Milena Zupančič: "Nobeni igralki, ki ima otroke, ni lahko"

Vam je bila mama vzornica?

Bila bi zelo vesela, če bi od nje prevzela čim več, ker je bila izjemno sončen človek, zelo močna osebnost. Okrog nje je bilo vedno polno ljudi, ki so bili radi v njeni družbi. Morala je biti jeklena, saj nas je vse tri punce postavila na noge sama, brez velikih zaslužkov in materialnih dobrin. Popolnoma se je razdajala, tudi drugim, zato je najbrž tudi dogorela veliko prezgodaj. Stara je bila 17 let, ko je šla v partizane, še otrok, ki je zmrzoval, trpel, veliko doživel, si nakopal bolezni ... Bile smo zelo povezane in vse tri sestre smo še vedno. Bile smo popolna družina. Navadno se namreč misli, da je popolna družina le tista, ki ima ata in mamo, pa tudi če se tepeta in prepirata.

Vas je bremenilo to, da je mama bila izjemna osebnost?

Sploh ne. Tako smo živele in bile navajene, nikakor pa to ni bila nobena obremenitev ali da bi katerakoli od nas poskušala biti podobna njej.

Vsekakor pa ste zelo dosledni pri delu.

Poskušam biti. Imam svoja pravila, ki jih tudi kdaj prekršim, želim pa si, da jih čim manjkrat.

Vam pravila olajšajo delo?

Najbrž je nasprotno, večkrat mi ga otežijo, ker svojim principom ni preprosto slediti. Velikokrat se je veliko lažje prilagoditi.

Ne zdite se ravno kot oseba, ki se prilagaja.

Res nisem. Pa najbrž bi mi bilo lažje, če bi se večkrat. Imela sem veliko srečo, da sem imela kar lep čas večji prostor za ustvarjanje. Za naš poklic je zagotovo velik hendikep, da smo majhni. Zato se vedno znova razburim, ko slišim, da mora biti kultura tržna. Ministri kar naprej ponavljajo, da živimo v takem času. To je smešno, ne moreš se pri dvomilijonskem narodu iti tržne umetnosti! Poleg tega pa, če ne vedo, da je Slovence vedno kultura držala gor, da se razlikujemo od drugih le po njej in da smo po njej prepoznavni, potem jim ni pomoči.

Kako ste se spopadali s porazi in neuspehi?

Neuspeh vedno zaboli, te prizadene. Odvisno je od velikosti neuspeha, kakšnega preboliš prej, kakšnega pa pestuješ dalj časa. Tudi meni se je zgodilo, na srečo ne velikokrat, mogoče sem se enkrat, dvakrat počutila popolnoma izgubljeno. Treba se je zavedati, da si pri vsaki stvari, dobri ali slabi, kakršnikoli, v resnici vedno sam in se moraš z njo spopasti prav tako sam. Prej se tega zaveš, lažje prebrodiš, greš naprej. Moraš iti naprej, ni pa preprosto.

Prihaja zaradi vašega odločnega mnenja do neprijetnih položajev?

Tudi, vse sorte. Meni je bistveno, s kom delam, ne pa, kaj delam. Vedno je zelo ustvarjalno in dobro, kadar se lahko z režiserjem spreš tudi direktno. Navadno nisem tiho in seveda me ljudje, ki tega ne prenesejo, ne kličejo, niti ne želim z njimi delati. Zato pa smo nekateri delali večkrat skupaj, se ujeli in natančno vedeli, kaj, kdaj, zakaj, kako ...

Kako ob intenzivnem delovanju usklajujete zasebno in poklicno življenje?

Ne vem, zakaj v mojem poklicu stvari ne bi mogle iti vzporedno, saj se vzporedno gradiš tudi kot oseba. Kolikor rasteš in dobivaš več zrelosti, toliko več je lahko daješ vlogam. Gre za vzporedno rast, sožitje. Kot igralec ne podoživljaš vlog. Nikakor pa ni vloge, v katero ne bi dal sebe, svojih stališč, vedenja, saj vse, kar je tehnično briljantno izvedeno, ni prepričljivo, s tem, da igra pri ustvarjanju pomembno vlogo še čustveni spomin.

Ste si prek vlog lahko dali duška?

