Maja Sodja: "To so zasebne stvari"

16. 10. 2014 | Vir: Story
Deli
Maja Sodja (foto: Aleš Bravničar/POP TV)
Aleš Bravničar/POP TV

"To so stvari, ki se tičejo mene in še nekoga, to sem reševala zasebno in tudi v prihodnje ali zdaj tega ne mislim početi drugače."

S tem besedami Maja Sodja odgovori na vprašanje o zasebnem življenju. Je pa zato ena od najbolj prodornih novinark, ki ni zadovoljna, dokler ne dobi odgovora, toliko bolj zgovorna, ko jo povprašamo o njenem delu.

V Epilogu vroče ni le pred kamerami, temveč tudi v zakulisju, ko tekate za sogovorniki, hodite po rokah in v montaži spuščate solze ...

To so zgodbe, ki se nam dogajajo. Vsak četrtek imamo dve uri vaje za snemalce in zame, zraven sodi tudi kup čakanja. Ja ...takrat se marsikaj dogaja. Hvala bogu, da si znamo popestriti ta čas. Naš tonski mojster Luka je krasen fant, zelo spreten, med drugim hodi tudi po rokah in še marsikaj drugega.

Divji pa so menda tudi vaši sestanki?

Kot ekipa se veliko pogovarjamo o tem, kaj želimo gledalcem ponuditi. Vsi se vedno pogovarjamo o vseh zgodbah, ne glede na to, kdo jo dela. Vsak doprinese svoj del. Drži pa, da Suzana (Lovec, urednica oddaje, op. a.) mora kdaj udariti po mizi, to je naloga šefa.

Kakšne zgodbe nam pripravljate v novi sezoni, katere so se vas najbolj dotaknile?

Zgodb iz resničnega življenja je milijon. V prejšnji oddaji smo delali zgodbo o tem, kaj se bo dogajalo z našimi pokojninami. To je aktualno za vse generacije in ne zadeva le tistih, ki so eno leto pred upokojitvijo. Kaj bo z nami na starost, bomo imeli kaj od tega ali bomo životarili? Po tem prispevku mi je veliko kolegov reklo, da do zdaj sploh niso razmišljali o tem, kaj bo s pokojnino, kaj bo z nami čez 20, 30 let. Potem so tu še malce drugačne zgodbe.

Ogromno ljudi je bilo navdušenih nad zgodbo o gospodu, ki je izumil žepno računalo. Gre za Slovenca, ki živi v Ameriki, in za katerega malokdo ve, da sploh obstaja. To so dobre zgodbe. Za naslednjo oddajo pa pripravljamo prispevek, za katerega me je naš montažer opozoril, da naj gledalce, preden napovem prispevek, opozorim, naj pripravijo robčke.

Gre za oddajo o posledicah vojne v Srebrenici. Imamo namreč življenjsko zgodbo nizozemskega vojaka, ki je bil tam v času genocida in se je po nekaj letih v Srebrenico celo preselil, saj drugje ne more živeti. Tam se v bistvu zdravi. Ganljiva zgodba. Tudi genocid v Srebrenici nas ni izučil, danes se borijo v Gazi, Ukrajini ... Poskušamo pa dobiti tudi zgodbo o tem, kako živijo ljudje, ki se profesionalno ukvarjajo s pokrom in živijo samo od tega. To je v bistvu trdo delo in ni samo malo sedenja za računalnikom za bajne zaslužke, treba je marsikaj prebrati, se izobraževati ...

Kot voditeljica ste vsekakor prvi obraz oddaje. Ste se zaradi tem, ki jim poskušate priti do dna, že kdaj srečevali z grožnjami?

Ne, nikoli. Izkušnje z grožnjami nisem imela. Poročamo o temah, ki se nam zdijo pomembne za ljudi. Verjamem, da marsikomu ni všeč, kaj rečemo ali vprašamo, a vprašamo iz radovednosti, vprašamo, ker se nam zdi prav, da dobimo odgovore, in to je naš cilj.

Čemu potem varnostnik v studiu?

