Hiphop diva Nika Kljun je prejšnji teden v Sloveniji preživela le nekaj dni, ki pa jih ni izkoristila za počitek, temveč delo. V plesni šoli Bolero je namreč gostila plesnega zvezdnika Tonyja Tzarja, s ka-terim sta se pred leti seznanila v Los Angelesu in že takoj tako ujela, tako da je povabilo k nam sprejel v nekaj sekundah.
Story: Kako sta se s Tonyjem seznanila?
Priporočal mi ga je prijatelj Patrick Chen, lastnik Dance 2XS, katere del sem že nekaj let, in ker sem enega izmed Tonyjevih cimrov, ki je prav tako plesalec, že poznala, sem se takrat, ko sem nastopala v šovu Monsters of hiphop, za mesec dni preselila v njihovo stanovanje. Po imenu sem ga poznala že od prej in takoj sva se ujela, skupaj rasla in rasteva še vedno, saj imava enake poglede na svet. Ker je resnično izjemen, nadarjen in rojen plesalec, sem redno hodila na njegove delavnice, saj sem poleg novega znanja dobila tudi ogromno navdiha. Podobna sva si tudi značajsko, saj je tudi on izredno prizemljen in zaradi tega ga spoštujem.
Story: Kako pa ste ga povabili v Slovenijo?
Čeprav me večino časa ni v Sloveniji, sem s plesno šolo Bolero tesno povezana, ves čas skrbim, da ostajamo v koraku s časom, uvajamo novosti in predvsem strokovno dosegamo najvišjo raven. Že dolgo časa pri nas ni bilo plesne delavnice, ki bi jo vodil dober koreograf, predvsem pa dober učitelj z izvrstnimi koreografijami. Tony v svetovnem merilu velja za enega izmed najboljših, in ker sem opazila, da veliko poučuje tudi po Evropi, sem izkoristila priložnost, da ga povabim tudi k nam. Najina urnika sta se kot po čudežu ujela.
Story: Zakaj je prav on zbudil vašo pozornost?
Vedno dajem poudarek na to, da koreograf dela s srcem, je prizemljen, ima določena moralna prepričanja, ki so v tem svetu prej izjemna kot pravilo. Danes je v plesni industriji veliko plesalcev nove generacije, ki so zasloveli s posnetki na YouTubu, sem spadava tudi midva s Tonyjem, vendar s tem, da nas je zelo malo takšnih, ki dejansko vemo, kaj delamo, znamo poučevati in imamo izkušnje, ki nam pridejo prav pri prenašanju znanja na mlajše plesalce. Tudi sama povsod, kamor pridem, učim druge, naj si izberejo primernega idola, ker je veliko preveč takšnih, ki niso primeren vzor. Prav zaradi tega se že kažejo razpoke v plesni skupnosti, predvsem v smislu vzvišenosti posameznikov. Mladi koreografi ne vedo, zakaj učijo druge, njihov glavni cilj in motivacija sta doseči slavo. Površinskosti ne podpiram.
Story: Se imate za dobro učiteljico? Znate ločiti med tem, ali pred vami stoji skupina osnovnošolk ali pa fantov, ki jih razganja zaradi pubertete?
Poučevanje je izredno kompleksno, saj je velika razlika, ali učiš začetnike otroke, odrasle, študente, ali učiš družabne plese ali pa treniraš svetovne prvake. Pristopi so glede stroke malo drugačni, točka, ki je skupna vsem, pa je motivacija ljudi in komunikacija z njimi. Zato je treba prebrati veliko knjig o športu, o psihologiji in treniranju, preden se lahko tega lotiš sam. Sama sem veliko storila na tem področju, sem tudi plesna sodnica, kmalu bom dobila tudi licenco za trenerja, kljub temu pa so knjige le del celotne sestavljanke. Iz njih se lahko veliko naučiš, lahko pa sem zelo vesela, da je moja mama tako izvrstna pedagoginja in sem v takšnem duhu tudi odraščala. V Boleru imamo vsak mesec sestanek, na katerem se osredotočimo le na strokovno plat pedagoškega dela, kaj lahko še izboljšamo na področju učenja.
Story: Znani ste po svoji pozitivni energiji, ki vam je kljub utrujenosti nikoli ne zmanjka. Od kod črpate to veselo razpoloženje?
Že po naravi sem dobrosrčna in topla oseba, zato mi ni težko nekaj dati in obenem imeti nobenih pričakovanj, da bi dobila kaj nazaj v zameno. Rada pomagam ljudem, zato me osrečuje prav to, da vidim nekoga napredovati. S tem dobim vso energijo, ki jo potrebujem.
Povedala mu je zgodbo o Prešernu
Ameriški koreograf Tony Tzar prihaja iz Los Angelesa. Ker je odraščal v vojaški družini, je večino mladosti preživel na Havajih. Nad plesom ga je navdušila mama, ki je bila članica plesne skupine, in čeprav je po poklicu vojakinja, je svojega sina kljub strogi vzgoji podpirala pri njegovih sanjah. Te so ga pri 20 letih vodile v mesto angelov, kamor je prispel le z vrečo oblek in nekaj sto dolarji v žepu. Začetki so bili težki, vendar pa je kmalu doživel preboj, ko ga je na avdiciji opazil slavni koreograf. Slovenijo je obiskal prvič in bil nad našo malo državo takoj navdušen. Ker je prišel en dan pred Niko, si je vzel nekaj prostih uric za spoznavanje Ljubljane in sprostitev v Vodnem mestu Atlantis, kjer ga je nabolj presenetilo prav to, da so bili ljudje v savni popolnoma goli, kar v Ameriki ni v navadi. Z Niko sta se naslednji dan odpravila v zasneženo središče prestolnice, kjer mu je povedala tudi zgodbo o Francetu Prešernu in Primičevi Juliji.
Napisala Anja Kontrec
