosta lahko začela učiti vragolij.
Story: Sta ju z Lukom posebej privajala na prihod malega Vilija?
Napovedali smo prihod, ko je bil trebušček še samo: "Mami, a si se ti malo zredila?" In bila sta navdušena. To ju ni minilo niti, ko sem vsa okrogla pozimi racala naokoli.
Story: Prihod dojenčka je verjetno spremenil družinsko dinamiko, ki ste je bili vajeni, kajne?
Pravzaprav niti ne. Še zmeraj smo glasni, včasih prehrupni, še vedno poskušam narediti sto stvari hkrati, še vedno radi sprejemamo obiske, še vedno kuhamo, berem ...
Story: Ste si od nekdaj želeli veliko družino?
Kot edinka nisem nikoli razmišljala o tem, koliko otrok bom imela, niti nisem pogrešala bratov ali sester, saj te izkušnje preprosto nisem imela. To, kakšno družino imaš in koliko otrok, nikoli ni samo lastna izbira. Vedno je malo tudi del tega, kar ti življenje prinese in za kar moraš biti hvaležen. Seveda sem vesela in ponosna na svoje otroke, razumem in spoštujem pa tudi drugačne odločitve in drugačne oblike družin.
Story: Vam zdaj, ko imate malo več dela z dojenčkom, Pavla in Nikolaj bolj priskočita na pomoč pri vsakdanjih opravilih kot prej?
Oho, ja, če vpijem čez celo stanovanje, naj mi prineseta plenico, včasih celo slišita. Prav veliko ju ne obremenjujem z gospodinjskimi opravili, čeprav me občasno zagrabi, da bi pa "zdaj že res lahko". Mislim pa, da morajo otroci imeti otroštvo, polno igranja, norenja, šolskih obveznosti, vaje inštrumentov, nagajanja, knjig, vrstnikov in no, ja ... včasih tudi pospravljanja sobe.
Story: Čeprav imate tri otroke, delujete izredno pomirjeno, kot da ni stvari, ki bi vas vrgla iz tira. Imate tudi vi kdaj stresne dni, ko gre vse narobe, ko dan nima dovolj ur za vse stvari, ki bi jih morali opraviti?
Vsi v družini trdijo, da sem neskončno kaotična in da ves čas tekam naokoli, tako da si bom to vaše mnenje pribila na steno. Kajti v sebi imam najbrž res notranji mir, čeprav vsak dan v prevelikem hitenju razbijem kak kozarec in se mi vedno kam mudi.
Story: Je usklajevati družino in delo naporno ali je to nekaj, kar postaja z leti in izkušnjami vse lažje?
Usklajevati delo in družino je eden izmed največjih izzivov sodobnih žensk. Prav uravnavanje poklicne in materinske 'slabe' vesti je dilema, o kateri se pišejo knjige in delajo študije. Vsega pač ne moreš imeti, zato se moraš odločiti. Vsi poznamo fraze, da je pomembna kvaliteta, ne kvantiteta časa, ampak vsaka mama vam bo povedala, da to ne drži povsem. Pri otrocih pač šteje tudi to, koliko časa si z njimi, in tudi sam ugotoviš, da se zamujeni trenutki nikoli ne vrnejo. Stare mame imajo prav - še prehitro zrasejo.
Story: Še med nosečnostjo ste prejeli veliko komplimentov za svojo postavo. Nekateri so rekli, da sploh ni videti, da ste noseči, kaj šele, da ste že rodili. Ste z veliko truda ohranjali vitko in zdravo postavo med nosečnostmi in po njih?
Uf, sem se kar veselo zredila med nosečnostjo, čeprav sem na prehrano pazila še bolj proti koncu nosečnosti. Že itak je v nosečnosti marsikaj prepovedano: surovo meso in jajca, mehki siri, če samo začnem naštevati.
Story: Nosečnice morajo navadno paziti, da jejo čim bolj zdravo hrano. Se vam je okus med nosečnostjo ali po njej spremenil, ste spreminjali in prilagajali družinski jedilnik?
Proti koncu nosečnosti sem presedlala na polnozrnato prehrano. Med nosečnostjo se mi sicer večno lušta domača, močnata hrana in ogljikovi hidrati, čeprav sem sicer veliko bolj zelenjavno-ribje-mesni tip jedca.
Story: Oba z Lukom dobro kuhata, pa vseeno, kdo večkrat stoji za štedilnikom, kdo v tem bolj uživa?
Večkrat kuham jaz, Luka pa nedvomno bolj uživa - po moško pač, popolno in gurmansko. Kuhamo vsak dan dvakrat, opoldne in zvečer. Vendar opoldne kuhamo precej prilagojeno najmlajšim, nežne in preproste jedi, ki so kot osnova, primerna za Vilijeva kosila, z malo dodelave pa hrana za mularijo in mamo. Zvečer je pa na sporedu kakšna bolj odrasla hrana, jedi z manj ogljikovih hidratov.
Story: Je kuha opravilo, ki ga pač morate opraviti ali v tem uživate?
Kuharija je pri naši hiši predvsem samoumevna, ne delamo kakšnega večjega cirkusa okoli vsakodnevnega kuhanja. Ve se, da je ob enih na mizi kosilo in ob sedmih večerja. V življenju pa je prav, da si iz vsakdanjosti ustvariš užitek, prav zato postaja kuhanje čedalje bolj priljubljeno, saj ob takih in drugačnih pretresih ljudje spoznavamo, da štejejo preprosti, dostopni užitki, in kuharija je gotovo eden izmed