To je naš varnostnik Viki, ki nam v studiu pomaga, saj na vaji potrebujemo ljudi, ki goste igrajo, zato da oddajo lahko zvadimo. Ti pogovori niso takšni kot tisti v živo, gre bolj za to, da vidimo, kako postaviti kamere, glede na to, kje bo kdo stal, in Viki je krasen, saj je odigral že vse moje goste.

Maja Sodja

Groženj torej ni, kaj pa nespodobna povabila, vas je kot mlado, simpatično novinarko že kdo poskušal zmesti na ta način?

Nikoli, te izkušnje še nisem imela. Tako kot smo profesionalni mi, so tudi gosti, ki prihajajo. Nobenih žgečkljivih izkušenj. (smeh)

Pogrešate adrenalin dnevnih oddaj v živo ali Epilog vidite kot nadgradnjo vašega dela?

Epilog je zame vsekakor nadgradnja. V dnevni oddaji poročaš o dnevnih dogodkih in točno veš, katera je najpomembnejša tema dneva. Vsekakor je čar biti v dnevnem pogonu in vsak dan delati drugačne stvari, v tedenski oddaji pa je teme treba obdelati bolj poglobljeno, o vsaki je treba vedeti več stvari, vzamemo si več časa in povabimo več gostov, da pridemo stvarem do dna.

Pred kamero ste vedno zelo neposredni, ko pa gre za vašo zasebnost, niste več tako drzni ...

(smeh) Odvisno, glede česa. Ne vem, vprašajte, pa bomo videli, kako bo šlo ...

V začetku leta ste bili na tapeti zaradi zakonskih težav in morebitne nove zveze.

To, da sem bila na tapeti, je del posla in me ni presenetilo. Takrat sem javno povedala, da o zasebnem življenju ne bom govorila. So stvari, ki se tičejo mene in še nekoga, to sem reševala zasebno in tudi v prihodnje ali zdaj tega ne mislim početi drugače. To je to. To so zasebne stvari, nekaj, kar se v življenju zgodi, kar moraš sprejeti, preboleti in iti naprej.

Se je ob težjih zasebnih situacijah težko postaviti pred kamero, si nadeti nasmešek in odvoditi program?

Te stvari vsekakor nosiš s seboj, a smo vseeno tako profesionalni, da vemo, kako ločiti službo in zasebno življenje. Za tisti čas odmisliš oziroma poskušaš odmisliti. Včasih je težje, včasih lažje. Včasih si bolj utrujen, pride kakšen slab dan že sam po sebi, a to so vse življenjske stvari, ki se nam vsem dogajajo. Takrat si enostavno rečeš, tukaj sem, v službi, gledalcev ne zanimajo moje težave, ne zanima jih, kaj se mi dogaja, ampak želijo kakovostno in celostno informacijo, in tukaj sem za to, da jim to dam. Spelješ, saj moraš speljati.

Zasebne informacije o vas je res kar izziv izvohati, mi je pa na uho prišlo, da ste velika oboževalka Madonne.

(smeh) Velika oboževalka, kaj pa vem. Bila sem na dveh koncertih. V srednji šoli smo vsi poslušali grunge, Nirvano, nosili kariraste srajce in strgane kavbojke, meni pa je bila super tudi Madonnina glasba, in to je nekako ostalo z mano. Želela sem si jo videti v živo in res sem šla na koncert prvič, nato drugič in res sem brez pripomb, uživala sem sto na uro. Nisem tako goreča oboževalka, a bi z veseljem še šla na njen koncert.

V čem najdete protiutež za naporen novinarski stil?

Nič posebnega. Tisti prosti čas, ki ga imam, izkoristim tako, da grem malo ven iz Ljubljane, da se umaknem in za kakšen dan zamenjam okolje. Najraje grem na morje, čisto dovolj mi je do Umaga, se usedem na skalo in eno uro gledam v morje. Ravno toliko, da malo odmislim, nekaj dobrega pojem, se sprehodim ... Rada imam tudi pogovore s prijateljicami ob kavi pred službo, kakšen šoping, ravno toliko, da nisem neprestano v teku.

Napisala: Ana Fetih

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju

Nova Story že v prodaji

Story Story 42/2014

Story Story 42/2014, od 09. 10. 2014