Seveda, zato pravim, da je naš poklic zelo privilegiran, vse lahko izrečeš, pokažeš, povrhu te morajo še poslušati in gledati.

Drži, da ste svojo intimo znali zaščititi pred javnostjo?

Ni te iskrenosti, da bi človek dal vse na pladenj. So stvari, ki jih človek vendarle mora zadržati zase, ne nazadnje niso last javnosti. Že tako smo igralci preveč last in predmet vseh, najbolj pomembne in intimne zadeve pa ne morejo biti last vseh.

Se vam zdi, da ste zaradi svojega življenjskega sloga kaj zamudili?

Jasno. Ko veliko delaš, izgubljaš prijatelje, ves čas si na neki progi in tečeš. Oni niso na isti progi in tudi, ko te pokličejo, da se ustaviš, preprosto nimaš časa, moraš teči naprej. Tako te nekajkrat ni, potem te ne pokličejo več in izgubiš ogromno ljudi, seveda nerad.

Se potem življenje vrti le še okrog gledališča?

Potem vidiš, da si tri četrtine življenja prebil z istimi ljudmi, s kolegi, da si bil v prostorih, kjer ni sijalo sonce, temveč so bili reflektorji. Kot je dobro, ko rečem, da je to privilegiran poklic, ima seveda tudi kar nekaj grenkih lastnosti, ki jih mogoče nekdo, ki tega ne pozna, sploh ne opazi.

Saj vas ljudje navadno vidijo na odru, v filmih, ob podelitvi nagrad ...

Tako je tudi prav, njih ne zanimajo moje težave in napori. Ljudem moraš ponuditi končni izdelek, ki mora biti bleščeč. Prišli so nekaj gledat, ne pa poslušat tvojega jamranja. Tega se moraš zavedati, navsezadnje si si sam izbral takšen poklic.

Se je vaše življenje toliko bolj vrtelo okoli gledališča zaradi moža, režiserja Dušana Jovanovića?

Večina parov je iz podobnih krogov. Ne le da se giblješ v istih krogih, potem tudi drug drugega lahko razumeta, kar je pomembno. Če te ni vsak dan ob sedmih zvečer doma in ni kosila ob dveh na mizi, te ni mesec ali teden dni, ne bo spraševal: Kje si pa bila? Kaj si delala? Mož, ki ima službo od osmih do štirih z ženo, ki gre na gostovanje za 14 dni, ne more biti zelo srečen.

Se vam zdi, da bi lahko živeli brez igre?

Človek je v različnih situacijah, fazah in občutjih. Pridejo seveda tudi občutki, ko bi igranje pustila, in to z veseljem. Vsak ima krize, ko si reče: Zguba časa! Vedno mi je bilo žal, ker nisem imela zraven še enega poklica, da bi po določenem obdobju igranja potem imela ta drugi poklic.

Vas igra ne mika več?

Gotovo me še mika, tudi ker nimam drugega poklica, nisem pa človek, ki bi lahko sedel in gledal televizijo. Zato še vedno delam, če me le kdo povabi, s to razliko, da lahko izbiram. Predvsem izberem, ker me še vedno zanimajo nove stvari, ki se vseskozi dogajajo. To me še vedno vznemirja, kar je dobro.

Mar ni zdaj, ko ste v pokoju, čas za pletenje nogavic?

Sem jih, ko sem bila mlada, pa zelo dobro sem znala plesti, zdaj več ne znam. Takrat sem imela več časa, čeprav sem veliko delala. Zadnje čase sem najbolj vesela, ker se je potrdilo moje razmišljanje oziroma občutki, da se Zemlja hitreje vrti, kot kaže ura. In zdaj so uro premaknili za eno sekundo. Čas je nenadoma krajši, močno ga primanjkuje, kar me skrbi. Še veliko bi počela, predvsem ogromno stvari, za katere ni bilo nikoli časa, tudi stvari zunaj gledališča, a kaže, da bo zmanjkalo časa za vse, kar bi še rada preizkusila.

Ste zvesti svojim principom?

