Voditeljica Lili Žagar se po letu dni spet vrača pred televizijske zaslone, saj bo tokrat spremljala tekmovalce, ki se bodo v kuharskih izzivih borili za gostilno. Preizkušnje se že zelo veseli, je pa v prejšnjih dneh doživela še eno veliko življenjsko preizkušnjo. Kot nam je povedala sama, je bila to, da je sina prvič pospremila v vrtec, zanjo ena izmed največjih prelomnic v njenem življenju.
Story: Tilna ste torej v ponedeljek prvič pospremili v vrtec. Je bila tudi za vas ta izkušnja tako čustvena kot za večino staršev?
Moram priznati, da čustev ni manjkalo. Prej sem se vedno spraševala in čudila, zakaj starši zganjajo takšen "hrup", ko otroka prvič peljejo v šolo, ampak sem hitro ugotovila, da to za starša ni mačji kašelj. Sicer je pred tem že hodil v varstvo, kjer je bilo devet otrok, vendar je bilo povsem drugače, saj je bila to zasebna hiša z manjšo skupino otrok. Zdaj pa je v pravem vrtcu, kjer ima svoj obešalnik, copatke in nahrbtnik s svojim imenom, velik prostor, poln otrok, in kar dve vzgojiteljici. Nisem ravno zganjala kakšne večje drame, sem pa imela smešen občutek, da svojega otroka prvič pošiljam v širni svet, češ, pojdi in odrasti. (smeh)
Story: Kakšni spomini pa vas vežejo na vaš prvi šolski dan?
Še danes se ga živo spomnim, še zlasti tega, s kakšnim veseljem sem prvič vstopila v šolo. Ta dan sem nestrpno pričakovala, že pol leta prej sem spala z berilom, ki sem ga dobila za rojstni dan, pod vzglavnikom, in ker sem se že prej naučila brati in pisati, sem starše nenehno spraševala, kdaj bom šla lahko v šolo. Ko je prišel ta dan, sem imela že vse vnaprej pripravljeno, od tega, kaj bom oblekla, do tega, da mi je mama vse zvezke lepo zložila in nanje natipkala nalepke z imenom.
Story: Predvidevam, da ste bili pridna deklica in na domačo nalogo nikoli niste pozabili?
Učenje mi nikoli ni delalo težav, o tem, kako pridna sem bila, pa je zgodba malce drugačna. Ker sem že pri sedmih letih trenirala športno gimnastiko, sem svojim sošolcem in sošolkam med vsakim odmorom kar med klopmi kazala stoje in prevale, zato sem vsakič, ko je šla mama na govorilne ure, doma v strahu čakala, kaj bo rekla, saj je bila vedno ista zgodba. Pridna sem sicer bila, ampak pač nisem mogla biti dolgo pri miru, poleg tega pa sem zelo rada klepetala in zato so naju z najboljšo prijateljico med poukom posedli za različni mizi, kar je bila takrat za naju največja kazen. Ampak še vedno so nama ostajali odmori, ko sva lahko vse nadoknadili, prevale in stoje pa so nama kmalu prepovedali izvajati. Torej, če povzamem, bilo je zelo pestro. (smeh)
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
