Oriana Girotto je v zadnjih mesecih poskrbela za osupljivo preobrazbo, najbolj očitna pa je sprememba barve las, saj je iz blondinke postala temnolaska. Tudi njen osebni stil je vedno bolj alternativen in pravi, da je končno našla tisto, kar je bila, ko je bila še najstnica.
Story: Je bil za vaš vedno bolj alternativen videz inspiracija tudi vaš fant Gianni, frontmen metalske skupine Noctiferia?
On je inspiracija, pa tudi glasba, ki sem jo začela poslušati, njegovi prijatelji ... Znova sem našla tisto, kar sem bila, ko sem bila še najstnica. Zdaj imam zrelejši pristop. Najti neki svoj stil je neko stanje umirjenega duha, kjer se ne iščeš več. Vem, kaj mi ustreza in kaj ne. Kam bom šla, s katerimi ljudmi se bom družila, kaj bom oblekla ...
Story: Potem zelo veliko razmišljate o tem?
Ne, sploh ne. Včasih sem veliko bolj, ker nisem vedela, kaj hočem. Zdaj pa vem in v bistvu delam samo tisto, kar mi ustreza.
Story: Ste si kdaj mislili, da bo moški narekoval vaš stil? Ponavadi je obratno ...
Saj ga v bistvu ne narekuje. Prejšnji so ga bolj. Za primer lahko povem tudi, da ko srečam nekdanjega fanta ali katerega znanca, najprej pokomentira to, da sem si lase prebarvala na črno, da je bila blond čisto lepa barva.
Story: Koliko časa pa ste bili svetlolaska?
Skoraj vse življenje. (smeh) Vmes sem imela nekaj pavzic. Veliko spremljam modo in opažam, da se vrača glamur in da je vedno bolj popularna kombinacija temnejša barva las s svetlejšo barvo polti. Ta novi metal glamur, ki ga narekujejo tudi različne modne revije, je lahko elegantna zadeva, kombinirana z dodatki, ki dajejo osebnost temu stilu.
Story: Pa se je zdaj končno pokazala prava osebnost? Ta, ki ste jo želeli dolgo časa pokazati?
Ja! Seveda. Počutim se super in bolj gotovo.
Story: Gotovo na kakšen način? Bolj samozavestno?
Počutim se bolj urejeno, seksi. Imela sem težave s tem, kako se predstavljam navzven in kako me ljudje dojemajo. Poskušala sem ugajati čim več ljudem. Zdaj mi je vseeno.
Story: Kdaj ste prišli do te ugotovitve?
Z leti, nov videz pa mi je še pomagal. Prav zanimivo je opazovati, kako se je obnašanje ljudi hkrati spremenilo do mene. Nekateri se sploh nočejo pogovarjati z menoj. In to samo zaradi barve las. Kaj bo šele, ko si bom dala tatu?
Story: Kaj ste pravzaprav želeli doseči s to preobrazbo?
Cilj je najti in delati samo tisto, kar ustreza meni, ne da bi se preveč prilagodila.
Story: Ste naleteli že na komentar, da se preveč spreminjate? Da ste mogoče preveč padli pod Giannijev vpliv?
Ravno zadnjič sem razmišljala, da so stvari z njim v redu, in tudi če ne bo tako, v tem trenutku doživljam res lepe trenutke in mislim, da bo vedno tako. Ali bom z metalcem ali pa ne bom ... On mi je dal samo inspiracijo, daleč od tega pa je, da bi to delala zaradi njega.
Story: Verjetno ste že malo preveč izkušeni za kaj takega ...
Tako je. To počnem zato, ker se tako počutim. Kmalu bom stara 40 let in pri teh letih lahko počnem, kar se mi zljubi.
Story: Pa so moški v preteklosti bolj vplivali na vaš stil? Kateri je bil prelomni trenutek?
Moja prva začetna sprememba, bolj notranja faza sicer, je bila ločitev.
Story: Ni bilo prej nobenega drugega moškega, ki bi tako močno vplival na vas?