Z leti kakšne stvari bolj spoznaš in ugotoviš, da ni tako smrtno resno, na nož, kot bi lahko bilo, in da nekatere stvari pravzaprav niso tako zelo pomembne, kot so se ti včasih zdele. Leta po eni strani prinašajo veliko lepih stvari, tvoje vedenje je širše, veliko stvari že poznaš, pravzaprav že vnaprej veš, kaj kaj pomeni. Po drugi strani pa je to seveda slabo, ker je, če nečesa ne veš vnaprej, vznemirljivo. Tudi vse vedenje ti ne pomaga, vse nove pojave moraš občutiti na lastni koži, preizkusiti, dati skozi. Nič ne pomaga, da si se izognil slabim trenutkom ali stvarem.

Je že prav, da je stalno nekaj vznemirljivega. Vedno znova me zaboli, ko prebiram, koliko starih ljudi dela samomore. To pomeni, da je iz njihovega življenja vse odteklo, najbrž nimajo nobene točke več, za katero bi se jim zdelo, da jo je vredno dočakati. Zagotovo so v strahovitih stiskah. Takšni ljudje bi ob sebi potrebovali nekoga, ki bi jih le malo prijel za roko, bil le malo pozoren do njih. Skratka, naš egoizem, ki je vsak dan vse večji, je zelo grd, krut. Zajel je široke množice, saj se posamezniki osredotočajo le nase. Preveč stvari je, ki niso zanesljive, lahke in vsak se boji za svoje preživetje.

Česa se vi bojite?

Veliko stvari, glede tega nisem nobena izjema. Zelo malo ljudi bi lahko reklo, da so izjeme. Vsi se bojimo, kam nas bo pripeljal ta vlak, bomo sploh prispeli na postajo ali padli v prepad.

Vam je kdaj ob kakšni vlogi zmanjkalo sape?

Seveda, tako rekoč pri številnih v teku dela, kar velikokrat. To niso lepi in lahki trenutki, ampak tudi to mora biti. Zelo naporni so, težki in hudi. Seveda si lahko nekaj časa nemogoč za okolico, ampak pomembno je, kakšne ljudi imaš okrog sebe. Z nekom, ki ne razume, da je to del procesa, etapica, je težko hoditi skupaj po cesti.

Kako ste se znašli v precepu med materinstvom in kariero?

Vsaka mama reče, da je otrok tisto, kar šteje, materinstvo ni primerljivo z ničimer. Sicer pa sem ves čas, ko sem bila z otrokom, imela slabo vest, da sem premalo s poklicem, ko pa sem bila v teatru, sem imela slabo vest, da sem premalo z otrokom. Po drugi strani te seveda materinstvo tudi kot igralko zelo obogati, ker veliko stvari odpade, predvsem tiste, ki so bile popolnoma nepomembne, naredi te tudi močnejšo, boljšo. Tudi kot igralko. Otrok ti veliko prinese, je pa zelo zapleteno, zelo težko, če si igralka in mama.

Kaj s tem mislite?

Večina igralk ima otroke, ko so starejše, ne zelo mlade. Namreč, ko si mlad, ne smeš s scene manjkati niti za trenutek, delaš tako intenzivno, da na materinstvo niti ne pomisliš. Med nosečnostjo so velikokrat tudi zdravstvene težave. Nihče ne ve, kako je na odru, ko imaš pospešen ritem srca zaradi vloge in telo drugače funkcionira, moraš delati in prenesti, česar drugim ženskam ni treba. Po tem, ko rodijo se zahteva, da morajo biti tiptop, kot prej. Zgodilo se je že, da je šla igralka z odra v garderobo podojit otroka in takoj nazaj na oder, kar si ljudje težko predstavljajo. Vrtci ne pomagajo, ker so predstave zvečer, sploh če je še mož igralec, vsi pa nimajo tašč in starih mam doma. Treba je najti varuško, jo plačevati, kar precej stane; tega ti nihče ne povrne.

Potem pride šola in so počitnice, otroci imajo proste dneve, igralke pa vsak večer predstavo. Ni tako kot v revijah, v katerih igralke kažejo trebuščke z navdušenjem, daleč od tega. Delala sem skoraj do poroda, po dveh mesecih po porodu sem že šla na snemanje. Hči me je enkrat, ko sem prišla domov po snemanju, objela in rekla: Tako fino je, ko greš, ker je potem tako dobro, ko prideš nazaj.