Ne, v Italiji sem imela fante, ampak so bili bolj za okras. (smeh) Z Borisom pa je bilo tisto pravo. Rekla sem, čisto se ti bom prepustila, in ko sva se razšla, sem si zaželela vrniti v svet, ki sem ga med najino zvezo opustila. Bilo je vprašanje, ali bom zmogla kot ženska ali ne, in sem šla.
Story: In vam je uspelo ...
Seveda. Spopadla sem se z vprašanjem, ali biti ženska ali žena. Ali bi se prilagodila do konca in imela lepo udobno življenje in tako ostala v nekem stanju, ki mi ne bi dovolilo, da zrastem in se najdem, ali pa bi spakirala in šla. Jaz sem se našla in sem srečna, bolj srečna, kot sem bila kdaj prej. Z Borisom imava super odnos, ki ga verjetno ne bi imela, če bi ostala skupaj.
Story: Kakšni so bili prvi občutki, ko ste odšli?
Borisa sem imela še vedno rada in čutila sem, da bi bilo zame uničujoče, če bi šla naprej. Občutki so bili pa seveda mešani. Počutila sem se osvobojeno, hkrati pa sem imela občutek krivde, ampak zdaj, ko gledam nazaj, je bila to edina možnost.
Story: Verjetno je bilo težko določiti točko, na kateri ste rekli, konec je. Kako vam je to uspelo?
Ne smeš se bati. Ženske ne pustijo moškega večinoma zato, ker se bojijo biti same. Večkrat mi je katera rekla, da je stara, da jih ima že 40 in kaj bo potem ... Ja in? Še 50 jih imaš pred seboj!
Story: Pravite, da ste se počutili osvobojeno. Se je to poznalo tudi na vašem stilu, zunanjosti? Ste podivjali?
No, najprej se je poznalo na tem, da sem začela hoditi ven. Tega prej sedem let praktično nisem počela. Življenje je postalo bolj primerno mojim letom, saj nekaj časa nisem imela veliko stikov s sovrstniki. Je bilo pa fino, ker sem se od Borisa naučila vsega, česar se od njih nisem mogla. Mogoče niti nisem toliko razmišljala o tem, da bi tako drastično zamenjala stil.
Story: To ste storili zdaj, tik pred okroglo obletnico? Vas je kaj strah tega?
Malo že. Ampak rekla sem si, da grem naprej in da bom naredila tisto, česar si prej nisem upala. Ena od teh stvari je tatu. Prej sem vedno imela pomisleke - če se bom na primer odločila za tatu, ga bom imela vse življenje, in kaj, če dobim tako službo, da bo tatu moteč ... Zdaj teh težav ni, saj natanko vem, kaj bom počela do konca življenja. Vseeno je, ali bom stara in zgubana brez ali s tatujem. Vsekakor bom bolj zanimiva z njim.
Story: Kako to, da vas tatu tako privlači?
Ker je neki simbol in ne gre toliko za tatu kot zapečatiti sebe in razmišljati o sebi ter prihodnosti v drugi luči. Upam si narediti nekaj, kar je naložba za mojo starost. Če to naredim, ne bom mogla obleči kostimčka čez tatu, ko bom stara. Morala bom obleči kaj bolj alternativnega. Nekaj bom predstavljala. Ko me bodo ljudje pri sedemdesetih videli s tatujem, bodo razmišljali, da sem nekaj posebnega ... Rada bi doživela 100 let, ne le 80.
Story: Kako pa vse te spremembe komentirajo vaši prijatelji, mama, sin?
Mama za tatu še ne ve. (smeh) Najbolj so navdušene ženske in večina mi je rekla, da moraš imeti za to jajca. Čeprav bi morala imeti jajca za to, da bi se postrigla; to, da sem si dala podaljške in se pobarvala na temneje, ni tako hudo. Sin je seveda navdušen, prav tako Gianni. Sin mi je nenehno govoril, da moram biti temna, in je vesel.
Napisala: Andreja Freyer
Fotografije: Primož Predalič
Stajling: Petra Rozman
Ličenje: Nataša Zajc