Otroci se morajo od malega naučiti marsikakšne strpnosti, razumevanja, kar marsikateremu otroku staršev z drugimi poklici ni treba sprejeti. Otroka je treba tudi pripraviti na različne vloge, ki jih igraš, kaj je igra in kaj ni igra. Nobeni igralki, ki ima otroke, ni lahko. Pozabljamo, da pri nas nismo Angeline Jolie, da bi imel toliko varušk in otroke le za fotografiranje, pri nas živimo normalno. Ljudje velikokrat mislijo, da živimo enako. Naše življenje ni takšno, kot prikazujejo fotografije v revijah, to z našimi igralkami nima nobene zveze. Nismo razvajene ženske, ki smo kar naprej lepo naličene. Naličene smo le za nastop pred javnostjo.

Torej je nekaj, kar je navzven, in nekaj, kar je zares?

Človek se vedno vpraša in mora zaznati, kaj je pravzaprav zares in kaj se za nečim skriva, kar ni vedno tako lahko. Res pa je, da sem se vedno trudila, da sem vsak prost trenutek letela domov. Zavedala sem se, ker nisem rodila prav mlada, da nobenih zamujenih ur oziroma dni ne morem povrniti, ne morem četrto leto starosti privarčevati za čez pol leta, ker bo takrat starejši. Kolikor sem le mogla, sem vztrajno letala domov, nikoli pa je nisem hotela voziti s sabo na snemanja in v gledališče. Zdelo se mi je, da to nista mesto in okolje za otroka. Naj raste, naj ima svoje načrte in svoje sanje, želje.

Kaj vam pomeni poštenost?

Zelo veliko, le da jo redko srečamo, čedalje manjkrat. Poštenost do vsega je najbrž zelo težka vrlina, ampak zelo pomembna. Se mi zdi, da brez tega marsičesa ni.

Kako to, da niste domišljavi?

Ne vidim razloga, zakaj bi bila. Izmed vseh pomembnih in zelo uspešnih igralcev ali drugih umetnikov, ki sem jih srečala po svetu, ni bil nobeden domišljav ali vzvišen. Vsi so zelo pristni, zelo normalni ljudje. Na žalost je skoraj pravilo, da je človek, ki je manj dosegel, bolj napihnjen. Zelo težko je kar naprej poslušati neke pametnjakoviče po televiziji, pa nič od njih. Ta napihnjenost me kar strese. Ko pridejo do položaja, ki je minljiv, se kar spremenijo, še na obrazu in telesu se jim pozna. Pa še nevarni znajo biti, kajti pametni ljudje nikoli niso nevarni, vedo, kaj pomeni škoditi in uničevati. Na žalost pa je teh drugih preveč.

Kaj menite o zrelosti, se ji približujete?

Ne opažam je. Še vedno me po svoje meče, včasih bi mi človek tudi lahko rekel: Zdaj bi te lahko tudi pamet srečala. Pa me ne. Rečem si tudi: Milena, zdaj te bomo vrgli stran in naredili novo. Velikokrat se tako počutim, ko pa prespim, vem, da se to ne da, in se s tem sprijaznim.

So stvari, s katerimi se težko ali ne morete sprijazniti?

So stvari, ki me obdajajo in s katerimi se ne morem sprijazniti, čeprav bi bilo bolj preprosto, če bi se. Človek ima lahko še tako začrtano svojo pot, a je odvisno s čim je tlakovana. Po asfaltirani greš lažje kot po kamniti z luknjami.

Kakšna je vaša pot?

Bilo je kar veliko ovinkov, tudi strmin in spustov. Spomin je nekaj čudovitega, ker ohranimo le lepe, grde zelo redko zbudimo in jih privlečemo na dan, le ko smo v depresivnem ali kriznem času, sicer, hvala bogu, ne. Ne smem se preveč pritoževati, čeprav so bile nekatere poti zelo strme in polne serpentin, ampak najbrž tako mora biti. Pametnejši od mene so rekli, da vsaka bolečina, nesreča na človeka vzgaja in pripravlja za naprej. Bi si pa želela, da bi ta pot v tem stoletju bila malo bolj asfaltirana in ravna.

Imate občutek, da ste Bogu kradli dneve?

Kakšnega sem, upam, da ne preveč.

Suzana Golubov

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord